Sodba II Ips 483/2000

Jedro

Za soavtorstvo gre tedaj ko je avtorsko delo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb in je nedeljiva celota. Pri združenem delu pa gre za deljivo delo, nastalo brez skupnega ustvarjalnega sodelovanja. V tem primeru ima vsak avtor avtorsko pravico na svojem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so prvi trije tožniki prepovedali tožencema pripravo, reprodukcijo, distribucijo ter kakršnokoli drugo razpolaganje in izkoriščanje soavtorskih del slovenskih beril za 5., 6., 7. in 8. razred osnovne šole, "ki so bodisi brez slikovnega izbora in spremnega besedila A.A., bodisi brez ilustracij B. B. in C. C. oz. v spremenjeni vzgojno-estetski, slikovno-ilustracijski obliki, kot so izhajali pri Založbi D. d.d.". Zahtevali so še, da toženca ustavita in prepovesta vsako nadaljnje izkoriščanje omenjenih del pod naslovi ... preko katerekoli založbe; dalje da odredita uničenje matric, negativov in drugih sredstev za tiskanje navedenih učbenikov ter uničenje vseh že natisnjenih primerkov učbenikov z označbo Založbe E. d.o.o. Četrta tožeča stranka F. založba d.d. pa je zahtevala, da toženca z njo skleneta anekse k založniškim pogodbam glede naklade in avtorskega honorarja za šolski leti 1995/96 in 1996/97 za Slovenska berila od 5. do 8. razreda osnovne šole. Ugotovilo je, da gre v razmerju med prvimi tremi tožniki in tožencema za združeno avtorsko delo, ki ni nedeljiva celota. Toženca sta sporna berila napisala na podlagi razpisa Zavoda za šolstvo. Potrjen rokopis z naslovi in podnaslovi sta ponudila četrti tožnici, s katero sta sklenila založniške pogodbe. Četrta tožnica je k sodelovanju pritegnila še ostale tožnike. Prva tožnica je prispevala ilustracije in zunanjo opremo, drugi tožnik ilustracije in tretji tožnik predstavitev slovenskega slikarstva s spremnim besedilom. Tožniki niso sodelovali pri izbiri naslova. Svoje delo so opravili samostojno po naročilu četrte tožnice. Med tožniki in tožencema ni bilo ustvarjalnega sodelovanja. Gre za različne kategorije del, ki bi se lahko ločeno izkoriščala. Zato ne gre za nedeljivo celoto. Toženca sta lahko samostojno razpolagala s svojim avtorskim delom. Pri tem nista uporabila avtorskih prispevkov prvih treh tožnikov, niti jih nista okrnila ali skazila. Udeležba četrte tožeče stranke pri nastanku učbenikov je bila poslovne in tehnične narave, kar ji ne daje nobenih avtorskopravnih upravičenj. Toženca nista prekršila prednostne pravice četrte tožeče stranke za sklenitev nove založniške pogodbe. Potem ko je veljavnost pogodb s četrto tožnico prenehala, ker je naklada pošla, sta toženca ponudila tožnici kot prednostni upravičenki sklenitev nove založnoške pogodbe, a je ta predlog zavrnila. S tem je izgubila svojo prednostno pravico in ne more utemeljeno zahtevati sklenitve aneksov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank. V celoti je potrdilo prvostopno dokazno oceno in pravna stališča in navedlo k temu izčrpne razloge.

