Sklep in sodba III Ips 156/2007

Jedro

Vrhovno sodišče je ob upoštevanju intertemporalnih pravil, kot so se izoblikovala v pravu Evropske skupnosti, predvsem v zadevi Ynos kft proti János Varga (C-302/04 z dne 10. 1. 2006), ki se smiselno sklicuje na zadevo Andersson proti Wakeras-Andersson (C-321/97 z dne 15. 6. 1999), konkretno pravila, da »je Sodišče [Evropskih skupnosti] pristojno za razlago Direktive glede njene uporabe v novi državi članici le od dneva [njenega] pristopa k Evropski uniji«, pa tudi ob upoštevanju razlogov Ustavnega sodišča v sklepu Up-282/09-10 z dne 24. 11. 2009, predlog tožeče stranke za pridobitev predhodne odločbe SES zavrnilo.

SES je v zadevi Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05) razlogovalo, da imetnik znamke lahko prepove tranzit prek države članice, kjer je ta znamka varovana, proizvodov, ki so označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo članico, v kateri to varstvo ne obstaja, samo v primeru, ko so ti proizvodi predmet ravnanja tretjega, medtem ko je blago v postopku zunanjega tranzita in to nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici, pri čemer »je zakonita oziroma nezakonita izdelava proizvodov s tega vidika nepomembna« (34. točka obrazložitve sodbe z dne 9. 11. 2006).

Izrek

Predlog tožeče stranke za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču Evropskih skupnosti se zavrne.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da so izdelki v pošiljki, zadržani z odločbo Carinskega urada Sežana z dne 30. 8. 2002, in sicer 3.101 kosov hlač, označenih z znakom B. in H. B., ponarejeni oziroma da kršijo sveženj blagovnih znamk, katerih imetnica v Republiki Sloveniji je tožeča stranka (1. točka izreka); toženi stranki naložilo na lastne stroške in pod nadzorstvom carine uničiti navedene izdelke, vključno z embalažo (2. točka izreka); toženi stranki prepovedalo bodoča kršitvena dejanja, in sicer vsakršno izdelavo ali promet z oblačili, modnimi dodatki, etiketami in embalažo za te izdelke, označenimi z znakom B. in H. B. ali vsakim drugim zamenljivo podobnim znakom (3. točka izreka); toženi stranki naložilo povrnitev 1.383,03 EUR stroškov tožeče stranke za predložitev instrumenta za varovanje Generalnemu carinskemu uradu, v tolarski protivrednosti na dan plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2005 do plačila (4. točka izreka); ter toženi stranki naložilo povrnitev 238.800,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2005 do plačila (5. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica registriranih blagovnih znamk in da je tožena stranka, ki je sodelovala pri tranzitu spornih hlač čez območje Republike Slovenije kot komisionarka oziroma špediterka, te znamke kršila, saj je zavarovana znaka uporabila v prometu brez soglasja tožeče stranke.

3. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke na njeni strani ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo (I. točka izreka), s tem, da je tožeči stranki naložilo povrnitev 890,46 EUR pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke ter 229,50 EUR pritožbenih stroškov stranske intervenientke na strani tožene stranke (II. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da ravnanje, ki ga tožeča stranka očita toženi, ne posega v tožničino pravico industrijske lastnine. Razlogovalo je, da »je namen blagovne znamke pravno zavarovati interes imetnika te pravice, da bo blago, ki ga je opremil (dovolil opremiti) z znakom, na katerega se znamka nanaša, na trgu prepoznano kot njegovo«; zaključilo pa, da se »upravičenje (imetnika blagovne znamke), da tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, prepreči v gospodarskem prometu uporabljati zavarovani znak, ne razteza na tista ravnanja tretjih, ki v navedeni interes ne morejo poseči, ker z blagom razpolagajo tako, da se to niti ne pojavi na trgu, kjer imetnikova pravica uživa varstvo«. Pri tem se je sklicevalo na v slovenski sodni praksi in sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti uveljavljeno stališče, po katerem »tranzit preko zavarovanega območja, brez spremljajočih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo blago kljub tranzitu dano na trg na zavarovanem območju, ne pomeni posega v pravice iz znamke«.

Revizijski postopek

5. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo »iz vseh revizijskih razlogov«. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in stranke z interesom ter potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje na drugo oziroma prvo stopnjo. Pri tem je priglasila stroške revizije.

