Sodba II Ips 380/2000

Jedro

Z določilom 580. člena ZGD je predpisano, da bodo za obveznosti obstoječih kapitalskih družb v zasebni lastnini, če te družbe ne bodo usklajene do 31.12.1994, odgovarjali družbeniki z vsem svojim premoženjem kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo (77. člen ZGD) oziroma kot podjetniki (prvi odstavek 5. člena ZGD). Te določbe tako uzakonjajo solidarno odgovornost družbenikov oziroma lastnikov za obveznosti podjetja oziroma družbe ne glede na čas nastanka obveznosti.

Sankcija za neuskladitev družb je osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe do upnikov. Ta sankcija v obliki premoženjske odgovornosti družbenikov za dolgove družbe, zajema tako predvsem (oziroma tudi) terjatve, ki so nastale do neusklajene družbe oziroma podjetja do 31.12.1994.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da toženec ni uskladil zasebnega podjetja J. p.o. z Zakonom o gospodarskih družbah in da je zato solidarno odgovoren tožnikom kot družbenik podjetja za obveznosti podjetja ter je zato dolžan plačati prvemu tožniku 12,890.439,80 SIT, drugemu tožniku 1,489.967,00 SIT in tretjemu tožniku 2,330.368,10 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nerazdelno stroške postopka 182.444,00 SIT. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da zahtevek tožnikov nima podlage v šestem odstavku 580. člena Zakona o gospodarskih družbah, ker so njihove terjatve nastale pred 31.12.1994.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji poudarjajo, da je zakonodajalec z določbo šestega odstavka 580. člena ZGD vnaprej napovedal odgovornost družbenikov za obveznosti lastnih podjetij, če svojih družb ne bodo uskladili z določili ZGD do 31.12.1994. Družbeniki v takih primerih odgovarjajo za vse obveznosti svojih družb, ne glede na to, kdaj so nastale.

Sodba sodišča druge stopnje nima pojasnil o navedenih okoliščinah ter se zato ne da preizkusiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča v postopku na drugi stopnji ni bila zagrešena ter je v tej smeri revizija tožnikov neutemeljena. Namreč sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje in je svoje stališče obrazložilo, tako da so pravni razlogi za njegovo sprejeto odločitev povsem jasni in razumljivi. Obravnavane procesne kršitve lahko zadevajo samo sodbeni izrek, obrazložitev in medsebojno razmerje med izrekom in obrazložitvijo. Sodba je lahko materialnopravno zgrešena, vendar je lahko v procesnem pogledu brez napak. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi, s katerimi tožniki utemeljujejo uveljavljeno procesno kršitev, materialnopravne narave, ki bodo obravnavani v okviru materialnopravne presoje izpodbijane sodbe, medtem ko ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje procesnih pomanjkljivosti, ki jih določa 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP. V okviru uradnega preizkusa pa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Je pa utemeljena revizija tožnikov iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi po presoji revizijskega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožbeni zahtevek zoper toženca utemeljen, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje ter je drugačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki je sicer v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pravno zmotno. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da obstajajo terjatve tožnikov zoper podjetje J. p.o., da je toženec edini ustanovitelj, družbenik in direktor navedenega podjetja, ustanovljenega po določbah Zakona o podjetjih, da je bil nad navedenim podjetjem uveden stečaj decembra 1994 zaradi prezadolženosti, da toženec podjetja ni dokapitaliziral in sploh uskladil z določbami novega Zakona o gospodarskih družbah do 31.12.1994 in da je bil toženčev predlog za uskladitev njegovega podjetja z ZGD pravnomočno zavrnjen (zaradi pomanjkanja kapitala). Glede na take ugotovitve je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana toženčeva solidarna odgovornost za terjatve tožnikov do njegovega podjetja na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD, zaradi česar je tožbenim zahtevkom tožnikov ugodilo (pri čemer je podrejeno oprlo odločitev tudi na 6. člen ZGD). Sodišče druge stopnje pa je menilo, da uporabljena pravna podlaga ne utemeljuje tožbenih zahtevkov tožnikov, ker so njihove terjatve nastale do 31.12.1994, toženec pa da bi lahko odgovarjal po uporabljenem določilu le za terjatve, nastale po navedenem datumu.

Zmotna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali pa uporabi take določbe, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi smelo. Ta okvir presoje zajema tudi časovne meje veljavnosti uporabljene norme, ki ga revizija vsaj smiselno načenja, ko izvaja, da sodišči spora ne bi smeli reševati na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah, na katerih temelji v reviziji izpodbijana pravnomočna sodba.