Proti tej sodbi vlagajo tožeče stranke revizijo. Uveljavljajo vse revizijske razloge in predlagajo, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar drugemu senatu. Navajajo, da so odločilni razlogi v obeh sodbah v nasprotju z vsebino listin v spisu. Ugotovitev, da ne gre za soavtorstvo, ker ni bilo dovolj tesne povezanosti in ustvarjalnega sodelovanja med tožniki in tožencema, je v nasprotju z izjavo prvega toženca, ki je rekel: "Če se midva ne bi strinjala, potem bi pač ilustracije morale biti drugačne". Prva dva tožnika sta povedala, da so bile ilustracije prilagojene tekstu. Zato jih po mnenju revidentov ni mogoče samostojno uporabljati. Toženca sta kršila avtorske pravice tožnikov, ko sta pri drugi založbi izdala učbenike brez ilustracij in likovne opreme tožnikov, toda pod istim naslovom. Ugotovitev sodbe druge stopnje, da sta toženca uporabljala svoj tekst samostojno brez likovne opreme, je v nasprotju s podatki spisa, saj novih učbenikov nista objavila brez, temveč z drugačno likovno opremo. Likovna oprema je nujni sestavni del beril. Bila je sestavni del sklepov o potrditvi, saj so bili učbeniki potrjeni kot celota. Tudi če bi šlo za združeno delo, veljajo zanj pravila o soavtorstvu. Upoštevati bi bilo treba tudi specialne materialne predpise, to je Zakon o osnovni šoli, Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Pravilnik o učbenikih in Pravilnik o potrjevanju učbenikov. Toženca ne bi smela spreminjati potrjenih učbenikov. Učbeniki so v času veljavnosti sklepa o potrditvi nedeljiva celota. Četrta tožnica vztraja pri stališču, da gre za kolektivno avtorsko delo, saj je organizirala ustvarjanje spornih učbenikov od leta 1997. Pritegnila je različne avtorje in plačala avtorske honorarje za izbrano prozo in poezijo. To sta ji toženca priznala s sklenitvijo založniških pogodb. Toženca sta tudi kršila dogovorjeno prednostno pravico tožeče stranke. Nista ji predložila novih založniških pogodb. Sodišče se ni opredelilo do enoletnega prednostnega roka, do katerega je bila po pogodbi upravičena četrta tožnica.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prvi trije tožniki uveljavljajo svoje soavtorstvo in iz tega izvajajo pravice, ki jih določa 10. člen Zakona o avtorski pravici (dalje ZAP) oziroma 12. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). V zvezi s tem očitajo izpodbijani sodbi, da so njeni razlogi v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Navajajo del izpovedbe prvega toženca, ki je zaslišan kot stranka (ne kot priča, kot pomotoma navaja revizija) res izpovedal tudi: "Če se midva ne bi strinjala, potem bi pač ilustracije morale biti drugačne" (zapisnik o glavni obravnavi dne 7.11.1996, l.št. 60 spisa). Ta izjava je del obširne izpovedbe, v kateri je toženec izrečno zanikal soavtorstvo prvih treh tožnikov. Opredelil jih je kot sekundarne avtorje, ki na delo obeh tožencev ne morejo vplivati.

Menil je, da berilo lahko izide tudi brez dodatne opreme, saj ilustracije niso potrebne. Delo tožencev je mogoče samostojno objaviti. Povedal je še, da je normalno, da ilustrator vpraša avtorja, če se strinja z njegovim izdelkom. Nato je izpovedal še to, na kar se sklicuje tožena stranka in sicer, da če se toženca ne bi strinjala, bi morale biti ilustracije drugačne. Iz tega sledi, da je toženec popolnoma določno zanikal soavtorstvo tožnikov in to podkrepil tudi z navedenim stavkom. Sklepanje tožeče stranke, da je s tem toženec priznal tožnikom soavtorstvo, je posledica neupoštevanja celotne toženčeve izpovedi. Zato revizija pripisuje navedenemu stavku smisel, ki ga nima. Pravi pomen navedne izpovedbe je ravno nasproten od tistega, ki ga skuša prikazati revizija. Očitek, ki ga revizija sama šteje kot glavni (tretja stran revizije zgoraj), torej ni utemeljen. To, da sta imela toženca vpliv na likovni prispevek tožnikov, kaže samo na njun primaren položaj. Obratnega vpliva nedvomno ni bilo, saj je bilo delo tožencev končano prej, kot so tožniki začeli svojega. Prav to razmerje, ko je avtorsko delo tožnikov samo dodatek osnovnemu avtorskemu delu tožencev, izključuje soavtorstvo.

