Sodba II Ips 148/2009

Jedro

Konstitutivni element izvenzakonske skupnosti je tudi dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev. Če te ni -

to je, če partnerja ne živita skupaj - ni izvenzakonske skupnosti in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 508,35 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je v času smrti E. O. (27. 12. 2004) med njima obstajala zunajzakonska skupnost in s tem njegova dedna pravica. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v znesku 3.475,30 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da izpodbijana odločitev temelji na izpovedih prič, ki so bile v bistvu le znanci pokojne E. O. in so jo zgolj bežno poznali. Iz njihovih izpovedi izhaja, da jim zapustnica o svojem intimnem življenju ni govorila, saj je bila glede tega zelo zadržana. Sodišči nižjih stopenj sta zato neutemeljeno sledili tem izpovedbam o pogovorih z zapustnico in svojo odločitev utemeljili na občutkih prič o razmerju med njo in tožnikom ter o njenem psihičnem stanju, s čimer sta kršili prosto dokazno oceno. Izpoved tožnika, ki je bil s pokojno petnajst let v zunajzakonski skupnosti, z njo preživljal prosti čas, hodil na počitnice ter ji vseskozi stal ob strani, pa sta sodišči brez kakršnihkoli smiselnih argumentov zavrgli. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ko zaradi odsotnosti priče G. J., ki bi izpovedal o zunajzakonski skupnosti tožnika in zapustnice, saj je oba poznal in ju je večkrat videl skupaj, ni razpisalo novega naroka in omenjene priče zaslišalo. Tožnik poudarja, da je razlog, zakaj z zapustnico nista imela skupnega prebivališča, zaslišan kot stranka ustrezno pojasnil. Z zapustnico sta se razšla le začasno, in sicer iz objektivnih razlogov, ki izhajajo iz specifičnosti njunega stanovanjskega problema. Imela sta težave z najemodajalko tožnika, ki ni bila preveč zadovoljna, da je pri njem živela tudi pokojna, včasih sta se celo skregali. Že zaradi tega bi sodišče najemodajalko kot pričo moralo šteti za neverodostojno. Zapustnica se je v garsonjero na K. preselila le začasno; tudi v tem času pa je del njenih stvari ostal v tožnikovem stanovanju, skupaj sta opremila kopalnico, ključe garsonjere in napravo za daljinsko odpiranje zapornice sta imela oba, prav tako tudi ključe tožnikovega stanovanja in hiše zapustnice na V. Sodišče je spregledalo dejstvo, da so v današnjih časih oblike življenjskih skupnosti lahko zelo različne. Pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti so v skladu s sodno prakso pomembne okoliščine tudi njeno trajanje, obstoj ekonomske skupnosti in notornost zatrjevane skupnosti, do česar se sodišči nižjih stopenj nista opredelili; sodišči nista presodili, ali je okolica tožnika in zapustnico štela za par, kar bi glede na okoliščine, v katerih se ugotavlja narava njune zveze, morali storiti. Priči Al. in A. J., prijatelja tožnika in zapustnice, sta izpovedala, da sta se le-ta imela rada in da sta bila intimna, njuna zveza pa je bila trajna. Ti priči nista potrdili, da je zapustnica sama kupila garsonjero na K. in da se je vanjo vselila brez namena, da bi tu živela s tožnikom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to preprosto ne more biti res, ker je imela zapustnica svojevrsten karakter, do katerega ter do specifičnosti njenega in tožnikovega dojemanja zunajzakonske skupnosti pa se ni opredelilo. Nadalje ni upoštevalo, da je bil tožnik veliko odsoten (dežurstva) in da pokojne ni želel omejevati. Na življenje namreč ne gleda tako strogo in ozko, saj je zdravnik in ve, kako kratko je. S. Š. je bil za zapustnico samo kratka avantura. V skladu s sodno prakso so okoliščine, v katerih obstaja določena zveza, lahko zelo različne in jih mora sodišče ugotavljati za vsak primer posebej. Prič M. L., S. R. in M. G. ni mogoče šteti za verodostojne. Sodišče svoje odločitve ne more utemeljiti z občutki in čustvenim odnosom prič do zapustnice, saj je priča lahko le oseba, ki izpove o svojih neposrednih zaznavanjih preteklih in sedanjih dejstev. Nobena od prič, katerim sodišče sledi pri ugotavljanju konca zatrjevane zunajzakonske skupnosti, ni znala opredeliti, kdaj naj bi do tega zaključka prišlo, nekatere pa niso znale določiti niti njunega razmerja. Tako je sodišče kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni upoštevalo metodološkega napotka, danega v tej zakonski določbi.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Revizija je po njihovem mnenju nedopustna, saj ne uveljavlja dovoljenih revizijskih razlogov, sicer pa (tudi) neutemeljena; sodišči nižjih stopenj sta pravilno ugotovili, da zatrjevana zunajzakonska skupnost v relevantnem času ni obstajala, pri čemer nista kršili 8. člena ZPP.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik svojo kritiko dokaznih zaključkov sodišč nižjih stopenj gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Poudariti je treba, da naša procesna ureditev - z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) - ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) – v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, katerega pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga precej obširnih revizijskih navedb o tem, katere okoliščine bi sodišči prve in druge stopnje lahko šteli za odločilne pri presoji verodostojnosti (izpovedi) tožnika ter zaslišanih prič in katere ne oziroma kateri priči bi morali in kateri ne bi smeli verjeti, s čimer se tožnik zavzema za drugačne dejanske zaključke, ni bilo mogoče upoštevati. V zvezi z revizijskim očitkom, da izpodbijana odločitev temelji (tudi) na občutkih prič glede razmerja zapustnice do tožnika ter glede njenega psihičnega stanja, velja pojasniti, da so pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti (lahko) tudi stališča in mnenja prič(e) dokazno ali pravno pomembna dejstva(1).