6. V zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka se je tožeča stranka sklicevala na pomanjkljivo in napačno obrazložitev izpodbijane sodbe, na odsotnost razlogov (o odločilnih dejstvih) oziroma na nejasne in med seboj si nasprotujoče razloge ter na nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin oziroma zapisnikov, in samimi listinami oziroma zapisniki. Vendar pa gre pri navedenem zgolj za povzemanje besedila 14. točke drugega odstavka 339. člena (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena) takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ne pa za konkretizirano (vsebinsko obrazloženo) uveljavljanje tega revizijskega razloga.

7. V zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pa se je tožeča stranka sklicevala na zmotno razlago 47. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), za njegovo razlago v nasprotju z Zakonom o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju ZCUKPIL), na nepravilno uporabo sodb »Evropskega sodišča«, to je Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES), v zadevah Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05) in Class International BV proti Colgate-Palmolive Company in drugim (C-405/03) ter na nepravilno uporabo sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 464/2005 z dne 9. 11. 2006 (vse glede na v tem sporu podano dejansko stanje).

8. Na tem mestu velja opozoriti, da je Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 464/2005 z dne 9. 11. 2006 potrdilo s sodbo III Ips 36/2007-5 z dne 14. 7. 2009, katere relevantni razlogi so glede na sorodnost zadev povzeti v obrazložitvi predmetne sodbe.

9. Hkrati pa velja ugotoviti, da Vrhovno sodišče ni v sklepu III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 (v nasprotju z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 464/2005 z dne 9. 11. 2006) razlogovalo, da »tranzit blaga, označenega z blagovno znamko brez soglasja imetnika te znamke, predstavlja kršitev znamke«. Vrhovno sodišče se je sicer načelno strinjalo s stališčem sodišča druge stopnje, da »samo zato, ker tranzitni promet ni sankcioniran (ni izrecno določen kot oblika kršitvenega dejanja), ni mogoče šteti, da v primeru tranzitnega prometa ni mogoče ugotoviti elementov kršitvenih dejanj, pri čemer izrecno omenja skladiščenje z namenom dajanja na trg ter uvoz in izvoz« (4.1. točka obrazložitve sklepa III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005), vendar pa je istočasno zaključilo, da »je blago na trgu [tranzitne] države tedaj, če je na ozemlju te države z namenom trgovanja, ne pa zgolj s svojo fizično prisotnostjo« (4.4. točka obrazložitve istega sklepa), medtem ko je v sodbi, s katero je zavrnilo revizijo zoper zgoraj navedeno sodbo sodišča druge stopnje, svoj zaključek nadgradilo z utemeljitvijo, da je mogoče kršitev znamke ugotoviti le v primeru, če tranzit blaga, označenega z znamko njenega imetnika, »nujno vodi do trženja blaga« oziroma »dajanja blaga na trg« v tranzitni državi, s tem, da dokazno breme o okoliščinah, ki omogočajo uveljavljanje pravice do prepovedi, nosi imetnik znamke (18., 19. in 22. točka obrazložitve sodbe III Ips 36/2007-5 z dne 14. 7. 2009). Več o slednjem glej v nadaljevanju obrazložitve.

10. Tožeča stranka je naknadno (po izteku roka za vložitev revizije) vložila »pojasnilno vlogo«, kateri je priložila sodbo (št. 1097) Pritožbenega sodišča v Helsinkih S 07/1220 z dne 17. 4. 2008, v zadevi Intermar Shimano Nahmias proti adidas International Marketing B.V. (v prevodu v angleški in slovenski jezik). Vendar Vrhovno sodišče na navedeno vlogo ni odgovarjalo, saj lahko revidentka svoja pravna naziranja o spornem predmetu poda le v roku za vložitev revizije.

11. Tožeča stranka je že v reviziji, naknadno pa še v posebni vlogi, predlagala postavitev predhodnih vprašanj po 234. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju PES), in sicer glede razlage 5. člena Prve direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) – v nadaljevanju Prve direktive. Posledično je predlagala prekinitev postopka do odločitve SES o postavljenih predhodnih vprašanjih.

12. Revizija je bila vročena toženi stranki in stranski intervenientki na njeni strani, ki pa na revizijo nista odgovorili.

13. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Odločitev o predhodnih vprašanjih

14. PES (97/C 340/03) določa, da lahko sodišče države članice predhodno vprašanje (prvi odstavek 234. člena) predloži v odločanje SES, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo (drugi odstavek 234. člena).

