Sodba II Ips 162/2000

Jedro

Že sama objava avtorskega dela pomeni izkoriščanje tega dela ne glede na dejstvo, ali je imel založnik s tako objavo kako materialno korist in tudi ne glede na dejstvo, ali sta avtor in založnik sklenila ustrezno pogodbo ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno vzdržalo v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 25.7.1994 pod opr. št. I Pl 568/94-2, po katerem mora tožena stranka plačati tožniku 633.468,00 SIT s pp zaradi izkoriščanja njegovega avtorskega dela. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je odločitev, da se plačilni nalog vzdrži v veljavi, ker račun avtorske agencije, ki je temeljil na avtorski pogodbi, ni verodostojna listina, saj pogodba v taki vsebini med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Za izdajo plačilnega naloga ni bilo zadosti osnove, tožnik pa ni dokazal, da bi po spornem računu od tožene stranke utemeljeno uveljavljal zapadlo terjatev v zahtevanem znesku. Zato sta obe sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Materialnopravno je zmotno stališče sodišč, da je lahko podlaga tožnikove terjatve neposredna zakonska določba četrtega odstavka 27. člena Zakona o avtorski pravici (Ul. SFRJ, št. 29/78, 24/86, 21/90; v nadaljevanju ZAP). Gre le za načelno zakonsko določbo, ki varuje avtorja pred izkoriščanjem njegovega dela brez ustrezne odmene, ne more pa biti neposredno uporabljena v razmerju, kot je bilo ugotovljeno v tej pravdni zadevi. Izkoriščanje pomeni objavljanje z namenom ustvarjanja neke koristi. Založniškega izida tožnikove knjige ni šteti kot izkoriščanje njegovega dela, saj tožena stranka ni imela nobene koristi. Šlo je le za založniško sprovedbo izida, za katerega je tožnik izkazoval svoj interes. Pretežno na njegovi strani so razlogi za nesklenitev avtorske pogodbe, saj je zaradi datuma vztrajal pri izidu, čeprav za dosego medsebojnega dogovora še ni bilo zadostnih osnov. Pravica do plačila ni absolutna pravica avtorja. Odločitev obeh sodišč predstavlja favoriziranje avtorja, pri čemer je prezrta gospodarska plat založništva in enakopravnost položaja dveh strank. Riziko neuspešne prodaje mora deliti tudi avtor. To toliko bolj velja tudi za konkretno zadevo, ko je tožnik sam iskal izdajatelja, vztrajal pri izidu knjige, vse stroške je nosila tožena stranka, po izidu pa se je tožnik iz napovedanega sodelovanja pri prodaji umaknil. Tožena stranka še meni, da je šlo pri izidu knjige predvsem za osebno ambicijo tožnika.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da vzdržanje v veljavi plačilnega naloga, izdanega na podlagi računa, v katerem je navedena avtorska pogodba, ki pa zaradi nepodpisa tožene stranke ni bila sklenjena, ne predstavlja procesne kršitve. K razlogom sodišča druge stopnje dodaja, da je bil račun utemeljeno izdan. Res pravdni stranki nista sklenili veljavne, torej pisne avtorske pogodbe, kar pa pomeni le, da vtoževana obveznost ni pogodbene narave. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da tudi nista sklenili ustne pogodbe, ker pred izdajo učbenika še ni bilo jasnega dogovora o višini in plačilu avtorskega honorarja. Vendar sta obe sodišči utemeljeno poudarili, da je podlaga vtoževanega računa oziroma vtoževane terjatve že v samem zakonu. Navedba nepravilne pravne podlage v računu sama po sebi ne pomeni, da je bil račun neutemeljeno izdan, če obstoji neka druga pravna podlaga za izdajo računa. V obravnavani zadevi je ta druga pravna podlaga sam zakon. Zato niti sodišče prve stopnje z vzdržanjem v veljavi takega plačilnega naloga, niti sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke proti taki odločitvi, nista kršili nobenih procesnih določb.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se pravdni stranki dogovarjali za izdajo tožnikovega avtorskega dela - učbenika z naslovom "Uvod v ...", da sta se za samo izdajo zaradi bližajočega se novega šolskega leta dogovorili še pred dokončnim dogovorom o višini in izplačilu avtorskega honorarja, da tudi ni bilo dogovora, ki bi vezal višino in izplačilo honorarja na prodajo ali uspešnost pri iskanju sponzorjev in da je do izdaje knjige tudi prišlo, nato pa se pravdni stranki nista uspeli dogovoriti glede plačila honorarja.

