Sodba II Ips 64/2000

Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka zaradi nezakonite uporabe stanovanja se ne upoštevajo socialni razlogi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izprazniti stanovanje v Šoštanju in ga izročiti tožeči stranki ter nerazdelno povrniti pravdne stroške. Tako je odločilo, ker toženca nimata najemne pogodbe z lastnikom stanovanja - tožečo stranko. Prejšnja najemnica se je iz stanovanja izselila, tožencema pa ga je prepustila brez pristanka tožeče stranke. Socialnih razmer tožencev ni moglo upoštevati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, ker je menilo, da je prvo sodišče pravilno uporabilo določbe 49. in 58. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 21/94, 23/96 in 1/00 - SZ), saj toženca prebivata v stanovanju nezakonito.

Proti tej sodbi je toženec vložil pritožbo, za katero je naknadno izjavil, naj se šteje kot revizija. Navaja, da je socialni problem od 1.1.1999 dalje in da z ženo prejemata pomoč. Pojasnjuje, da sta pomagala prejšnji najemnici. Trdi, da je bolnik in da je svoje prejšnje stanovanje oddal za dve leti v najem, najemnik pa je z enakimi papirji, kot jih ima sam, odkupil stanovanje. Prosi za pomoč.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo sodišče zavrne, ker sploh ni dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 1,000.000 SIT. Predlaga tudi zavrženje revizije, ker ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih bi bila revizija dopustna. Sicer pa huda socialna stiska še ni razlog za nastanek najemnega razmerja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi stališča tožeče stranke je treba pojasniti, da je revizija v tej zadevi dovoljena. Bržkone misli tožeča stranka na Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), vendar ga v tej zadevi ni mogoče uporabiti. V prehodni določbi prvega odstavka 498. člena je namreč zapisano, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Zakon je začel veljati 14.7.1999 (503. člen ZPP), sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 21.5.1999, torej pred uveljavitvijo novega zakona. Uporabiti je potemtakem treba določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Ne drži niti trditev, da revizija ne vsebuje dovoljenih revizijskih razlogov, saj smiselno uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Reviziji pa sicer ni mogoče ugoditi. Terja, naj se upošteva socialna stiska tožencev, vendar to ni mogoče. Stanovanjski zakon sicer vsebuje določbe, ki olajšujejo položaj tistim, ki so v socialni stiski (na primer pri odpovedi stanovanja zaradi neplačevanja najemnine, pri poravnavanju razlike do pogodbeno določene najemnine - tretji in peti odstavek 53. člena SZ). Toda socialnih razlogov ne pozna v zvezi z nezakonito uporabo stanovanja. Za slednje pa gre v tej zadevi, saj je bilo na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno, da sta se toženca vselila v stanovanje brez vednosti njegovega lastnika (49. člen SZ) in brez njegovega dovoljenja ostala v njem (58. člen SZ), ko se je odselila najemnica stanovanja. Nižji sodišči bi torej odločili v nasprotju z zakonom, če ne bi ugodili tožbenemu zahtevku. Razmerje med tožencema in prejšnjo najemnico stanovanja pa se ne tiče pravice lastnika stanovanja, da sodno terja izselitev tistih, ki so v njem nezakonito.

Zaradi povedanega je moralo sodišče zavrniti neutemeljeno revizijo (393. člen ZPP/77).

Stroškov tožeče stranke za odgovor na revizijo ni bilo mogoče priznati kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP/77), saj je ta pretežno pravno zgrešen, v ostalem pa le ponavlja svoje večkrat povedano stališče.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 77/99
• VSM sklep I Ip 156/2011
• VSK sodba Cp 314/93