Sodba II Ips 595/2009

Jedro

Omejitev novinarske svobode oziroma dolžnost objave popravka na zahtevo države je mogoče uveljaviti le v izjemnih primerih.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino:

" A. A., odgovorni urednik informativnega in športnega programa K. d.o.o., je dolžan v prvi naslednji oddaji S. brezplačno, brez sprememb in dopolnitev, objaviti popravek v zvezi s prispevkom novinarke N. M. o nezadovoljstvu policistov, objavljenim 26. 5. 2008 ob 18.09 uri v oddaji S., kot ga je zahtevala tožeča stranka v zahtevi za objavo popravka z dne 6. 6. 2008, ki se glasi:

„V schengenskem območju so državljani bolj varni. Povsem napačna informacija, ki jo je novinarka N. M. navedla v ponedeljkovem prispevku v oddaji S., češ da jih „od nekaj več kot 6000 uniformiranih policistov“ zunanjo schengensko mejo varuje „kar 6000“, zaradi česar naj bi bila ogrožena varnost državljanov. To ne drži. Visoke standarde varovanja schengenskega režima učinkovito dosegamo s 3092 policisti, medtem ko je vseh policistov, zaposlenih v policiji, 7971. Poudarjati moramo še, da varnost v državi zaradi varovanja schengenske meje nikakor ni ogrožena. Nasprotno, osnovni namen schengenskega režima je zaradi lažjega sodelovanja med policijami schengenskih držav, globinskega varovanja meje in vrste drugih t. i. izravnalnih ukrepov ravno izboljšanje varnosti na schengenskem območju!“"

Tožnica mora tožencu povrniti 303,38 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec v prvi naslednji oddaji S. brezplačno brez sprememb in dopolnitev objavi popravek v zvezi s prispevkom novinarke N. M. o nezadovoljstvu policistov, objavljenim 26. 5. 2008 ob 18.09 uri v oddaji S., kot ga je zahtevala tožnica v zahtevi za objavo popravka z dne 6. 6. 2008, in sicer: „V schengenskem območju so državljani bolj varni. Povsem napačna informacija, ki jo je novinarka N. M. navedla v ponedeljkovem prispevku v oddaji S., češ da jih „od nekaj več kot 6000 uniformiranih policistov“ zunanjo schengensko mejo varuje „kar 6000“, zaradi česar naj bi bila ogrožena varnost državljanov. To ne drži. Visoke standarde varovanja schengenskega režima učinkovito dosegamo s 3092 policisti, medtem ko je vseh policistov, zaposlenih v policiji, 7971. Poudarjati moramo še, da varnost v državi zaradi varovanja schengenske meje nikakor ni ogrožena. Nasprotno, osnovni namen schengenskega režima je zaradi lažjega sodelovanja med policijami schengenskih držav, globinskega varovanja meje in vrste drugih t. i. izravnalnih ukrepov ravno izboljšanje varnosti na schengenskem območju.“ Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Tožnici odreka aktivno legitimacijo, saj naj bi bila po njegovem mnenju pravica do popravka zagotovljena le nosilcem človekovih pravic in svoboščin. Ob pravilnem razumevanjem Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in 40. člena Ustave je namreč moč dognati, da je „vsakdo“ lahko le posameznik, pravna oseba zasebnega prava ter organizacije, ki so lahko nosilke ustavnih pravic (npr. RTV Slovenija). Očita napačno uporabo 26. člena ZMed in poudarja, da je bila sporna le napačna objavljena številka o policistih, ki varujejo mejo. Cilj popravka bi bil tako dosežen s pravilno navedbo števila policistov na meji. Vse, kar je preko tega, pomeni prekomeren poseg v uredniško svobodo; z njim je tožnica dosegla še objavo njej všečnih programskih vsebin (npr. da policija učinkovito dosega visoke standarde varovanja meje, da je osnovni namen schengenskega režima lažje sodelovanje med policijami, da obstaja še vrsta drugih tako imenovanih izravnalnih ukrepov, ki so namenjeni varnosti schengenskega območja, itd.). Meni, da je bilo z odrejenim popravkom prekomerno poseženo v svobodo izražanja, kar je nedopustno.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi država zahteva objavo popravka objavljenega obvestila zasebnega medija, ki se je nanašal na njeno izvrševanje oblastne funkcije (iure imperii). Revizijsko sodišče pritrjuje zaključkom sodišča druge stopnje, da je pravica do popravka zagotovljena vsakomur - glede na svojo naravo tudi pravnim osebam, zato jo tudi tožnici ni mogoče odreči. V krog naslovnikov so po izrecni ustavni določbi vključeni celo državni organi kot taki, ki praviloma sploh nimajo pravne subjektivitete (primerjaj 40. člen Ustave in prvi ter tretji odstavek 26. člena, prvi odstavek 31. člena ZMed).(1)

