Sodba III Ips 45/2007

Jedro

K plačilu odpravnine je praviloma zavezana družba, v kateri je poslovodja opravljal funkcijo do svojega odpoklica. Vendar pa je v obravnavanem primeru poslovodja ni imel zahtevka na plačilo honorarja za opravljeno delo poslovodenja nasproti toženi stranki, v kateri (oziroma v korist katere) je kot svetovalec opravljal tudi funkcijo poslovodje, temveč glede na poseben naknaden dogovor o poslovodenju nasproti ustanoviteljici tožene stranke. Tožeča stranka namreč dogovora o poslovodenju ni sklenila s toženo stranko, temveč z njeno ustanoviteljico. Zato ta družba ni bila zgolj 'tretji', ki bi honorar za opravljeno delo poslovodenja »tehnično« plačevala namesto tožene stranke. Glede na navedeno poslovodja tudi ni imel zahtevka na plačilo odpravnine (kot materialne pravice, ki jo je poslovodji priznaval ZGD) nasproti toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 908,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Ugotovljeno dejansko stanje.

1. Pravno relevantna dejstva, ki so bila podlaga za odločitev sodišč nižjih stopenj, so naslednja:

- tožeča stranka je pri toženi stranki opravljala funkcijo poslovodje v času od 26. 9. 1997 do 4. 1. 1999;

- tožeča stranka je bila s te funkcije razrešena (odpoklicana) 4. 1. 1999 brez utemeljenega razloga;

- tožeča stranka je plačilo za opravljeno delo poslovodje prejemala na podlagi pogodbe o svetovanju (priloge A11), sklenjene z ustanoviteljico (izključno lastnico) tožene stranke 1. 10. 1996 (ko je pogodbo podpisala tudi tožeča stranka kot svetovalka);

- tožeči stranki je honorar za opravljeno delo poslovodje izplačevala ustanoviteljica (izključna lastnica) tožene stranke (družba W.).

Dosedanji potek postopka.

2. SODIŠČE PRVE STOPNJE je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 2,359.007,40 SIT (to je odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 do plačila (1. točka izreka), medtem ko je tožbeni zahtevek na plačilo 4,723.009,26 SIT (to je odpravnine v višini štirih povprečnih mesečnih plač) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 dalje kot neutemeljen zavrnilo (2. točka izreka), s tem, da je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

3. Ocenilo je, da je treba določbo tretjega odstavka 449. člena ZGD-UPB1 (Ur. l. RS, št. 15/2005), ki je določala, da se za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja, »uporabiti v smislu kakršnegakoli pogodbenega razmerja za opravljanje določenega dela v nekem daljšem obdobju«. »(Z)aradi odsotnosti kogentnih določil v ZGD, ki bi izrecno določala obstoj zahtevka iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje le na podlagi pogodbenih razmerij, urejenih s pogodbo o zaposlitvi med družbo in njenim direktorjem«, je namreč menilo, da je treba določbo tretjega odstavka 449. člena ZGD »tolmačiti širše, kadar obstaja druga pravna podlaga, ki ureja pogodbeno razmerje za daljše opravljanje določene vrste dela v smislu materialne pravičnosti«, in da »ne gre zakonskih določil tolmačiti kot izključitev pravice tožeči stranki do odpravnine v primeru njenega odpoklica s funkcije direktorja iz neutemeljenega razloga«.

4. Zato je zaključilo, da je tožeča stranka (ne glede na določbo pogodbe o svetovanju, da svetovalec na podlagi pogodbe ni upravičen do kakršnekoli odpravnine ali pokojnine) po načelu materialne pravičnosti upravičena do delne odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač (v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe) ter tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, medtem ko ga je v preostalem delu (glede odpravnine v višini štirih povprečnih mesečnih plač) kot neutemeljenega zavrnilo.

5. SODIŠČE DRUGE STOPNJE je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), medtem ko je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (2. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 576,10 EUR pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

6. Zaključilo je, da je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka treba uporabiti tiste materialnopravne določbe ZGD, ki so veljale v času, ko naj bi nastala obveznost tožene stranke do tožeče stranke, to je v času, ko je bila tožeča stranka razrešena s funkcije poslovodje, torej 4. 1. 1999. Vsebina takrat veljavne določbe tretjega odstavka 449. člena ZGD-C pa je bila takšna, da je šla poslovodji, če ga je skupščina odpoklicala brez utemeljenega razloga, odpravnina v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače.

7. Nadalje je zaključilo, da je šla pravica do odpravnine brez utemeljenega razloga razrešenemu poslovodji ne glede na to, ali je za plačilo te funkcije imel z družbo sklenjeno pogodbo o poslovodenju ali pa je bil z družbo, v kateri je opravljal funkcijo poslovodje, v delovnem razmerju. Zato po njegovi presoji ni bilo pomembno, da je zakonodajalec kot višino odpravnine določil povprečno mesečno plačo, saj je bilo kot plačo treba upoštevati »kakršnokoli odmeno za opravljeno funkcijo poslovodenja, ne glede na to, kako se le-ta poimenuje (nagrada, honorar ali kako drugače)«.

