Sodba II Ips 77/2000

Jedro

Sklep skupščine d.o.o. po likvidaciji, ki edinemu družbeniku priznava manjši odstotek razdelitvene mase, drugemu pa večjega od odstotka njunih poslovnih deležev v družbi, je lahko izpodbojen, ni pa ničen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo sledeč tožbeni zahtevek:

"1./ Ugotovi se, da so nični sklepi skupščine (prve tožene stranke) z dne 6.4.1998, ki se glasijo:

- Sprejme se poročilo o poteku likvidacijskega postopka. Stroški likvidacijskega postopka znašajo 2.068.155,00 SIT, prilivi 14.938.672,32 SIT, likvidacijska masa pa 12.870.472,00 SIT.

- Potrdi se predlog razdelitve deležev v okviru likvidacijske mase:

T. T. p.o. - 58,648% - 7.548.276,00 SIT P. C. - 7,200% - 926.674,00 SIT (podatki o deležih ostalih sedemnajstih družbenikov so za odločitev nepomembni in zato izpuščeni)

- Po izplačilu deležev se zapre žiro račun družbe T. T. d.o.o. -

v likvidaciji. Iz sodnega registra se izbriše družna T. T.

d.o.o.

2./ Razveljavijo se dejanja likvidacijske upraviteljice: predlog o ugotovitvi likvidacijske mase, predlog o razdelitvi deležev v okviru likvidacijske mase, izplačilo stroškov likvidacijskega postopka, izplačilo deležev družbenikom, zaprtje žiro računa in predlog izbrisa prve tožene stranke iz sodnega registra.

3./ Tožene stranke so dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki 3.102.813,37 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka",

ter podrejeni tožbeni zahtevek:

"Tretja tožena stranka mora plačati tožeči stranki 3.102.813,37 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka".

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in odloči z eno od odločitev, ki jih našteje v skladu z odločitvami, ki jih dovoljuje ZPP.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Ne da bi navedla odločilna dejstva, je tožeča stranka zatrjevala ničnost sklepov, sprejetih na skupščini prve tožene stranke stranke dne 6.4.1998, ker naj skupščina ne bi bila pravilno sklicana (3.

alinea prvega odstavka 359. člena Zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS št. 30/93...6/99; v nadaljevanju: ZGD).

Ker je prva tožena stranka družba z omejeno odgovornostjo, je morala skupščino sklicati tako, kot to določa prvi odstavek 443. člena ZGD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila skupščina sklicana v skladu z omenjeno zakonsko določbo. S to dejansko ugotovitvijo se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, strinjalo pa se je tudi z razlogi za zavrnitev zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča (primerjaj: tretji odstavek 385. člena ZPP), mora zato izhajati iz predpostavke, da je bila skupščina pravilno sklicana, zaradi česar njeni sklepi zaradi nepravilnega sklica skupščine niso nični.

Tožeča stranka meni, da so sklepi skupščine prve tožene stranke nični tudi zato, ker so v nasprotju z moralo in javnim redom (5. alinea prvega odstavka 359. člena ZGD). Razlog za takšno trditev je okoliščina, da naj bi pripadlo tožniku po sklepu skupščine 7,200% razdelitvene mase, to je 926.674,00 SIT, drugi toženi stranki pa 58,648%, to je 7.548.276,00 SIT, glede na velikost poslovnih deležev, kot so vpisani v sodni register pa bi moral tožnik prejeti 31,308% razdelitvene mase, to je 4.029.487,37 SIT, druga tožena stranka pa samo 34,549%, to je 4.446.619,37 SIT. Tožnik naj bi torej prejel po sklepu skupščine 3.102.813,37 SIT premalo, druga tožena pa 3.101.565,63 SIT preveč.