7. Pravica do popravka mora biti, tako kot vse ustavne pravice, v ustreznem sorazmerju do ustavnih pravic, s katerimi lahko pride v kolizijo. Uresničitvi tega ustavnega načela (15. člen Ustave) so namenjeni tudi pogoji, ki jih za dolžnost objaviti zahtevani popravek določa ZMed. Pri iskanju ravnovesja med pravico do popravka objavljenega obvestila in svobodo izražanja oziroma svobodo raznih oblik javnega obveščanja (39. člen Ustave) kot posebno izrazno obliko slednje, je kot bistveno okoliščino treba upoštevati, da je tožnica, ki zahteva objavo popravka, predstavnica javne oblasti, država. To pa je pravzaprav subjekt, pred čigar vplivi naj bi ustavne pravice primarno zagotavljale varstvo posameznikov, in ne obratno. Poleg tega je svoboda izražanja ustavna pravica posebnega ranga, ki ima osrednjo vlogo pri zagotavljanju delovanja najpomembnejših mehanizmov sodobnih demokratičnih sistemov. Njeno temeljno poslanstvo je namreč v oblikovanju in zagotavljanju od predstavnikov oblasti nevsiljenih informacij.(2) Da gre svobodi izražanja visoka stopnja varstva v vseh zadevah javnega pomena, potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

8. Svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena. Državni organi oziroma država so zaradi svoje vloge v družbi podvrženi strogi presoji svojega delovanja ter so dolžni prenašati višjo stopnjo kritike in ostra, neprizanesljiva, včasih pretirana mnenja, izražena v neredko polemičnih razpravah javnosti.(3) Država ima za razliko od zasebnikov, ki takih možnosti nimajo oziroma jih imajo v manjšem obsegu, na voljo vrsto orodij (ki niso instrumenti medijskega prava), ki ji omogočajo, da se sliši njen glas (npr. tiskovna konferenca, objava podatkov in mnenj na uradnih spletnih straneh, itd.). Dopustnost uveljavitve njene pravice do popravka zaradi občutljivosti ustavno varovane materije, s katero si prihaja navzkriž, je zato potrebno presojati posebej previdno. V nasprotnem primeru bi lahko pravica do popravka države postala njena pravica dostopa do medijev, s čimer bi bilo gotovo prekomerno poseženo v medijsko svobodo. Omejitev novinarske svobode oziroma dolžnost objave popravka na zahtevo države je tako mogoče uveljaviti le v izjemnih primerih, pri čemer obravnavani primer ni tak. S konkretnim obvestilom, iz katerega je že na prvi pogled razvidno, da so navedene številke o policistih težko realne, ni bilo poseženo v tožničin pravnovarovan interes oziroma pravico. Vsaka nedosledna, nepreverjena ali kritična izjava medija namreč objektivno gledano ne krni dobrega imena pravne osebe. Osnovni pogoj za objavo popravka iz prvega odstavka 26. člena ZMed tako ni izpolnjen. S trditvami o prizadetosti javnega interesa, pa je tožnica zagotovila trditveno podlago za uveljavljanje pravice do odgovora in ne do popravka.

9. Po obrazloženem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Ugoditev reviziji in sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožnica, ki v tem postopku ni uspela, tožencu povrniti njegove stroške postopka v višini 303,38 EUR. Toženec razen revizijskih stroškov, ki so bili odmerjeni na podlagi priloženega stroškovnika ter v skladu s takso in odvetniško tarifo, ni priglasil.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 440/2006 in II Ips 1165/2008. Krivic, F. in Zatler, S.; Svoboda tiska in pravice posameznika, Open society institute Slovenia, 2000, str. 23 in 45. Zatler, S.; Javna glasila: pravica do odgovora in popravka, 1. del, Pravna praksa, št. 431, str. 34.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994.

Op. št. (3): Krivic, F. in Zatler, S.; Svoboda tiska in pravice posameznika, Open society institute Slovenia, 2000, str. 45 do 49.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 888/2021
• Sodba II Ips 1165/2008
• VSL Sklep II Ip 1203/2020