Sodba II Ips 406/2000

Jedro

Z določilom 580. člena ZGD je predpisano, da bodo za obveznosti obstoječih kapitalskih družb v zasebni lastnini, če te družbe ne bodo usklajene do 31.12.1994, odgovarjali družbeniki z vsem svojim premoženjem kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo (77. člen ZGD) oziroma kot podjetniki (prvi odstavek 5. člena ZGD). Te določbe tako uzakonjajo solidarno odgovornost družbenikov oziroma lastnikov za obveznosti podjetja oziroma družbe ne glede na čas nastanka obveznosti.

Sankcija za neuskladitev družb je osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe do upnikov. Ta sankcija v obliki premoženjske odgovornosti družbenikov za dolgove družbe, zajema tako predvsem (oziroma tudi) terjatve, ki so nastale do neusklajene družbe oziroma podjetja do 31.12.1994.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom prvega, tretjega, petega in enajstega tožnika (medtem ko o zahtevkih ostalih tožnikov iz procesnopravnih razlogov ni odločalo). Tožbenim zahtevkom navedenih štirih tožnikov je ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožnik edini ustanovitelj in družbenik podjetja J. p.o. L., ki se ni uskladilo z določbami Zakona o gospodarskih družbah do 31.12.1994 ter da zato toženec odgovarja po šestem odstavku 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) kot družbenik v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik za obveznosti podjetja J. p.o. L. Ocenilo je, da toženec odgovarja tožnikom za njihove terjatve tudi zaradi spregleda pravne osebnosti po 6. členu ZGD.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ker je presodilo, da je podana toženčeva odgovornost na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD.

Iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo toženec, ki je predlagal razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. V reviziji se sklicuje na pritožbene razloge ter poudarja, da ni podana njegova odgovornost do tožnikov, ker je v roku priglasil registrskemu sodišču uskladitev svoje družbe, da po določilu 6. člena ZGD ne more odgovarjati, ker ni storil nobenega z navedenim členom predpisanega dejanja, sicer pa da velja s šestim odstavkom 580. člena ZGD predpisana odgovornost družbenika le za kratek čas in sicer od izteka roka za uskladitev podjetja pa do likvidacije družbe oziroma največ še pet let po prenehanju družbe. Sporne terjatve pa so vse nastale pred iztekom roka za uskladitev družbe z ZGD.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo sicer revizija uveljavlja, v njenih razlogih formalno ni opredeljena in tudi ne obrazložena. Iz revizijskih razlogov zato ni bil mogoč preizkus izpodbijanih sodb v smeri morebitnih kršitev pravil postopka. Uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa po presoji revizijskega sodišča ni podana.

Revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Ta naj bi bila podana zato, ker da toženec za sporne terjatve ne more biti odgovoren. Po njegovem stališču je odločilnega pomena dejstvo, da je v ustreznem roku predlagal uskladitev družbe z določili Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 82/94, naprej ZGD), sicer pa da lahko podjetnik na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD odgovarja za dolgove podjetja le za čas od poteka roka za uskladitev (31.12.1994) pa do likvidacije družbe ali največ še pet let (po določilu 134. člena ZGD).

Zmotna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali pa uporabi take določbe, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi smelo. Ta okvir presoje zajema tudi časovne meje veljavnosti uporabljene norme, ki ga revizija vsaj smiselno načenja, ko izvaja, da sodišči spora ne bi smeli reševati na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah, na katerih temelji v reviziji izpodbijana pravnomočna sodba.

Dejanska podlaga, ki je bila predmet materialnopravne presoje spora, je glede na ugotovitev sodišč nižjih stopenj, naslednja: toženec je edini ustanovitelj, edini družbenik (lastnik) in direktor podjetja J. p.o.. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1988 po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Uradni list bivše federacije, št.

77/88, 40/89, naprej ZP). Terjatve tožnikov zoper podjetje J. p.o. niso sporne: terjatve prvih treh tožnikov so bile pravnomočno prisojene v sporu zoper podjetje J. p.o. že v letu 1992 (in ostale neizterjane zaradi prezadolžitve podjetja), terjatev zadnjega tožnika pa izvira iz opravljenih prevozov na podlagi prevozne pogodbe. Zoper podjetje je bil decembra 1994 predlagan stečaj, ki je bil nato tudi uveden. Toženec svojega podjetja do 31.12.1994 ni uskladil z določbami ZGD (njegov predlog je sodišče zavrnilo). Podjetja ni dokapitaliziral in je to brez realnega premoženja. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je tožbeni zahtevek tožnikov zoper toženca utemeljen na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD ter sta zato tožbenim zahtevkom tožnikov ugodili.