Nadaljnji očitek v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka se nanaša na drugostopno navedbo, da sta toženca svoje prispevke uporabljala samostojno, brez likovne opreme. V zvezi s tem sodba druge stopnje navaja:" .. toženca nista kršila njihovih moralnih avtorskih pravic, ko sta berila prenesla v drugo založbo brez prispevkov tožnikov". Tega, kar navaja revizija, v sodbi druge stopnje ni. Kar sodba res navaja o spornem vprašanju, je dobesedno navedeno zgoraj. Ta ugotovitev pa ni protispisna, saj tožniki sami poudarjajo, da sta toženca pri ponovni objavi beril izpustila njihove likovne prispevke.

V nasprotju s podatki spisa je tudi revizijska navedba, da so bili učbeniki potrjeni kot celota, torej z ilustracijami. To ni točno. Potrjen je bil tekst z naslovi, kar je vsebinsko in časovno povsem samostojno delo tožencev, k čemur tožniki niso prispevali ničesar. Gre za pomembno podrobnost, ki pa jo tožeča stranka vztrajno prikazuje drugače. Vendar ima o tem sodba prve stopnje povsem jasne ugotovitve, ki so potrjene tudi na drugi stopnji. Ker gre za dejansko stanje, to sploh ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tožeča stranka se sklicuje na predpise o šolstvu in skuša na ta način doseči presojo, da gre pri spornih učbenikih za nedeljivo celoto. Pri tem tožeča stranka izhaja iz nekaterih napačnih dejanskih predpostavk, na primer, da so bili učbeniki potrjeni skupaj z likovno opremo. Kot je bilo že povedano, to ni točno in to ne more biti predmet revizijskega obravnavanja. Predpisi o šolstvu ne urejajo avtorskih pravic. Tudi če bi pri izdaji učbenikov prišlo do kakšnih nepravilnosti glede na predpise o šolstvu, to ne vpliva na avtorske pravice pravdnih strank. Te ureja ZASP, prej pa jih je urejal ZAP in sicer glede vprašanj, ki so sporna v tej pravdi, oba zakona vsebinsko enako. Zato je vprašanje soavtorstva, združenega avtorskega dela in kolektivnega avtorstva treba presojati na podlagi navedenih zakonov. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali tako in sta zato pravilno uporabili materialno pravo. Prvi in drugi odstavek 10. člena ZAP in 12. člen ZASP določata, da gre za soavtorstvo tedaj, ko je avtorsko delo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb in je nedeljiva celota. Pri združenem delu pa gre za deljivo delo, nastalo brez skupnega ustvarjalnega sodelovanja (tretji odstavek 10. člena ZAP in 13. člen ZASP). V tem primeru ima vsak avtor avtorsko pravico na svojem delu. V obravnavani zadevi je avtorsko delo tožencev samostojno, uporabno tudi brez likovne opreme in torej tudi brez likovnega prispevka tožnikov. Zato toženca pri razpolaganju s svojim avtorskim delom nista omejena nasproti prvim trem tožnikom kot avtorjem likovnega dela. Tožniki v predpisih avtorskega prava nimajo podlage za omejevanje tožencev pri njunem razpolaganju z njunim avtorskim delom. Enako velja v obratnem razmerju tožencev do tožnikov, ki prav tako samostojno razpolagajo vsak s svojim avtorskim delom. Mogoče bi bilo pogodbeno urediti to razmerje drugače, kar bi prišlo posebno v poštev glede ilustracij, ki so prilagojene tekstu. Vendar pogodbeno razmerje med prvimi tremi tožniki in tožencema ni bilo ugotovljeno. Za soavtorstvo pa ni nujnih elementov: ni sodelovanja v ustvarjalnem smislu z medsebojnim vplivom avtorjev na njihove avtorske prispevke in ni nedeljivosti avtorskega dela. Kar zadeva prvo, odvisnost tožnikov od primarnega avtorskega dela tožencev ne zadostuje za opredelitev, da gre za skupno ustvarjalno delo. Tožniki so prilagodili svoje delo osnovnemu in prej nastalemu avtorskemu delu tožencev. S tem so prevzeli tveganje, da bosta toženca morda razpolagala s svojim avtorskim delom ne glede na njihove avtorske prispevke, torej to, kar se je dejansko zgodilo. Svoje interese (ne pravice) bi lahko uredili na pogodben način.