V reviziji je glede na zgoraj navedeno sporna pravna podlaga za odločitev o sporu, to je uporaba šestega odstavka 580. člena ZGD in nanj navezujoča se določila. V šestem odstavku citiranega člena je določeno: ne glede na določbe prejšnjega odstavka obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik. Za razumevanje tega odstavka je potrebno navesti vsebino določb, na katere se sklicuje. V prvem, drugem in četrtem odstavku določa 580. člen ZGD 31. december 1994 kot rok, do katerega se morajo obstoječe družbe in druge organizacijske oblike uskladiti z določbami ZGD. V petem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da se obstoječe družbe in druge organizacijske oblike likvidirajo in izbrišejo iz registra, če se v navedenih rokih ne uskladijo (ki pa je bil razveljavljen z 39. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij - Uradni list RS, št. 54/99). Družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (77. člen ZGD), takšna pa je tudi odgovornost podjetnika (prvi odstavek 5. člena ZGD).

Določba 580. člena ZGD se nahaja v četrtem delu, ki vsebuje prehodne in končne določbe. V navedenem delu ureja zakon prenehanje veljavnosti oziroma uporabe dotedanje zakonodaje, način uskladitve organiziranosti in pravnih razmerjih v obstoječih kapitalskih in drugih gospodarskih družbah z novo ureditvijo, roke za uskladitev in sankcije, če se uskladitev ne opravi. Smisel določb tega poglavja je enak, kot je namen pravnih pravil: predpisati vnaprej, kako naj pravni subjekti ravnajo v določenih dejanskih okoliščinah, da bodo dosegli željene namene oziroma se izognili nezaželjenim posledicam. Ta določila tako rešujejo vprašanje pravne predvidljivosti in pravne gotovosti, ki sta podlagi (sestavini) pravne varnosti. Tako je zakonodajalec v tem primeru že ob sprejetju zakona (ZGD) 10.6.1993 predpisal, kako se morajo pravni subjekti (družbe) uskladiti z novimi predpisi in kakšne sankcije bodo zadele družbenike oziroma lastnike, če družb ne bodo uskladili do 31.12.1994. Zakonodajalec je tako vnaprej predpisal, kako naj določeni subjekti ravnanjo in določil tudi ustrezno dolg rok za prilagoditev (ureditev) družbe novim predpisom. Tako vnaprej predpisana pravila iz 580. člena ZGD so vsebovala vse lastnosti, ki so cilj vnaprejšnje veljavnosti splošnih pravnih aktov: usmerjanje in omogočanje pravno pomembnih ravnanj (kot pogojev pravne predvidljivosti in pravne zanesljivosti) vnaprej. Tako je bilo vnaprej določeno, da bodo za obveznosti obstoječih kapitalskih družb v zasebni lastnini, če te družbe ne bodo usklajene do 31.12.1994, odgovarjali družbeniki z vsem svojim premoženjem kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo (77. člen ZGD) oziroma kot podjetniki (prvi odstavek 5. člena ZGD). Te določbe tako uzakonjajo solidarno odgovornost družbenikov oziroma lastnikov za obveznosti podjetja oziroma družbe (ne glede na čas nastanka obveznosti), kar je bilo z gledišča pravne varnosti potrebno glede na to, da je bila uskladitev obstoječega podjetja oziroma družbe z določbami ZGD odvisna zgolj od avtonomne volje njihovih lastnikov. Od te avtonomne volje pa je bilo odvisno, ali bo obstoječe podjetje usklajeno z določbami novega ZGD, to je ali bo obstajalo še naprej (in bo lahko samo odgovarjalo za svoje obveznosti). Iz tega razloga (da usoda upnikov oziroma njihovih terjatev ne bi bila prepuščena zgolj volji lastnikov podjetij) je zakonodajalec predpisal, da bodo v primeru neuskladitve podjetij - družb odgovarjali za njihove obstoječe obveznosti družbeniki družb oziroma lastniki podjetij.

Sankcija za neuskladitev družb je osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe do upnikov. Ta sankcija v obliki premoženjske odgovornosti družbenikov za dolgove družbe, zajema tako predvsem (oziroma tudi) terjatve, ki so nastale do neusklajene družbe oziroma podjetja do 31.12.1994. Taka pravnoteoretična izhodišča zastopa tudi sodna praksa tega sodišča. Drugačno pravno stališče sodišča druge stopnje po povedanem ni utemeljeno.

Glede na zgoraj navedene razloge ocenjuje revizijsko sodišče, da je toženčeva solidarna odgovornost za terjatve tožnikov do njegovega podjetja utemeljena na določilu šestega odstavka 580. člena ZGD. To pomeni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožnikov ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Ker tožniki v reviziji niso opredeljeno navedli stroškov, katerih povrnitev so zahtevali (drugi odstavek 164. člena ZPP), je revizijsko sodišče zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov zavrnilo.

Stroškovna odločba pa temelji na prvem odstavku 166. in 164. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 406/2000
• VSL sodba I Cp 1922/2001
• VSL sodba II Cp 2756/2013