8. Sicer pa je bilo po njegovi presoji odločilno, ali je poslovodji odmeno za opravljeno delo poslovodenja plačevala družba, v kateri je opravljal funkcijo poslovodje. Ker je tožeča stranka nagrado za opravljanje funkcije poslovodje pri toženi stranki prejemala od ustanoviteljice tožene stranke [ne pa od tožene stranke], in sicer na podlagi pogodbe o svetovanju, sklenjene med tožečo stranko in ustanoviteljico tožene stranke, je zaključilo, da »je pogodbo v razmerju do tožene stranke treba pravno opredeliti kot pogodbo v korist tretjega«, to je tožene stranke, ki je od tožeče stranke prejemala storitev poslovodenja, ne da bi bila tožeči stranki zanjo dolžna karkoli plačati (nobene nagrade, posledično pa tudi ne odpravnine).

9. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila REVIZIJO iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo njeni pritožbi in zavrnitvijo pritožbe tožene stranke, posledično pa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in naložitvijo toženi stranki povrnitve vseh nastalih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v ponoven postopek. Pri tem je priglasila stroške revizije.

10. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Nasprotovala je razlogom revidentke in pritrdila razlogom sodišča druge stopnje. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

11. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Uporabljeni predpisi.

12. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/2008).

13. Sicer pa je Vrhovno sodišče uporabilo v času odpoklica tožeče stranke kot poslovodje veljavne določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD; Ur. l. RS, št. 30/1993, 29/1994, 82/1994, 20/1998 in 84/1998).

14. Revizija ni utemeljena.

15. Ker v postopku z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ni upoštevalo navedb v reviziji in revizijskem odgovoru, ki zadevajo ugotovljena dejstva. V reviziji gre za sklicevanje tožeče stranke na vsebino izvedenih dokazov, predvsem na izpovedi tožeče stranke in I. Z., direktorja tožene stranke; v odgovoru na revizijo pa za sklicevanje tožene stranke na vsebino pogodbe o svetovanju in izpoved tožeče stranke.

16. Tožeča stranka je s tem v zvezi v reviziji očitala sodišču (druge stopnje), da ni upoštevalo izpovedi (pravdnih) strank o dogovoru med ustanoviteljico tožene stranke in toženo stranko, »da bo tožena stranka ustanovitelju tožene stranke poravnavala stroške, ki jih je tožena stranka imela s tožnikom za opravljanje funkcije direktorja, torej tudi honorar«, oziroma da so ugotovitve sodišča v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Vendar pa gre pri tem očitku za nedovoljeno nasprotovanje dokazni oceni in s tem ugotovljenemu dejanskemu stanju, ne pa za uveljavljanje pravno upoštevne postopkovne kršitve.

17. Ker v postopku z revizijo, kot navedeno, ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, je revizijsko sodišče uporabljeno materialno pravo preverilo ob upoštevanju pravno pomembnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, v okviru pritožbenih navedb pa preizkusilo sodišče druge stopnje. Iz teh pa izhaja, da je tožeča stranka plačilo za opravljeno delo poslovodenja (storitve poslovodenja je namreč opravljala poleg storitev svetovanja) prejemala na podlagi pogodbe o svetovanju, sklenjene z ustanoviteljico (izključno lastnico) tožene stranke, in da je tožeči stranki honorar za opravljeno delo poslovodenja izplačevala ustanoviteljica (izključna lastnica) tožene stranke.

18. Odpravnina spada med zahtevke v zvezi z opravljanjem funkcije poslovodje; pomeni pa obliko odškodnine, katere namen je popraviti tisto škodo, ki je poslovodji nastala zaradi neutemeljenega odpoklica. K njenemu plačilu je praviloma zavezana družba, v kateri je poslovodja opravljal funkcijo do svojega odpoklica. Vendar pa v obravnavanem primeru poslovodja ni imel zahtevka na plačilo honorarja za opravljeno delo poslovodenja nasproti toženi stranki, v kateri (oziroma v korist katere) je kot svetovalec opravljal tudi funkcijo poslovodje, temveč glede na poseben naknaden dogovor o poslovodenju (za katerega ni videti, da bi bil neveljaven, s tem, da revidentka česa takega niti ni uveljavljala) nasproti ustanoviteljici tožene stranke. Tožeča stranka namreč dogovora o poslovodenju ni sklenila s toženo stranko, temveč »v okviru 1. točke …… pogodbe« (kot to izhaja iz izpovedi priče W. A., ki jo je v razlogih svoje sodbe povzelo sodišče prve stopnje) z njeno ustanoviteljico (družbo W.). Zato ta družba ni bila zgolj 'tretji', ki bi honorar za opravljeno delo poslovodenja »tehnično« plačevala namesto tožene stranke. Glede na navedeno poslovodja tudi ni imel zahtevka na plačilo odpravnine (kot materialne pravice, ki jo je poslovodji priznaval ZGD) nasproti toženi stranki.

19. Uveljavljana revizijska razloga po vsem navedenem nista podana. Zato je revizijsko sodišče, potem ko je odgovorilo na vse (po njegovi pravni oceni) bistvene revizijske navedbe, neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) – I. točka izreka.

20. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije stroške revizije – II. točka izreka.

21. Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti 908,07 EUR stroškov revizijskega odgovora – III. točka izreka.

22. Revizijsko sodišče je stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Gre za 481,95 (1.050 točk x 0,459) EUR stroškov sestave revizijskega odgovora z 20% davkom na dodano vrednost v znesku 96,39 EUR, za 9,18 (20 točk x 0,459) EUR stroškov končnega poročila stranki z 20% davkom na dodano vrednost v znesku 1,84 EUR, za 23,18 EUR materialnih stroškov (izdatkov) za stranko in za 295,53 EUR stroškov sodnih taks za revizijski odgovor.

23. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s Pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 335/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 41/2018
• VSRS Sklep VIII DoR 93/2019-7