Sodba I Ips 61/2009

Jedro

Podpiranje in skrivanje pobeglih oseb je bilo inkriminirano šele s spremenjenim Zakonom o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo z dne 23.7.1946, ki ga sodišče glede na prepoved retroaktivne uporabe strožjega zakona ne bi smelo uporabiti.

Obrazložitev

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni J.K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je

kot župnik v V. v juniju 1946 sprejel v župnišču v službo biv. DMB in člana teroristične organizacije „Črne roke“ vojnega zločinca B.I., za katerega je vedel, da se skriva pred oblastjo pod lažnim imenom B.J., ker je v času okupacije zagrešil več zločinov proti borcem NOB ter ga je prijavil 8.6.1946 na KLO V. zaradi začasnega bivanja pod lažnim imenom;

na prošnjo B.I. sprejel in preskrbel okoli 20.6.1946 službo na domu svojega brata v G. B.P., bratu navedenega B.I., za katerega je vedel, da se skriva pod lažnim imenom F.B., zaradi zločinov, ki jih je izvršil v času okupacije.

Podpiral je torej osebi, ki sta pobegnili pred oblastmi in oviral pri tem državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi, s čemer naj bi storil dve kaznivi dejanji po 14. točki 3. člena ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 7/49 z dne 22.1.1949 je bil J.K. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD in mu je bila izrečena kazen 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, izguba političnih pravic iz 37. člena Kazenskega zakonika od točke a) do d) za dobo 2 let in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, pravice do državne in druge javne službe. Obsojencu je bil v čas zaporne kazni vračunan čas prebit v priporu. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 45/49 z dne 2.3.1949 pritožbo obsojenca zavrnilo.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ..., je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. Predlagal je tudi, da se v zadevi izločijo vsi sodniki, ki so ali so kdaj bili člani katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic, ali so aktivno delovali v organih totalitarnih oblasti pred letom 1991.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navedel, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da ima v sodbi očitano kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen J.K., vse znake kaznivega dejanja iz 14. točke 3. člena ZKLD. Meni tudi, da navedene procesne kršitve niso storjene. Res je, da ima sodba tudi nekaj političnih stališč poleg utemeljitve sodne odločitve in razlogov zanje, ki v sodbo ne spadajo, vendar te okoliščine, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti tudi uveljavlja, po mnenju tožnika ne bo mogoče upoštevati.

4. Vložnik je v odgovor na stališča vrhovnega državnega tožilca ponovil svoja stališča iz zahteve in predlagal, da se ji ugodi.

B-1.

5. Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je s sklepom Su 29/2009-43 z dne 11.6.2009 zahtevo za izločitev vrhovnih sodnikov zavrnil z obrazložitvijo, da dvom v nepristranskost sodnikov ni upravičen.

B-2.

6. Obsojenemu J.K. izpodbijana sodba pod točko 1. izreka očita, da je v juniju 1946 sprejel I.B., za katerega je vedel, da se skriva pred oblastjo, ker je v času okupacije zagrešil več zločinov proti borcem NOB, pod točko 2. pa, da je sprejel in preskrbel službo P.B., zaradi katerega je vedel, da se skriva zaradi zločinov, ki jih je izvršil v času okupacije in je tako podpiral osebi, ki sta pobegnili pred oblastmi in oviral pri tem državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Obe dejanji je sodišče pravno opredelilo po 14. točki 3. člena ZKLD.

7. V času, ko naj bi obsojenec storil očitani dejanji, to je junij 1946 (dejanje, opisano pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe) in času okoli 20.6.1946 (dejanje, opisano pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe), je kazenskopravno varstvo države in njene ureditve urejal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je pričel veljati 1.9.1945 (Ur. l. DFJ, št. 66-619/45 z dne 1.9.1945, ki je prenehal veljati 23.7.1946; Ur. l. FLRJ, št. 59-416/46). V tem zakonu pomoč po izvršenih kaznivih dejanjih (iz 2. člena ZKLD) ni bila inkriminirana v okviru 3. člena, ampak v posebnem, 11. členu s sledečim besedilom: Kdor na kakršenkoli način podpira oborožene tolpe ali podobne organizacije ali daje njenim aktivnim članom zatočišče, in pošilja, skriva ali prevaža orožje, hrano, material, denar in drugo, služi za vzdrževanje zveze in jim dela kake druge usluge, ali če ovira oblast pri njih odkrivanju ali ulovitvi, se kaznuje z odvzemom prostosti s prisilnim delom najmanj za eno leto. Ta zakon je bil spremenjen z Zakonom o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo dne 23.7.1946 (Ur. l. SFRJ, št. 59-416/46), in sicer glede inkriminacije ravnanj, zaradi katerih je bil obsojen J.K. tako, da je bila prejšnjemu 3. členu, ki je imel 13. točk, dodana točka 14. s sledečim besedilom: Kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Primerjava navedenih inkriminacij pokaže, da je ZKLD-45 kot kaznivo določal podpiranje oboroženih tolp ali podobnih organizacij, pri čemer je moralo biti to podpiranje aktivno in za storitev tega kaznivega dejanja ni zadostovala le prijava, medtem pa spremenjeni zakon – ZKLD-46, v 14. točki 3. člena inkriminira podpiranje posameznih oseb, ki so pobegnile pred oblastmi, oboroženih tolp ali podobnih organizacij ali njihovih aktivnih članov, dajanje tem osebam zavetišče, delanje drugih uslug ali oviranje državnih organov pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi. Na podlagi navedene primerjave je mogoče ugotoviti, da je za sojenje J.K. v skladu s splošnimi načeli kazenskega prava veljal zakon, ki je bil v veljavi v času, ko naj bi dejanji storil, to je ZKLD-45, saj kasnejši, novelirani zakon iz leta 1946, ni bil zanj milejši, ampak strožji.

