Sodba I Ips 186/2009

Jedro

Obsojenčevo pojasnjevanje nastanka sveta otrokom pri verouku tako, kot ga uči vera in njegovo (osebno) nasprotovanje vsakršni drugačni razlagi objektivno ne pomeni zlorabe verskih opravil in tudi ne ravnanja, ki bi nasprotovalo tedanjemu ustavnemu redu.

Obrazložitev

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni J.T. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe

da je kot vero-učitelj v V. v letu 1958 pri poučevanju verouka prikazoval šoloobveznim otrokom, ki so posečali verouk, da o nastanku sveta uči le on „sveto resnico“, v šoli pa da jih o tem ne uče prav, je torej kot verski predstavnik s takim izpadom zoper šolski pouk zlorabil svobodo verskih opravil v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, po katerem je šola ločena od cerkve;

v teku leta 1958 ponovnokrat vzbujal versko nestrpnost zlasti s tem, da je:

a) dajal v svoji okolici v svrho čitanja zlasti mladim ljudem knjigo „Svetla pota“ dr. Franca Jakliča, ki jo je založila bivša jugoslovanska knjigarna v Ljubljani leta 1937, v kateri pisec navaja med drugim na strani 81 tudi sledeče: „komunisti tudi ne priznavajo zakona, ki je zveza moža in žene za vse življenje, ampak le svobodni odnos spolov, ki je vpisan v državnih seznamih. Moški in ženska skupno življenje lahko zopet pretrgata in vsak od njiju mora stopiti v novo zvezo, ako le plača predpisano vsoto.... Marksisti trdijo, da prvotno človeštvo ni poznalo dosmrtnega zakona, ampak le svobodno ljubezen. Seveda se jim roga vsa resna znanost“,

b) nagovarjal zakonca S.A. in S.K., prvega pismeno, drugo ustno, da bi sklenila tudi cerkveno poroko, čeprav je vedel, da sta oba člana Zveze komunistov Jugoslavije,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu KZ ter kaznivo dejanje vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena KZ.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Šoštanju je z uvodoma navedeno sodbo J.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu Kazenskega zakonika FLRJ (Uradni list FLRJ št. 13/1951, v nadaljevanju KZ/1951) ter kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena KZ/1951. Za prvo dejanje mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo osem mesecev zapora in po določbi 46. člena KZ/1951 izreklo glavno kazen eno leto zapora. Po 62. členu KZ/1951 je obsojencu odvzelo knjigo „Svetla pota“ dr. Franca Jakliča kot varnostni ukrep. Po 45. členu KZ/1951 je obsojencu vštelo v kazen zapora pripor od 28. januarja 1959 do 8. aprila 1959. Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ... je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi kršitev določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka“ in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Šoštanju v novo sojenje. V zahtevi je tudi predlagal, „da se iz obravnavanja in odločanja izločijo vsi sodniki, ki so bili ali so še danes člani Komunistične partije ali njenih pravnih naslednic“.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotavlja, da opisani ravnanji ne predstavljata kaznivih dejanj. Zavzemanje za določen svetovni nazor in iz njega izpeljana stališča ter ravnanja sodijo med splošne demokratične pravice in svoboščine ter civilizacijske pridobitve, ki so bile znane že v tistem času, deklaratorno pa jih je poznala celo tedaj veljavna ustava, na kar upravičeno opozarja tudi vložnik zahteve. Predlaga da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

4. Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom Su 29/2009 z dne 1.6.2009 na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKP zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, ker je ocenil, da ni podan razumen dvom v njihovo nepristranskost.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Iz sodbenega izreka pravnomočne sodbe je moč povzeti, da je bil (sedaj pokojni) J.T., duhovnik, spoznan za krivega:

a) ker je pri poučevanju verouka otrokom zatrjeval, da le vera pravilno pojasnjuje nastanek sveta, ne pa tisto, o čemer jih učijo v šoli, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu KZ/1951 in

b) ker je mladim dajal v branje knjigo „Svetla pota“ dr. Franca Jakliča, v kateri avtor zakonsko skupnost (med možem in ženo) dojema kot vseživljenjsko dosmrtno skupnost in trdi, da se „vsa resna znanost roga“ nasprotnemu stališču komunistov, ki zagovarjajo „svobodno ljubezen“ in možnost „pretrganja“ skupnega življenja; hkrati je bil spoznan še za krivega, ker je zakonca S. nagovarjal, da bi sklenila tudi cerkveno poroko, čeprav je vedel, da sta oba člana Zveze komunistov Jugoslavije, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena KZ/1951.

7. Kaznivo dejanje po 311. členu KZ/1951 je storil verski predstavnik, ki je zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil ali verskih obredov v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 119. člena KZ/1951 pa je storil, kdor je z žalitvijo državljanov ali kako drugače vzbujal narodnostno, plemensko ali versko nestrpnost.

8. Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da je bil J.T. z navedeno pravnomočno sodbo obsojen za dejanji, ki nista bili kaznivi ne po tedaj veljavnem kazenskem zakoniku, kot tudi ne po kakšnem drugem zakonu, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

9. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije iz leta 1946 (v nadaljevanju: Ustava), ki je veljala v času sojenja, je v 25. členu določala, da je cerkev ločena od države (drugi odstavek), da je državljanom zajamčena svoboda vesti in svoboda veroizpovedi (prvi odstavek) in da so verske skupnosti, katerih nauk ne nasprotuje ustavi, svobodne v svojih verskih stvareh in v izvrševanju verskih obredov (tretji odstavek).

10. Že tedaj veljavna Ustava je torej (vsaj na deklaratorni ravni) poudarjala naslednje vidike, ki so pomembni za presojo zadeve: ločitev cerkve od države (ki pa je bila v tistem času zaradi negativnega odnosa do religije razumljena predvsem v negativnem smislu izločitve cerkve iz javnega življenja); svobodo vesti, ki varuje avtonomijo posameznika in njegovi svetovnonazorski opredelitvi in zapoveduje nevtralnost države do vseh ver in prepričanj, tudi do ateizma, ki je bil v tistem času privilegiran in v šolah spodbujano prepričanje; v Ustavi pa je bila poudarjena tudi svoboda delovanja verskih skupnosti.

11. Obsojenčevo pojasnjevanje nastanka sveta otrokom pri verouku tako, kot ga uči vera in njegovo (osebno) nasprotovanje vsakršni drugačni razlagi objektivno ne pomeni zlorabe verskih opravil in tudi ne ravnanja, ki bi nasprotovalo tedanjemu ustavnemu redu, saj je Ustava, kljub ločitvi cerkve od države, zagotavljala svobodo vere in svetovnonazorske opredelitve posameznika, zagotavljala pa je tudi pravico do svobode izražanja (27. člen).

12. Podobno tudi obsojenčevo ravnanje, opisano pod točko b.) (dajanje v branje knjige z vsebino, ki nasprotuje takrat favoriziranemu svetovnonazorskemu prepričanju - ateizmu in nagovarjanje neverujočih k cerkveni poroki) pomeni obsojenčevo izražanje oziroma delovanje v skladu z njegovim verskim prepričanjem in na podlagi ustavno zajamčene pravice svobode vesti in veroizpovedi. Kot takšno pa tudi za neverujoče ni moglo biti objektivno žaljivo in tudi ni moglo pri komurkoli vzbujati verske nestrpnosti.

13. Po navedenem obsojeni z opisanim ravnanjem ni uresničil zakonskih znakov kaznivih dejanj, za kateri je bil pravnomočno obsojen. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je po 1. točki 372. člena ZKP obsojenca v celoti oprostilo obtožbe obeh kaznivih dejanj iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih navedb zahteve.

14. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 119/2009
• Sodba I Ips 117/2008
• Sodba I Ips 408/2008