15. To določbo povzema Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki v prvem odstavku 113.a člena določa, da lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SES, če je njegova odločba odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti; v drugem odstavku 113.a člena pa, da je Vrhovno sodišče oziroma drugo sodišče, zoper čigar odločbo stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva) dolžno izdati sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SES, če je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti.

16. Vendar pa je v revidentkinem primeru treba upoštevati, da iz podatkov spisa izhaja, da je bilo dejansko stanje dokončano pred pristopom Republike Slovenije k Evropski uniji (dne 1. 5. 2004). Razteza se do dne 30. 8. 2002, ko je Carinski urad Sežana zadržal sporne izdelke (hlače). Poleg tega odločba Carinskega urada Sežana ne ureja položaja za naprej, temveč ugotavlja kršitev blagovnih znamk tožeče stranke (»da je blago očitno ponarejeno«) za nazaj.

17. Zato je Vrhovno sodišče ob upoštevanju intertemporalnih pravil, kot so se izoblikovala v pravu Evropske skupnosti, predvsem v zadevi Ynos kft proti János Varga (C-302/04 z dne 10. 1. 2006), ki se smiselno sklicuje na zadevo Andersson proti Wakeras-Andersson (C-321/97 z dne 15. 6. 1999), konkretno pravila, da »je Sodišče [Evropskih skupnosti] pristojno za razlago Direktive glede njene uporabe v novi državi članici le od dneva [njenega] pristopa k Evropski uniji«, pa tudi ob upoštevanju razlogov Ustavnega sodišča v sklepu Up-282/09-10 z dne 24. 11. 2009, predlog tožeče stranke za pridobitev predhodne odločbe SES zavrnilo (I. točka izreka predmetne odločbe). Posledično ni prekinilo postopka v gospodarskem sporu.

18. Sicer pa je SES na predhodna vprašanja glede razlage 5. člena Prve direktive odgovarjalo že v zadevah Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05) ter Class International BV proti Colgate-Palmolive Company in drugim (C-405/03).

Odločitev o reviziji

19. Revizija ni utemeljena.

20. Vrhovno sodišče je v sklepu III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 razložilo, da »je imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je lahko ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikovo znamko (storilec), pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev. Ta oseba je lahko tudi špediter« (prvi odstavek 3.3. točke njegove obrazložitve).

21. Takšno sklepanje je v skladu z vlogo špediterja. Špediter je namreč pooblaščeni predstavnik vsakokratnega lastnika blaga v tranzitu (zadnji odstavek obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča I Up 421/2004 z dne 20. 4. 2005) in kot tak glavni zavezanec oziroma nosilec tranzitnega postopka (tretji odstavek VI.3. točke sklepnih predlogov generalne pravobranilke Christine Stix-Hackl, predstavljenih 13. 7. 2004, v zadevah Komisije Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski (C-460/01) in proti Zvezni republiki Nemčiji (C-104/02), ob intervenciji Kraljevine Belgije).

22. Vendar pa špediter ni kršitelj že samo zato, ker je nastopal kot špediter v zvezi z blagom, ki je bilo zadržano na podlagi določb ZCUKPIL. »V vsakem primeru posebej je [namreč] treba ugotoviti konkretni dejanski stan kršitvenega dejanja in v okviru tega, kakšen je bil pri tem prispevek špediterja. Na podlagi konkretnih dejstev je treba oceniti, ali so bile storitve špediterja v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo in so omogočale plasiranje spornega blaga na trg ..... na način, ki je pomenil kršitev znamke« (prvi in drugi odstavek 3.4. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005).

23. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v svojem sklepu III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 razlogovalo, da argument iz 34. točke obrazložitve odločbe SES v zadevi Polo/Lauren Company proti Dwidua Langgeng Pratama International Freight Fordwarders (C-383/98), sicer ponuja sklepanje, da »bi bilo odveč argumentiranje, da obstaja nevarnost, da bo blago na trg [tranzitne države] vnešeno s prevaro, če bi že sama fizična prisotnost blaga v prostocarinski coni pomenila vstop blaga na tržišče tranzitne države«, da pa je vendar treba izhajati iz nasprotnega, da »s samim vnosom v brezcarinsko cono blago (še) ni vnešeno na tržišče tranzitne države«, saj je blago na trgu določene države tedaj, »če je na ozemlju te države z namenom trgovanja, ne pa zgolj s svojo fizično prisotnostjo« (4.4. točka njegove obrazložitve).