8. Pritrditi je treba zahtevi, da je bil zoper obsojenega J.K. uporabljen zakon, ki ne bi smel biti in da zakon, ki pa bi moral biti uporabljen takšnega ravnanja, kakršno je bilo obsojencu očitano, ni inkriminiral. Iz opisa dejanj, zaradi katerih je bil obsojen K., ne izhaja, da bi dajal zatočišče aktivnim članom oboroženih tolp ali podobnih organizacij ali jim nudil kakšno drugo pomoč, inkriminirano v 11. členu ZKLD-45.

9. Podpiranje in skrivanje pobeglih oseb je bilo inkriminirano šele, kot je bilo že povedano, s spremenjenim zakonom iz leta 1946 (ZKLD-46), ki pa ga sodišče glede na prepoved retroaktivne uporabe strožjega zakona, ne bi smelo uporabiti.

10. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije, katerega pravna pravila so se lahko leta 1945 uporabljala na podlagi Odloka o odpravi in razveljavljanju pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Ur. l. DFJ, št. 4-51/45 z dne 13. 2. 1945) je sicer v Paragrafu 141 inkriminiral „podpomoč zločincem, ki so na prostosti“. Tako dejanje je bilo storjeno, če je storilec naklepoma onemogočil ali preprečil, da se zoper neko osebo, ki se nahaja na prostosti, izvede kazenski postopek. V naklepu storilca je moralo biti podano védenje, da gre za osebo, zoper katero je mogoče uvesti postopek (ali osebo, ki je bila že obsojena). Za prvi navedeni primer to pomeni (pomoč osebi, ki ji grozi kazenski postopek), da bi storilec moral vedeti za bistvene elemente kaznivega dejanja, zaradi katerega naj bi zoper takšno osebo (s)tekel postopek. V opisu inkriminiranih ravnanj v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, kakšne zločine naj bi storila brata I. in P.B., niti to ni navedeno v obrazložitvi sodbe; v njej je le navedeno, da je obsojenec enako kot velik del katoliškega klera zavzel sovražno stališče do družbeno državne ureditve in da je v obsojencu videl človeka, ki stoji trdno na poziciji sovražnikov delovnega ljudstva. Takšno politično opredelitev obsojenca sodišče utemeljuje z dejanji, ki sta mu bili očitani, nato pa s takšno politično karakteristiko obsojenca krožno utemeljuje, da je (obsojenec) moral vedeti, da ima oseba, ki jo je skrival, na vesti več težkih zločinov. Sodba obsojencu tudi očita, da je kot duhovnik izrabil svoj verski položaj „v podle politične namene“ škodovati in zadrževati organe ljudske oblasti pri izsleditvi vojnih zločincev. S takšnimi kvalifikacijami ni mogoče nadomestiti pomanjkanja dejanskih in pravnih razlogov o obstoju kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obsojenec in o njegovi krivdi zanju. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tudi pravna opredelitev po Paragrafu 141 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije za dejanji, ki sta bili očitani obsojenemu K., ne pride v poštev.

11. Na podlagi ugotovitve, da dejanji, zaradi katerih je bil obsojen J.K., v času, ko naj bi bili storjeni, nista bili opredeljeni v veljavnih kazenskih predpisih kot kaznivi dejanji, je bilo treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila z izrekom obsodilne sodbe obsojencu kršena določba prvega odstavka 372. člena ZKP glede vprašanja ali je dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, kaznivo dejanje in je bilo zato v skladu s 1. točko 358. člena ZKP potrebno izreči oprostilno sodbo.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 92., 96. in 98.a člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 82/2013-14
• Sodba I Ips 83/95
• Sodba I Ips 6079/2009-82