<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 45/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.45.2009
Evidenčna številka:VS2005002
Datum odločbe:20.08.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Kp 354/2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - načelo dispozitivnosti - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - izvajanje dokazov - dokazi, ki so podlaga za sodbo - branje zapisnikov o zaslišanju prič - kršitev kazenskega zakona - primernost kazni - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Vpogled v listino (tudi v pomenu, uveljavljenem v sodni praksi) ni izvedba dokaza z branjem listine.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni D.M. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 123/2004 z dne 6.12.2007 obsojenega D.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena in prvim odstavkom 26. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu nato po tretjem odstavku 213. člena KZ z uporabo določb 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu od 1.2.2000 od 21.20 ure do 18.2.2000. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo v plačilo povprečnino v znesku 400 EUR. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obsojenčeve zagovornice po uradni dolžnosti, odvetnice M.P., bremenijo proračun. Pod točko II pa je po 3. točki 358. člena ZKP obdolženega A.Z. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju poskusa kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. v zvezi s prvim odstavkom 22. in prvim odstavkom 27. člena KZ. Zoper obdolženega M.K. je pod točko III sodbe iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje, pravno opredeljeno enako kot pri obdolženem A.Z. Odločilo je, da v oprostilnem in zavrnilnem delu stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obeh obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenega D.M. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je kaznivo dejanje tega obsojenca pravno opredelilo kot napeljevanje h kaznivemu dejanju ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena Kazenskega zakonika 1 (v nadaljevanju KZ-1) ter mu nato na podlagi drugega odstavka 206. člena KZ-1 v zvezi z drugo alinejo 50. člena in 2. točko 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora. Pritožbo obsojenčeve zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornika S.G. in M.P. Prvi sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, „konkretneje določil, ki določajo vštevanje pripora“ in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP, ki je pobliže ne opredeli, in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazni spremeni v korist obsojencu, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in „zadevo vrne temu sodišču, ali sodišču prve stopnje v novo odločitev“. Zagovornica pa se zavzema, da se njeni zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu Vrhovno sodišče izreče pogojno obsodbo, tako da mu določi kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let, skrajno podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v „ponovno dokazno obravnavo“. Obsojenčev zagovornik je na podlagi določbe četrtega odstavka 423. člena ZKP tudi predlagal prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe, do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo obsojenčeve zagovornice navaja, da vložnica v zahtevi izpodbija dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili obe sodišči. Tudi ko vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, gre v resnici za nestrinjanje z dejanskim stanjem. Vrhovni državni tožilec glede zahteve obsojenčevega zagovornika izpostavlja, da je iz nje razvidno, da jo je vložnik napisal zgolj na podlagi obsojenčeve izjave. Tako v zahtevi javljanje na policijski postaji, ki ni prostostni omejevalni ukrep in se ne všteva v kazen, v zahtevi postane hišni pripor, s to tezo, ki nima podlage v dejstvih, pa se mora ukvarjati najvišje sodišče v državi. Kolikor pa vložnik v zahtevi izpodbija odmero kazenske sankcije, pa uveljavlja razlog, zaradi katerega tega pravnega sredstva sploh ni dopustno vložiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec in njegova zagovornika se o odgovorih vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 sprejelo razlago, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, ne more pa tega storiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in dovolj določen.

6. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi, ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP).

7. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odloči(a)lo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

8. S trditvijo, za katero vložnik v zahtevi sam pove, da jo povzema iz obsojenčevih navedb, da je bil v obravnavani kazenski zadevi zoper obsojenca odrejen hišni pripor, ki da je trajal več kot šest mesecev, pa ga sodišče obsojencu ni vštelo v izrečeno zaporno kazen, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP, zagovornik obsojenega D.M. ni ravnal v skladu z zahtevo, da morajo biti zatrjevane kršitve v zahtevi določno konkretizirane (substancirane). Ne le, da vložnik svojih navedb ni v ničemer konkretiziral, ampak jih v zahtevi z uporabo pogojne oblike celo relativiziral, da je zatrjevana kršitev podana, če je bila obsojencu v kazenskem postopku prostost odvzeta ali omejena s hišnim priporom. Utemeljenosti tako zatrjevane kršitve zato sploh ni mogoče preizkusiti.

9. Obsojenčeva zagovornica z navedbo, da je ob izpolnitvi vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja obsojenčevo ravnanje mogoče opredeliti le po prvem odstavku 206. člena KZ-1, za kar je mogoče izreči nižjo kazen in z uporabo omilitvenih določil izreči tudi pogojno obsodbo, kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP uveljavlja s tako posplošeno trditvijo, da utemeljenosti zatrjevane kršitve sploh ni mogoče preizkusiti. Presoja, ki bi jo v tem pogledu opravilo Vrhovno sodišče, bi pomenila preizkus po uradni dolžnosti, ki pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, razen v nekaterih izjemah, od katerih pa nobena ni podana, ni dopustno.

10. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni D.M. naklepoma napeljal S.V. in A.R. k storitvi kaznivega dejanja, tako da je najprej nagovoril prvega, v lokalu M. pa še drugega h kaznivemu dejanju, jima opisal hišo oškodovancev, izdelal skico razporeda prostorov in še posebej označil mesto hrambe denarja, seznanil s številom, starostjo oškodovancev, ju peljal v bližino hiše ter se dogovoril o delitvi plena, V. pa pred izvedbo kaznivega dejanja izročil tudi gumijaste rokavice in trak za prevezovanje.