24. Takšno izhodišče v zvezi s tranzitom ponaredkov preko Republike Slovenije potrjujejo tudi razlogi sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 914/2005 z dne 22. 4. 2008, v kateri je le-to (v 5. točki obrazložitve) povzelo razloge sodbe SES v zadevi Polo/Lauren Company proti Dwidua Langgeng Pratama International Freight Fordwarders (C-383/98 z dne 6. 4. 2000), da »se Uredba Sveta (ES) št. 3295/94 z dne 22. decembra 1994 [o ponarejenem in piratskem blagu](1) ..... uporablja tudi za blago, ki ga med tranzitom začasno zadržijo carinski organi države, na območju katere je domnevno kršena pravica industrijske lastnine«, in sledilo utemeljitvi, da »kljub temu, da se blago, medtem ko je v tranzitu skozi državo, na njenem trgu ne bi smelo pojaviti (na njem za gospodarsko izrabljanje znamke posestnik z njo označenega blaga ne bi imel soglasja imetnika znamke), vselej obstaja možnost, da bo nanj vneseno s prevaro«.

25. Zgornje izhodišče potrjuje tudi razlogovanje SES v zadevi Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05), da »lahko imetnik znamke nasprotuje ponudbi ali prodaji originalnih proizvodov, ki so označeni z znamko in imajo carinski status neskupnostnega blaga, če je ponudba dana in/ali prodaja izvršena takrat, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali carinskega skladiščenja in to nujno vodi do trženja blaga v Skupnosti« (22. točka obrazložitve sodbe z dne 9. 11. 2006), ter da »imetnik znamke lahko prepove tranzit preko države članice, kjer je ta znamka varovana, ....., proizvodov, ki so označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo članico, v kateri to varstvo ne obstaja, ....., samo v primeru, ko so ti proizvodi predmet ravnanja tretjega, medtem ko je blago v postopku zunanjega tranzita in to nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici« (23. točka obrazložitve iste sodbe).

26. Ob tem velja opozoriti na utemeljitev SES v zadevi Class International BV proti Colgate-Palmolive Company in drugim (C-405/03), da »izraza 'ponujanje' in 'dajanje na trg' blaga ..... lahko zajemata ponudbo oziroma prodajo z znamko označenih izvirnih proizvodov, ki imajo carinski status neskupnostnega blaga takrat, ko je ponudba dana in/ali prodaja opravljena, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik znamke lahko nasprotuje ponudbi ali prodaji takega blaga, kadar ta nujno obsega dajanje tega blaga na trg v Skupnosti« (61. točka obrazložitve sodbe z dne 18. 10. 2005).

27. Iz navedenih razlogov izhaja, da v predmetnem sporu tranzit ponaredkov preko Republike Slovenije sam po sebi še ne zadošča za uveljavitev pravice iz znamke po 47. členu ZIL-1 v Republiki Sloveniji kot državi tranzita. Iz ugotovitve sodišča druge stopnje (v prvem odstavku na 5. strani njegove sodbe), kateri revidentka ni oporekala, pa izhaja, da »v procesnem gradivu omembe … spremljajočih okoliščin [»ki bi kazale na to, da bo blago kljub tranzitu dano na trg na zavarovanem območju«] ni«, medtem ko iz utemeljitve SES v zadevi Class International BV proti Colgate-Palmolive Company in drugim (C-405/03) izhaja, da »..... nosi dokazno breme o okoliščinah, ki omogočajo uveljavljanje pravice do prepovedi ....., imetnik znamke, ki mora dokazati sprostitev z njegovo znamko označenega neskupnostnega blaga v prosti promet ali ponudbo ali prodajo tega blaga, ki nujno obsega njegovo dajanje na trg v Skupnosti« (75. točka obrazložitve sodbe z dne 18. 10. 2005).

28. Za razliko od spora v sorodni zadevi III Ips 36/2007 (tožečo stranko je namreč v obeh zadevah pred Vrhovnim sodiščem zastopala ista pooblaščenka, odvetnica ...) se je revidentka v tej zadevi sklicevala predvsem na to, da je SES v navedenih sodbah presojalo razmerje imetnika znamke do tranzita originalnih izdelkov, ne pa do tranzita ponaredkov. Vendar pa je SES v zadevi Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05) razlogovalo, da imetnik znamke lahko prepove tranzit preko države članice, kjer je ta znamka varovana, proizvodov, ki so označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo članico, v kateri to varstvo ne obstaja, samo v primeru, ko so ti proizvodi predmet ravnanja tretjega, medtem ko je blago v postopku zunanjega tranzita in to nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici, pri čemer »je zakonita oziroma nezakonita izdelava proizvodov s tega vidika nepomembna« (34. točka obrazložitve sodbe z dne 9. 11. 2006).