V reviziji je tako sporna pravna podlaga za odločitev o sporu, to je uporaba šestega odstavka 580. člena ZGD in nanj navezujoča se določila. V šestem odstavku citiranega člena je določeno: ne glede na določbe prejšnjega odstavka obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik. Za razumevanje tega odstavka je potrebno navesti vsebino določb, na katere se sklicuje. V prvem, drugem in četrtem odstavku določa 580. člen ZGD 31. december 1994 kot rok, do katerega se morajo obstoječe družbe in druge organizacijske oblike uskladiti z določbami ZGD. V petem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da se obstoječe družbe in druge organizacijske oblike likvidirajo in izbrišejo iz registra, če se v navedenih rokih ne uskladijo (ki pa je bil razveljavljen z 39. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij - Uradni list RS, št. 54/99). Družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (77. člen ZGD), takšna pa je tudi odgovornost podjetnika (prvi odstavek 5. člena ZGD).

Določba 580. člena ZGD se nahaja v četrtem delu, ki vsebuje prehodne in končne določbe. V navedenem delu ureja zakon prenehanje veljavnosti oziroma uporabe dosedanje zakonodaje, način uskladitve organiziranosti in pravnih razmerij v obstoječih kapitalskih in drugih gospodarskih družbah z novo ureditvijo, roke za uskladitev in sankcije, če se uskladitev ne opravi. Smisel določb tega poglavja je enak, kot je namen pravnih pravil: predpisati vnaprej, kako naj pravni subjekti ravnajo v določenih dejanskih okoliščinah, da bodo dosegli željene namene oziroma se izognili nezaželjenim posledicam. Ta določila tako rešujejo vprašanje pravne predvidljivosti in pravne gotovosti, ki sta podlagi (sestavini) pravne varnosti. Tako je zakonodajalec v tem primeru že ob sprejetju zakona (ZGD) 10.6.1993 predpisal, kako se morajo pravni subjekti (družbe) uskladiti z novimi predpisi in kakšne sankcije bodo zadele družbenike oziroma lastnike, če družb ne bodo uskladili do 31.12.1994. Zakonodajalec je tako vnaprej predpisal, kako naj določeni subjekti ravnanjo in določil tudi ustrezno dolg rok za prilagoditev (ureditev) družbe novim predpisom. Tako vnaprej predpisana pravila iz 580. člena ZGD so vsebovala vse lastnosti, ki so cilj vnaprejšnje veljavnosti splošnih pravnih aktov: usmerjanje in omogočanje pravno pomembnih ravnanj (kot pogojev pravne predvidljivosti in pravne zanesljivosti) vnaprej. Tako je bilo vnaprej določeno, da bodo za obveznosti obstoječih kapitalskih družb v zasebni lastnini, če te družbe ne bodo usklajene do 31.12.1994, odgovarjali družbeniki z vsem svojim premoženjem kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo (77. člen ZGD) oziroma kot podjetniki (prvi odstavek 5. člena ZGD). Te določbe tako uzakonjajo solidarno odgovornost družbenikov oziroma lastnikov za obveznosti podjetja oziroma družbe (ne glede na čas nastanka obveznosti), kar je bilo iz gledišča pravne varnosti potrebno glede na to, da je bila uskladitev obstoječega podjetja oziroma družbe z določbami ZGD odvisna zgolj od avtonomne volje njihovih lastnikov. Od te avtonomne volje pa je bilo odvisno, ali bo obstoječe podjetje usklajeno z določbami novega ZGD, to je ali bo obstajalo še naprej (in bo lahko samo odgovarjalo za svoje obveznosti). Iz tega razloga (da usoda upnikov oziroma njihovih terjatev ne bi bila prepuščena zgolj volji lastnikov podjetij) je zakonodajalec predpisal, da bodo v primeru neuskladitve podjetij - družb odgovarjali za njihove obstoječe obveznosti družbeniki družb oziroma lastniki podjetij.

Sankcija za neuskladitev družb je osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe do upnikov. Ta sankcija v obliki premoženjske odgovornosti družbenikov za dolgove družbe, zajema tako predvsem (oziroma tudi) terjatve, ki so nastale do neusklajene družbe oziroma podjetja do 31.12.1994. Taka pravnoteoretična izhodišča zastopa tudi sodna praksa tega sodišča. Drugačna revidentova revizijska izvajanja po povedanem niso utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe na podlagi obrazloženega materialnopravnega vidika pokaže po presoji revizijskega sodišča, da sta sodišči nižjih stopenj materialno pravo pravilno uporabili in torej pravilno odločili o sporu pravdnih strank. Neutemeljeno revizijo toženca je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 380/2000
• VSL sodba I Cp 1922/2001
• VSL sodba II Cp 2756/2013