7. Za dedovanje na podlagi zakona prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju; najpomembnejši takšni razmerji sta sorodstvo in zakonska zveza (primerjaj prvi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Načelo družinskega prava, da je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), je sprejeto tudi na področju dedovanja; dedna pravica izhaja tudi iz zunajzakonske skupnosti. Po določilu drugega odstavka 10. člena ZD kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna(2). Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega od partnerjev ima enake posledice kot razveza oziroma razveljavitev zakonske zveze. Preživeli zunajzakonski partner ob smrti svojega bivšega partnerja nima dedne pravice (primerjaj prvi odstavek 22. člena ZD). Zato je za presojo obstoja dedne pravice odločilno prav zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji. Vsebina takšne kvalificirane življenjske skupnosti mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti(3), zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost.

8. Drži, da danes lahko (tudi) v partnerskih odnosih opažamo vse večjo težnjo po individualnosti ter ohranjanju zasebne, osebnostne sfere - tudi v razmerju do drugega partnerja. Vendar je treba poudariti, da to, kdaj gre za takšno skupnost, ki ima učinek na področju dedovanja, določa zakon (drugi odstavek 10. člena ZD), njeno bistveno vsebino pa je podrobneje opredelila sodna praksa. Revizijsko opozarjanje, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali današnjega dojemanja zakonske in zunajzakonske skupnosti oziroma tožnikovega in zapustničinega gledanja na partnerski odnos, je zato brezpredmetno.

9. Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD je torej (tudi) dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati (študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi, ipd.). Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik in zapustnica v času njene smrti nista (več) živela skupaj, pri čemer tudi niso bile podane objektivne okoliščine, zaradi katerih bi živela narazen; poleg tega je zaključilo, da med njima ni bilo tiste vsebine čustvenega razmerja oziroma notranje povezanosti, ki je značilna za skupno življenje moškega in ženske v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Sodišče druge stopnje je pritrdilo prvostopenjskim zaključkom o ločenem življenju zatrjevanih zunajzakonskih partnerjev in o pomanjkanju objektivnih okoliščin za to, pri čemer se mu ob takšnem dejanskem stanju ni bilo treba opredeljevati še do drugih okoliščin, ki (lahko) kažejo na obstoj zunajzakonske skupnosti in na katere opozarja revident (notornost, ekonomska skupnost)(4); prav tako na revizijske navedbe v tej smeri ne bo odgovarjalo Vrhovno sodišče. Ugotovitev o odsotnosti opisanega odločilnega elementa zakonski zvezi podobne skupnosti (ki implicira tudi zaključek o neobstoju skupnega gospodinjstva oziroma ekonomske skupnosti) je namreč zadostna podlaga za odločitev, kakršno sta sprejeli sodišči nižjih stopenj. Pripomniti velja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede morebitnega obstoja objektivnih razlogov za možnost spregleda pogoja skupnega življenja na tožniku, ki ga pa ta ni zmogel. Zatrjevanih težav s svojo najemodajalko ni uspel dokazati; sklicevanje na specifičnosti njunega stanovanjskega problema pa se - glede na to, da tožnik ni niti zatrjeval, da z zapustnico ne bi imela dovolj sredstev za ureditev skupnega življenja, in dejstvo, da sta imela vsak svoje (zapustnica lastno, tožnik najeto) stanovanje, zapustnica pa tudi stanovanjsko hišo, ki jo je oddajala v najem - nujno izkaže za jalovo.

10. Pritrditi je treba tudi razlogom sodišč nižjih stopenj glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče G. J. Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka(5). Priča G. J. ni bil predlagan v zvezi z dokazovanjem skupnega doma zapustnice in tožnika oziroma obstojem objektivnih razlogov za njuno ločeno življenje, kar je (bilo) ključno za odločitev v obravnavani zadevi, zato je (bil) ta dokaz nepomemben.

11. Po povedanem je jasno, da tožnikova graja, ki v pretežnem delu meri na kršitev postopkovnih določb, predstavlja le prikrito polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožencem (na isti pravni podlagi) povrniti njihove stroške za odgovor na revizijo v višini 508,35 EUR, ki jim jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 435.

Op. št. (2):

Enako opredelitev zunajzakonske skupnosti

vsebuje tudi

prvi odstavek 12. člena ZZZDR.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008.

Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP.

Op. št. (5): Zaradi načela procesne ekonomije tako sodišču ni treba izvesti predlaganih dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 814/93
• VSC sodba in sklep Cp 589/2016
• VSL sodba I Cp 1919/99