29. Tožeča stranka se je v tej zadevi sklicevala tudi na razmerje države tranzita (Republike Slovenije - države članice) do države prejemnice (Republike Hrvaške - države nečlanice). Tako je menila, da kot imetnica znamke lahko prepove tranzit preko države članice, kjer je ta znamka varovana, in to ponarejenih proizvodov, ki so označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo, državo nečlanico, v kateri tudi obstaja varstvo znamke. Vendar je slednje »s tega vidika nepomembno«, saj tožeča stranka ni navedla, da so kršene blagovne znamke veljavne tudi v Republiki Hrvaški (to je omenila šele v reviziji), kamor so bili ponaredki v tranzitu namenjeni. Zato ni bilo mogoče zaključiti, da »izdelki v tranzitu skozi [Slovenijo] kršijo znamko [v Sloveniji]«.

30. S sodbo v postopku predhodnega odločanja v zadevi Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05) ni (bil) izključen postopek ukrepanja v skladu z nacionalno zakonodajo na osnovi Uredbe o ponarejenem blagu(2), ki jo je izdala ES, in sicer kolikor to zadeva carinsko skladiščenje blaga, kot naj bi to izhajalo iz sodbe (št. 1097) Pritožbenega sodišča v Helsinkih S 07/1220 z dne 17. 4. 2008, v zadevi Intermar Shimano Nahmias proti Adidas International Marketing B.V. Vendar pa je postopek v zvezi s carinskimi ukrepi (po določbah ZCUKPIL, ki so zelo podobne določbam Uredbe o ponarejenem blagu) postopek, ki teče vzporedno s postopkom po določbah ZIL-1. »Medtem ko se v postopku pred carinskimi organi (in v morebitnem upravnem sporu) odloča o utemeljenosti zadržanja oziroma zasega blaga, se v pravdnem postopku odloča o zatrjevani kršitvi pravic intelektualne lastnine (9. člen ZCUKPIL). Pravna in dejanska podlaga za odločanje v obeh postopkih pa ni ista. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL za ugoditev zahtevi zadošča že, če vložnik zahteve izkaže za verjetno, da bi z zadevnim blagom lahko bile kršene pravice njihovega imetnika. Pri odločanju o tožbenih zahtevkih na podlagi 121. člena ZIL-1 pa verjetnost ne zadošča« (drugi odstavek 4.3. točke obrazložitve sklepa III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005). Ker je tožba v gospodarskem sporu zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine (v zvezi z blagom, ki je bilo zadržano s carinskim ukrepom) tožba po 121. členu ZIL-1, se zanjo ne uporabljajo določbe ZCUKPIL, s tem, da določbe 12. člena ZCUKPIL ne glede na to ni mogoče razumeti tako, da bi dopuščala poseben ugotovitveni zahtevek (poleg zahtevkov iz prvega odstavka 121. člena ZIL-1, katerih predpostavka je sicer kršitev pravic industrijske lastnine).

31. Navedene odločbe SES (pri katerih je dele obrazložitev s krepkim tiskom poudarilo Vrhovno sodišče) sicer v zadevah pred slovenskimi sodišči, ki se presojajo po slovenskem materialnem pravu, niso zavezujoč pravni vir, vendar pa se njihova argumentacija zaradi svojega prepričevalnega učinka (če se prilega veljavni zakonski ureditvi) lahko uporabi kot argument, na katerega nacionalna sodišča oprejo svoje odločitve. Navedeno velja tudi za odločbe nacionalnih sodišč drugih držav članic.

32. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske razloge, ki so bili po njegovi pravni presoji bistvenega pomena za odločitev.

33. Uveljavljana (zakonsko določena) revizijska razloga po navedenem nista podana. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. člen ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka predmetne odločbe).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

34. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije stroške postopka z revizijo (III. točka izreka predmetne odločbe).

---.---

Op. št. (1): Gre za Uredbo Sveta (ES) št. 3295/94 z dne 22. decembra 1994 o ukrepih za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prosti promet, izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odloženega postopka, ki jo je 1. 7. 2004 nadomestila Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice.

Op. št. (2): Gre za Uredbo Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice, ki je 1. 7. 2004 nadomestila Uredbo Sveta (ES) št. 3295/94 z dne 22. decembra 1994 o ukrepih za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prosti promet, izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odloženega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 121/98
• Sklep III Ips 90/2004
• Sodba in sklep III Ips 66/2011