Sodba II Ips 315/2000

Jedro

Vse oblike solidarne, subsidiarne ali kakršnekoli druge odgovornosti za drugega so izjema. To velja tudi za spregled pravne osebnosti. Če ni ugotovljeno vsaj to, da je gospodarska družba odklonila upniku izpolnitev obveznosti, ni pogojev za uveljavljanje spregleda njene pravne osebnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.400.000,00 SIT. Tožnik je navajal, da se je ponesrečil pri delu na ladji K., last tožene stranke in da je tedaj delal za toženo stranko. Sodišče pa je ugotovilo, da ni bil v delovnem razmerju s toženo stranko in da je sklenil pogodbo o zaposlitvi s podjetjem G., Liberija. Tudi ladja K. je last tega podjetja. Ustanoviteljica in lastnica podjetja je tožena stranka. Zanj je opravljala tudi nekatera administrativna opravila. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi bila podana njena pasivna legitimacija v tem sporu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopnim razlogom je dodalo, da na podlagi tega, kar navaja tožeča stranka, ni pogojev za spregled pravne osebnosti.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da sodba nima razlogov o zahtevi tožeče stranke za spregled pravne osebnosti. Meni, da ni odločilno, čigava last je bila ladja K., čeprav tožena stranka v javnosti prikazuje, kot da gre za njeno ladjo. Pomembno je, da je tožnik dejansko delal za toženo stranko. S podjetjem G. ni imel nobenih stikov. Vse je urejal s toženo stranko, ki je nastopala v svojem imenu. Sporno pogodbo je tožnik podpisal šele na letališču, ko ni imel nobene izbire. Če je res, da ima tožena stranka podjetje v Liberiji, je to zato, da se izogne določenim obveznostim, tudi odškodninski obveznosti do tožnika. Gre za zavajanje partnerjev pri sklepanju pravnih poslov s toženo stranko. Iz listin, na katere se sklicuje tožena stranka, niso razvidni niti osnovni podatki o liberijski družbi. Zato tožena stranka kot ustanovitelj odgovarja za njene obveznosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se je poškodoval dne 25.5.1994 na ladji K., na kateri je delal kot mornar na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.11.1993. To pogodbo je sklenil s podjetjem G. C., Liberija. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru opr. št. Rg 80/91 z dne 27.6.1991 izhaja, da je tožena stranka ladjo K. prodala podjetju G. C., M., Liberija. Na podlagi prodaje in dovoljenja banke kot hipotekarnega upnika je bila ladja K. izbrisana iz vpisnika trgovskih morskih ladij pri Luški kapetaniji v Kopru. Iz tega izhaja, da je bilo podjetje G. ustanovljeno pred junijem 1991. Tožnik se sklicuje na spregled pravne osebnosti po 6. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in navaja, da je tožena stranka ravnala z namenom oškodovanja upnikov. Teh navedb tožnik ni konkretiziral in podprl z dokazi. Osredotočil se je le na prikaz svojega položaja in navajal okoliščine, zaradi katerih se je čutil zavedenega. Vendar so vse te trditve glede na uveljavljani spregled pravne osebnosti nezadostne, ker tožnik ni navedel niti tega, da je vsaj poskusil uveljaviti svoj zahtevek pri podjetju G. C.. Vsaka pravna in fizična oseba predvsem sama odgovarja za svoje obveznosti. Vse oblike solidarne, subsidiarne ali kakršnekoli druge odgovornosti za drugega so izjema. To velja tudi za spregled pravne osebnosti. Če ni ugotovljeno vsaj to, da je gospodarska družba odklonila upniku izpolnitev obveznosti, ni pogojev za uveljavljanje spregleda njene pravne osebnosti. Tožnik sicer izraža dvom, da podjetje G. sploh obstoji, da so v Liberiji sodišča in podobno. Toda tožnik je delal na ladji, ki je last tega podjetja, imel s podjetjem pogodbo, dobival od njega plačo, bil napoten k zdravniku itd. Vsa ta dejstva so bila tožniku znana in bi ga morala napotiti k temu, da bi vsaj poskusil uveljaviti svoj zahtevek nasproti svojemu delodajalcu in lastniku ladje. Ker v takih okoliščinah tožnik tega ni niti poskušal, je njegov zahtevek za spregled pravne osebnosti nesklepčen in se sodiščema prve in druge stopnje ni bilo treba podrobneje ukvarjati z njim. Tožnikovo zatrjevano napačno prepričanje, da sklepa pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, je vsekakor prenehalo s podpisom pogodbe o zaposlitvi, najkasneje pa z nastopom dela na ladji. Tožnikova zmota, tudi če bi bila utemeljena in bi jo bilo mogoče pripisati prevarnemu ravnanju tožene stranke, sama zase ni razlog za spregled pravne osebnosti. Vse, kar tožnik navaja o oškodovanju upnikov, je brez pomena, ker ni niti trditve niti dokaza, da bi bilo podjetje G.

neplačevito. Če je to podjetje sposobno kriti svoje obveznosti do upnikov, ti z njegovo ustanovitvijo niso oškodovani. Nikakor pa ni mogla biti ustanovitev tega podjetja v zvezi s tožnikovo terjatvijo, ki je nastala šele več let kasneje.

Iz navedenega sledi, da tožeča stranka ni navajala razlogov, zaradi katerih lahko pride po 6. členu ZDG do spregleda pravne osebnosti. Ker tožnik ni bil zaposlen pri toženi stranki in ker se je poškodoval na ladji, ki je bila last drugega podjetja, temelja za pasivno legitimacijo tožene stranke v tem sporu ni.

Napačno je, da sodba prve stopnje ni odgovorila na trditve tožeče stranke v zvezi z uveljavljanjem spregleda pravne osebnosti. Toda sodba druge stopnje je to pomanjkljivost odpravila, ker je navedla razloge, zaradi katerih spregled pravne osebnosti ne pride v poštev.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 720/2011
• VSL sodba I Cpg 965/2001
• VSL sodba I Cpg 767/2000