Zgoraj navedene dejanske podlage, na kateri temelji tožeča stranka ničnostni zahtevek, ni mogoče podvesti pod 5. alineo prvega odstavka 359. člena ZGD. Upoštevajoč 456. člen ZGD bi jo bilo mogoče podvesti samo pod 364. člen ZGD. Okoliščina, da tožeči stranki s sklepom skupščine ni bila priznana udeležba na razdelitveni masi v odstotku, enakem v sodni register vpisanem odstotku njenega poslovnega deleža v prvi toženi stranki, je (lahko samo) ravnanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in meri na oškodovanje tožnika kot družbenika prve tožene stranke (prvi odstavek 364. člena ZGD), ali pa, v razmerju: ostali družbeniki prve tožene stranke proti tožeči stranki, ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 364. člena ZGD. V obeh primerih pa je možno sklep skupščine izpodbijati samo po določbah, ki urejajo izpodbojno tožbo, ne pa po določbah o ničnosti sklepov skupščine.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko tožeča stranka izpodbijala sporne sklepe samo z razlogi izpodbojnosti, je zato pravilno. Glede na to tožnik z ničnostnim tožbenim zahtevkom ni mogel uspeti. Če pa je morda v spornih skupščinskih sklepih zaznati znake izpodbojnosti, vložene tožbe že zato ni mogoče obravnavati kot tožbe za izpodbijanje skupščinskih sklepov, ker tožnik ni izpolnil predpostavke izpodbijanja - izpodbojne tožbe ni napovedal (456. člen ZGD v zvezi s 366. členom ZGD).

Glede na to, da bi tožnik lahko sporne skupščinske sklepe izpodbijal samo z izpodbojno tožbo, predpostavk zanjo pa ni izpolnil, so za odločitev irelevantna vprašanja, kaj je bila podlaga za sprejem spornih skupščinskih sklepov, ali je bila ta oblično pravilna in ali jo je za odločitev sploh bilo mogoče upoštevati. Zato omenjena vprašanja ne zahtevajo posebnega revizijskega odgovora, kolikor vlagatelj revizije v zvezi z njimi očita sodiščema druge in prve stopnje materialnopravne in procesnopravne nepravilnosti.

Izven omenjenih za odločitev nepomembnih vprašanj uveljavlja tožeča stranka absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta naj bi bila v tem, da je pritožbeno sodišče zavrnitev pritožbe temeljilo tudi na dejstvu, da so skupščini prisostvovali vsi družbeniki, čeprav iz notarskega zapisnika izhaja, da to ni res.

Pritožbeno sodišče je res navedlo, da so skupščini prisostvovali vsi družbeniki, čeprav izhaja iz notarskega zapisnika drugače. To okoliščino bi bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz omenjene določbe ZPP samo, če bi se nanašala na neko za odločitev odločilno dejstvo. To pa se ni. Revizija prezre, da se je pritožbeno sodišče strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da pri sklicu skupščine ni bilo nepravilnosti. Čim je tako, ni ničnosti sklepov po 3. alinei prvega odstavka 359. člena ZGD.

Okoliščino, ki sanira nepravilnost sklica skupščine, to je prisotnost vseh družbenikov, je navedlo samo kot dodaten, vendar nepotreben razlog. Ker nepravilnega sklica skupščine ni bilo, ni bilo kaj sanirati. Zatrjevane bistvene kršitve zato ni.

Zahtevek pod točko III tožbenega zahtevka bi lahko bil utemeljen proti kateri od toženih strank samo v primeru uspešnega izpodbijanja skupščinskih sklepov. Na skupščini prve tožene stranke pa je bilo z neizpodbitim sklepom sklenjeno, do kolikšnega dela razdelitvene mase je tožnik upravičen. Zato tožnik ne more od prve tožene stranke zahtevati ničesar več. Nič tudi ni prešlo v premoženje druge tožene stranke, kar bi moral prejeti tožnik, kakšne dejanske in pravne podlage za zahtevek proti tretji toženki pa tožnik v takšni situaciji ni ponudil. V razlogih svoje sodbe je zato pritožbeno sodišče svojo odločitev v zadostni meri obrazložilo. Zato tudi naslednji očitek pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do tožbenega zahtevka pod točko III z vidika njegove samostojnosti, ni utemeljen.

Glede na zgoraj navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 27/2002
• VSL sodba I Cpg 593/2012
• VSL sodba I Cpg 429/2000