Sodba II Ips 477/2007

Jedro

Pri presoji odškodninske odgovornosti vsakokratnega upravljalca javnega dobra za škodo, ki jo povzroči divja žival v naravnem okolju, je treba upoštevati, da je tveganje srečanja s tako živaljo v tem okolju in morebitne škode, ki jo ta povzroči, običajno oziroma normalno tveganje, povezano z gibanjem v tem okolju. To tveganje prevzame vsak obiskovalec, ki se v tem okolju giblje. Gre za vsakdanja splošna tveganja, ki so tako pogosta in običajna, da so sestavina bivanja vsakogar. Oškodovančev prevzem tega tveganja je razlog za oprostitev odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzroči (nevarna ali nenevarna) divja žival v svojem naravnem okolju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2,500.000 SIT (zdaj 10.432,32 EUR) s pripadki, ki ga je uveljavljal zoper državo z utemeljitvijo, da ga je na Kočevskem 5. 6. 1996, ko je hodil po označeni poti, pri vzpenjanju pičila (ugriznila) v roko strupena kača – modras kot nevarna stvar v imetništvu države.

2. Sodišče druge stopnje je na podlagi tožnikove pritožbe delno poseglo v prvostopenjsko sodbo le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Po njegovih navedbah jo izpodbija iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. V reviziji sicer sprejema razlogovanje sodišča druge stopnje, da država nima nadzora nad prosto živečimi živalmi v naravi in da z njimi ne gospodari in od njih nima ekonomske koristi, vendar je to po mnenju revidenta ne odvezuje njene objektivne odgovornosti za po v naravi prosto živečih živalih povzročeno oziroma storjeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, oprto preprosto na golo lastnino nad divjadjo, ki je nevarna stvar v pomenu pravil odškodninskega prava. Taka odgovornost države je po mnenju revidenta tudi izrecno uzakonjena – vsaj glede po divjadi povzročene škode (s tedaj veljavnim Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč) ter vsaj glede po zaščitenih živalih povzročene škode (s tedaj veljavno Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst), medtem ko bi sodišči z uporabo pravila razlage po analogiji nujno morali priti do sklepa o upravičenosti tožnika do odškodnine tudi za nepremoženjsko škodo na podlagi teh pravnih virov v primeru kačjega ugriza. Tožnik se je ves čas postopka zavzemal za uporabo razlagalnega pravila po analogiji, vendar v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni nikakršnih razlogov v prid stališču o morebitni neuporabnosti te razlagalne metode v danem primeru – kar tudi onemogoča njun preizkus. V tem vidi tožnik bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena za obravnavani primer še aktualnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev njegovih ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS – končno pa še kršitev ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS spričo neenotne sodne prakse in toženkinega različnega obravnavanja po divjih živalih poškodovanih oškodovancev (sklicujoč se na znani primer poškodovanja osebe, ki jo je napadel medved). Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njegovemu zahtevku oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V skladu z določbami 375. člena ZPP je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Divje živali, ki živijo v svojem naravnem okolju, so naravno javno dobro. Materialnopravno pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da zgolj državno lastništvo naravnega javnega dobra še ne daje opore za sklepanje na obstoj odškodninske odgovornosti države za (sledeč miselni poti tožnika kar vso in vsakokratno) škodo, ki je posledica učinkov v naravnem okolju pretečih povečanih nevarnosti. Ne glede na vrsto in obseg upravičenj in obveznosti vsakokratnega upravljalca javnega dobra je treba pri presoji njegove odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo povzroči divja žival v naravnem okolju, upoštevati, da je tveganje srečanja s tako živaljo v tem okolju in morebitne škode, ki jo ta povzroči, običajno oziroma normalno tveganje, povezano z gibanjem v tem okolju. To tveganje prevzame vsak obiskovalec, ki se v tem okolju giblje. Gre za vsakdanja splošna tveganja, ki so tako pogosta in običajna, da so sestavina bivanja vsakogar. O večini teh tveganj ljudje pogosto niti ne razmišljajo in jih kljub temu sprejemajo (prevzemajo) kot normalno, običajno in samo po sebi umevno sestavino življenja – pogosto tudi zaradi majhne verjetnosti nastopa negativne posledice. Oškodovančev prevzem tega tveganja pa je razlog za oprostitev odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzroči (nevarna ali nenevarna) divja žival v svojem naravnem okolju, v katerem živi(1). Predpisov, po katerih je država v omejenem obsegu vendarle prevzela obveznosti plačila določenih vrst škode neodvisno od splošnih pravil odškodninskega prava o njeni odgovornosti, pa kot izjem ni mogoče uporabljati drugače kot restriktivno in tudi ne za prekrivanje po zmotnem mnenju revidenta domnevnih pravnih praznin z uporabo analogije kot razlagalne metode.

7. Po obrazloženem se vse preostale revizijske trditve tožnika izkažejo kot takšne, ki niso bistvene za odločitev v obravnavanem primeru in ki zato ne terjajo posebnega odgovora nanje, ker je ta impliciran že v obrazložitvi pod 6. točko. Ker uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani – vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

---.---

Op. št. (1): Glej o tem dr. Nina Plavšak in drugi avtorji: Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009 – str. 590.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 246/2009
• VSL sodba II Cp 2361/2010
• Sodba III Ips 86/2010