Sodba I Ips 123/2009

Jedro

V opisu kaznivega dejanja ni naveden namen organizacije, v katero naj bi se obsojenec vključil, to je, da se z nasiljem zruši ustavna ureditev FLRJ, kar sodi v samo bistvo inkriminacije po 2. členu ZKLD, zato opisanih dejanj ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni J.M. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

- da se je skupaj z ostalimi soobtoženimi v letu 1946 odnosno 1947 vključil v ilegalno organizacijo, ki je kasneje dobila ime GROM, katere ustanovitelj in vodilni član je bil najprej S.I., kasneje pa Ž.A. in katere namen je bil zrušitev ustavne ureditve FLRJ, pomoč pri eventualni oboroženi tuji intervenciji v FLRJ in organiziranje upravnega aparata, ki bi prevzel oblast ob priliki zrušitve ustavnega reda FLRJ, da je v to svrho celotna organizacija pridobivala med sovražniki FLRJ nove člane, zaupnike, izvrševala tajne sestanke, širila vsakokratno sovražno propagando, povezala se potom ilegalnega kurirja z inozemsko reakcijo, zbirala vohunske podatke o NM, UDV, članih KP in OF, o političnem in gospodarskem položaju naše države, o volitvah in podobno, povezala se z oboroženo bando L. in M., kateri je pripravljala teren v nameri, da ji pomaga pri oboroženih akcijah in je od bande prejemala naropano blago.

- M.J. se je sestajal v letu 1947 odnosno 1948 večkrat z Ž.A., od katerega je v razgovoru zvedel za obstoj, ustroj ter cilj organizacije GROM in o povezavi organizacije z oboroženo bando, nakar je Ž. svetoval, da naj organizacija še počaka z oboroženo akcijo, ker je še prezgodaj, ker je to odvisno od Angloamerikancev, da je Ž. tudi povedal, da se nahaja v bližini neka zanesljiva oseba, ki bi bila primerna za zaupnika – člana organizacije in obljubil, da bo Ž. povezal s to osebo,

- je 19.10.1948 v avtobusu širil sovražno propagando, uporabljajoč parodijo na narodno pesem in izreke v namenu, da osmeši ljudsko oblast in ustavno ureditev FLRJ,

s čimer naj bi zakrivil kaznivo dejanje po 2. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 15/49 z dne 8.2.1949 obsojenega J.M. pod točkama I/10.a in I/10.b spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 2. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Po prvem odstavku 4. člena ZKLD ga je obsodilo na kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom ter izgubo državljanskih pravic za dobo treh let, in sicer: volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, pravice do državne ali druge javne službe in pravice do pokojnine. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil oproščen.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ... je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka“ ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V zahtevi je tudi predlagal, da se „iz obravnavanja in odločanja izločijo vsi sodniki, ki so bili ali so še danes člani komunistične partije ali njenih pravnih naslednic“.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP ugotavlja, da zahteve ni vložila oseba, ki ima po zakonu pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, to je katoliška cerkev s sedežem Ciril Metodov trg 4, Ljubljana, katere zakoniti zastopnik je Alojz Uran.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan vložniku zahteve in pooblaščencu. V izjavi o zahtevi je pooblaščenec obrazložil svoje stališče, povezano z upravičenostjo dr. Franca Krambergerja za zastopanje Nadškofije in metropolije Maribor. Izjavi je priložil tudi potrdilo Urada za verske skupnosti in izpisek iz poslovnega registra.

5. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi I Ips 68/2009 z dne 9.7.2009 in drugih že odločilo, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju ter da je nadškof Franc Kramberger tudi upravičen predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zastopnik registrirane verske skupnosti.

6. Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom Su 29/2009 z dne 1.6.2009 na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKP zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, ker je ocenil, da ni podan razumen dvom v njihovo nepristranskost.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8. Pritrditi je treba zahtevi, da iz sodbenega izreka (kot celote), ki se nanaša na obsojenega J.M., ni razvidno, da bi obsojenec izvajal kakršnekoli aktivnosti za zrušitev obstoječe ustavne ureditve FLRJ, kar se mu očita, zaradi česar je bil obsojen za dejanje, ki ni kaznivo dejanje. V navedenem vložnik vidi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP oziroma kršitev načela zakonitosti.

9. V prvem odstavku 2. člena je ZKLD opredelil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V določbah 3. člena je zakon predpisal, kdo zlasti velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ter v 14. točkah opredelil posamezne izvršitvene oblike dejanj.

10. Sodbeni izrek v uvodnem delu (točka I), ki se nanaša na deset obsojencev, opredeljuje cilje ilegalne organizacije GROM in način njenega delovanja, v nadaljevanju pa so (točki 10/1 in 10/2) navedena konkretna izvršitvena ravnanja obsojenega J.M., in sicer: da se je večkrat sestajal z A.Ž. (vodilnim članom navedene organizacije) in pri tem zvedel za značilnosti navedene organizacije GROM, da mu je svetoval, da naj organizacija še počaka z oboroženo akcijo in da je Ž. obljubil, da ga bo povezal z zanesljivo osebo, ki bi bila primerna za zaupnika organizacije (točka 1), ter da je v avtobusu širil sovražno propagando, uporabljajoč parodijo na narodno pesem in izreka z namenom, da osmeši ljudsko oblast in ustavno ureditev FLRJ (točka 2).

11. V splošnem delu opisa ni naveden namen organizacije GROM, da se z nasiljem zruši ustavna ureditev FLRJ, kar sodi v samo bistvo obravnavane inkriminacije. Opisano ravnanje obsojenca tudi sicer nima značilnosti izvršitvenih dejanj, značilnih za inkriminacijo po 2. členu ZKLD in zato tudi objektivno niso sposobna uresničiti cilja iz 2. člena ZKLD. Zato opisanih dejanj pod točko 1 ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja, ne vsebujejo pa tudi elementov nobenega drugega kaznivega dejanja po takrat veljavni kazenski zakonodaji.

12. Opis dejanja pod točko 2 prav tako ne zadosti načelu zakonitosti oziroma zahtevi po določnosti (lex certa), ki pri določanju in opisovanju kaznivih dejanj prepoveduje uporabo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov. Besedna zveza o „uporabi parodije na narodno pesem in izreka“ je vsebinsko sama po sebi popolnoma prazna, saj iz izreka kot tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katera narodna pesem in na kakšen način naj bi bila predmet parodije. Zaradi tega je tudi onemogočen vsakršen preizkus nadaljnjih očitkov o smešenju ljudske oblasti in državne ureditve ter širjenju sovražne propagande. Ne glede na to, da takšnega opisa tudi sicer ni mogoče subsumirati niti pod zakonski dejanski stan kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD (takšno pravno opredelitev sprejema izpodbijana sodba) kot tudi ne pod bit kaznivega dejanja po 9. členu ZLKD (ki se zgolj nakazuje po opisu z zatrjevanjem sovražne propagande), je treba ugotoviti, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje zaradi povsem nedoločne oziroma nekonkretizirane opredelitve izvršitvenega dejanja.

13. Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj obsojeni z opisanim ravnanjem ni uresničil zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Glede na takšno odločitev ni preizkušalo utemeljenosti ostalih navedb zahteve.

14. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 84/2013-12
• Sodba I Ips 59/2009
• Sodba I Ips 520/2008