11. S trditvami, da v dokaznem postopku ni bilo dokazano, da je obsojenec tista oseba, ki ga je obsodba označila kot napeljevalca, obsojenčeva zagovornica v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja tudi za vložničine navedbe, da sta verodostojni izpovedbi prič S.V. in A.R. podani na glavni obravnavi, ne pa kar sta povedala zaslišana v preiskovalnem postopku.

12. Vložnica navaja, da sta se v preiskovalnem postopku A.R. in S.V. zagovarjala kot obdolženca in sta bila šele na glavni obravnavi 27.9.2007 zaslišana kot priči, kar pa je pomembno predvsem zato, ker se v kazenskem postopku pravna pouka obdolžencu in priči razlikujeta. Stališče zahteve v tem delu temelji na napačnem izhodišču, saj sta bila S.V. in A.R. v tem kazenskem postopku, torej v preiskavi in na glavni obravnavi, zaslišana izključno kot priči. Trditve v zahtevi, da D.M. ni tista oseba, ki je napeljala S.V. in A.R. k storitvi kaznivega dejanja, ne pomenijo uveljavljanja kršitve materialnega ali procesnega zakona, ampak ostajajo izključno v domeni razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Zagovornica obsojenega D.M. se sklicuje tudi na zagovora S.V. (zapisnik o zaslišanju z dne 23.12.1998 v zadevi Kpd 663/98) in A.R. (zapisnik o zaslišanju z dne 23.12.1998, Kpd 663/98), oba v kazenskem postopku, ki je pred istim sodiščem tekel pod opr. št. 33/99, in na tej podlagi zatrjuje, da ni izkazano, da je obsojenec na omenjena deloval kot napeljevalec. Na tej podlagi trdi, da so razlogi obeh sodb v nasprotju z navedbami in izvedenimi dokazi v sodnem spisu, da zaradi teh pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke drugega (očitno mišljeno prvega) odstavka 371. člena ZKP. Tudi te navedbe ne morejo omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče je na glavni obravnavi v dokazne namene zaslišalo priči A.R. in S.V. ter prebralo njune prejšnje izpovedbe v tem postopku in nato njuni pričevanji v sodbi temeljito ocenilo ter obrazložilo, katerim njunim navedbam verjame in katerim ne ter zakaj ne. V zapisniku o glavni obravnavi je zapisalo, da je vpogledalo v vse listine in priloge kazenskega spisa K 36/99, ki se nanaša na pravnomočno končani kazenski postopek zoper S.V., A.R. in D.N. Zagovorov prvih dveh, podanih v prejšnjem postopku, na glavni obravnavi ni prebralo in tudi nanju ni oprlo sodbe. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 147/2003 z dne 24.2.2005 zapisalo, da „vpogled“ v zapisnike o zaslišanju izvedenca (v konkretni zadevi velja enaka argumentacija, četudi gre za pričo) ne pomeni isto kot prebrati neko zapisano izjavo ali kakršnokoli drugo zapisano besedilo. V sodni praksi se izraz, da je sodišče „vpogledalo“ v listine, uporablja v pomenu, da se sodišče seznani z vsebino listine, ne pa tudi, da je z vsebino listine seznanilo stranke in jim dalo možnost, da odgovorijo na vsebino listine, dajo pripombe in predlagajo dokaze v zvezi z njo. Vpogled v listino zato tudi v pomenu, ki je uveljavljen v sodni praksi, ni izvedba dokaza z branjem listine. Glede na to, da dokaza z branjem zagovorov S.V. in A.R. v kazenski zadevi opr. št. 33/99 na glavni obravnavi sploh nista bila izvedena in ju sodišče med razlogi sodbe ni omenilo, kaj šele ocenjevalo, je popolnoma jasno, da o kršitvi določb kazenskega postopka, ki bi temeljila na ugotovitvi, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ni mogoče govoriti.

14. Kolikor zagovornica obsojenega D.M. navaja, da na podlagi ugotovitve, da je obsojenec S.V. pred storitvijo kaznivega dejanja dal rokavice in lepilni trak, ni mogoče govoriti o pomoči pri kaznivem dejanju, saj ne gre za pripomočke, brez katerih storilci dejanja ne bi mogli izvesti ali bi ga izvedli veliko težje, je treba ugotoviti, da tudi te navedbe niso relevantne, saj obsojencu D.M. pomoči kot oblike udeležbe pri kaznivem dejanju obtožba ni očitala in je tudi sodišče ni ugotavljalo.

15. Zagovornik obsojenega D.M. navaja, da je obsojencu izrečena kazen znatno previsoka glede na stopnjo njegove kazenske odgovornosti, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane vrednote in okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter glede na storilčeve osebne razmere ter da so zato kršene določbe o splošnih pravilih za odmero kazni, ki da znatno odstopa od prakse dosojanja kazni v podobnih primerih. Ne le, da je v tem delu zahteva popolnoma nesubstancirana, ampak v njej vložnik izpodbija samo primernost obsojencu izrečene kazni. O kršitvi kazenskega zakona zato ni mogoče govoriti. Ta je podana takrat, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Zato v konkretni zadevi ne gre za uveljavljanje kršitve zakona, ampak izpodbijanje primernosti izrečene kazni, to je razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta zagovornika obsojenega D.M., niso podane, zato je njuni zahtevi po 425. členu ZKP zavrnilo.

17. Po 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojeni D.M. dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

18. Obsojenčev zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da odredi prekinitev izvršitve kazni do odločitve o zahtevi, vendar Vrhovno sodišče glede na vsebino obeh zahtev podlage za izdajo take odredbe ni našlo.


Zveza:

ZKP člen 420, 420/1, 420/2, 424, 424/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2010

Opombe:

P2RvYy02NTI2Ng==