Ob takih dejanskih ugotovitvah sta obe sodišči materialnopravno pravilno uporabili določbo četrtega odstavka 27. člena ZAP, po kateri gre avtorju za vsako izkoriščanje avtorskega dela po drugem plačilo (honorar), če ni v zakonu ali pogodbi drugače določeno. Pravdni stranki nista sklenili niti pisne niti ustne pogodbe, ker ni bilo jasnega dogovora o višini in izplačilu avtorskega honorarja, pri izdaji učbenika pa tudi ni šlo za primer, ko bi zakon drugače določal, kot na primer določa pri prosti uporabi avtorskega dela. Zato tožniku gre ustrezno plačilo za izkoriščanje njegovega avtorskega dela neposredno na podlagi navedene zakonske določbe.

Zakaj naj določbe četrtega odstavka 27. člena ZAP ne bi bilo mogoče neposredno uporabiti, revizija ne pojasni. Če je to revizijsko stališče povezano z nadaljnjimi revizijskimi izvajanji, kaj da pomeni izkoriščanje avtorskega dela, potem revizijsko sodišče toženi stranki odgovarja, da je njeno razumevanje pojma izkoriščanje iz četrtega odstavka 27. člena ZAP zmotno. Izkoriščanje avtorskega dela namreč po drugem odstavku 27. člena ZAP pomeni njegovo objavo, predelavo, reproduciranje, razmnoževanje, obdelavo itd.. Gre za materialne avtorske pravice, ki gredo avtorju samemu, da izkorišča svoje delo. Tudi pravica do objave je taka materialna pravica in je po 31. členu ZAP izključna pravica avtorja, ki pa jo ob izpolnjenih zakonskih pogojih lahko prenese na drugega. Vendar taki pogoji - pismena avtorska oziroma založniška pogodba v smislu prvega odstavka 56.

člena ZAP v zvezi s prvim odstavkom 62. člena ZAP v obravnavni zadevi niso bili izpolnjeni.

Iz doslej obrazloženega izhaja, da pojem izkoriščanja avtorskega dela ni vezan na materialno korist avtorja ali založnika. Ali povedano drugače: že sama objava avtorskega dela pomeni izkoriščanje tega dela ne glede na dejstvo, ali je imel založnik s tako objavo kako materialno korist in tudi ne glede na dejstvo, ali sta avtor in založnik sklenila ustrezno pogodbo ali ne. Zato sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno poudarili, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je tožena stranka tožnikovo knjigo izdala, pa čeprav brez sklenjene založniške pogodbe in brez jasnega dogovora o honorarju. Vprašanje neobstoja koristi ali vprašanje izgube pri prodaji (ki ga po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pravdni stranki nista vezali na višino in plačilo honorarja) bi bilo pravno pomembno le, če bi ga pravdni stranki upoštevali v pravilno sklenjeni založniški pogodbi, česar pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

Revizijska trditev, da je vse stroške v zvezi z izidom knjige nosila tožena stranka, meri na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ne more biti predmet revizijskega preizkusa in kar je poleg tega tudi vsaj delno v nasprotju z izpovedjo direktorja tožene stranke na obravnavi 13.1.1997, da so šli v tiskanje učbenika po tem, ko so bili tiskarski stroški (s tremi sponzorji) že zagotovljeni. Preostale revizijske navedbe tožene stranke predstavljajo njeno oceno o domnevnem pretežnem tožnikovem interesu pri objavi knjige in pravno niso pomembne.

Sodišči druge in prve stopnje sta po vsem obrazloženem pravilno uporabili materialnopravno določbo četrtega odstavka 27. člena ZAP. V postopku pred njima ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve in tudi ne do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 511/2004
• Sklep II Ips 679/2003
• VSM sklep Cpg 388/93