Sklep X Ips 314/2009

Jedro

Revident ni niti opredelil pravnega vprašanja, niti navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja, zato ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik dne 27. 7. 2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s hudimi posledicami, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, saj se ta nanaša na uveljavljanje nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje za obdobje od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2007, v skupni vrednosti 2,467.318,42 EUR. Odločitev o reviziji pa bo predstavljala tudi odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ker je prvostopni upravni organ odločil brez konkretne pravne podlage in s tem posegel v pravice imetnikov pravic.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper 4. točko začasnega dovoljenja tožene stranke z dne 12. 11. 2007. Tožena stranka je v izpodbijani točki začasnega dovoljenja odločila, da sme tožnik (ki je s to odločbo na podlagi tretjega odstavka 189. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP, ob smiselni uporabi 148. člena ZASP, dobil začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del do 31. 12. 2009) obračunavati nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje za obveznosti zavezancev, ki so nastale od 1. 1. 2008 dalje do prenehanja začasnega dovoljenja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in upoštevaje določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V tem primeru revident ni niti opredelil pravnega vprašanja, niti navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej.

7. V obravnavanem primeru revident zelo hudih posledic zase ni z ničemer obrazložil in tako tudi ne izkazal. Sama navedba po tožniku ocenjene vrednosti spornega predmeta pa na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati. Če pa revident s to navedbo smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da dovoljenost revizije po navedeni določbi pride v poštev le, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma meritorne odločbe prvostopenjskega sodišča, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, presega 20.000,00 EUR. Te predpostavke v tem primeru niso izpolnjene, saj obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Glede na navedeno revident ni izkazal obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revizija pa tudi ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Ker v obravnavanem primeru revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

17.03.2010

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 97/2009
• Sklep X Ips 104/2009
• Sklep X Ips 793/2007