Neposredno na podlagi predpisov o avtorskih pravicah pa imajo zavarovane samo pravice na svojem delu, ne pa tudi pravic na celoti. Ta je deljiva in zato ne uživa varstva v smislu soavtorstva.

Za združeno avtorsko delo po 13. členu ZASP velja, da se smiselno uporabljajo določbe o soavtorstvu. Toda ravno glede deljivosti je med obema kategorijama bistvena razlika, iz katere izvira tudi obseg pravic. Ko gre za združeno avtorsko delo ima vsak avtor pravice na svojem avtorskem prispevku, le o skupku združenih del odločajo avtorji praviloma nerazdelno. Tožeča stranka šteje kot skupek združenih del naslove posameznih beril in meni, da toženca ne bi smela uporabiti istih naslovov za ponatis del brez njihovega likovnega prispevka. Toda ugotovljeno je, da sta avtorja naslovov toženca sama. K temu tožniki niso prispevali ničesar. Naslovi se nanašajo na besedilo in so nastali prej, kot so tožniki prispevali svoje delo. Zato naslovi v tem primeru ne predstavljajo skupka združenih del in tožniki, ki niso soavtorji naslovov, ne morejo preprečiti tožencema, da z njimi razpolagata enako, kot z besedili, kar oboje je njuno avtorsko delo.

Pogodbe, ki so jih med seboj sklenili četrta tožeča stranka F. d.d. in toženca, so po naslovu in po vsebini založniške pogodbe z vsemi značilnostmi, ki jih določa ZAP v členih 62 do 72 in ZASP v členih 85 do 94. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na kolektivno avtorsko delo po 25. členu ZAP oziroma 100. členu ZASP. Četrta tožeča stranka je založnik, ne pa naročnik, na katerega bi avtorji izključno in neomejeno prenesli svoje avtorske pravice. Trditev o kolektivnem avtorskem delu nima podlage v pogodbah in za to tudi niso izpolnjeni pogoji, ki jih določata oba zakona.

Tožeča stranka si je v založniških pogodbah, ki jih je sklenila s tožencema, izgovorila prednostno pravico do sklenitve nove založniške pogodbe za ponovno objavo dela eno leto od roka, ko je razprodana naklada, določena s pogodbo (19. člen založniške pogodbe). Toženca sta v skladu s to pogodbeno določbo predlagala tožeči stranki sklenitev nove pogodbe, vendar ta predloga tožencev glede višine avtorskega honorarja ni sprejela. S tem je izgubila možnost uveljavljanja svoje prednostne pravice. Toženca pa pri sklenitvi založniške pogodbe z drugim založnikom nista ravnala v škodo tožeče stranke, ker dogovorjeni avtorski honorar ni odstopal od tistega, ki sta ga predlagala tožeči stranki, a ga ta ni sprejela. Prednostna pravica, ki je bila določena v založniški pogodbi med četrto tožečo stranko in tožencema, je tožeči stranki zagotavljala prednost samo pod enakimi pogoji. Ker prednosti ni izkoristila, čeprav je imela možnost, je s tem dogovorjeno prednostno pravico izgubila.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožečih strank kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 91/98
• VSL Sodba V Cpg 138/2021
• Sodba II Ips 47/98