Sodba VIII Ips 299/2008

Jedro

Zakonska omejitev najvišje pokojninske osnove iz 49. člena ZPIZ-1 velja tudi v primeru priznanja pravice do pokojnine upravičencem iz 108. člena ZObr.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se na podlagi odločbe US U-I-61/00 (Ur. l. RS, št. 97/03) razveljavita odločbi tožene stranke št. P-4027081 z dne 12. 5. 2004 in 6. 1. 2005, ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni izdati novo odločbo z veljavnostjo od 1. 11. 2003, s katero bo določena pokojnina na podlagi s 1. 3. 1996 določene pokojnine v znesku 1.275,26 EUR, povečane s procentom vseh uskladitev do 31. 10. 2003 in izplačati razliko med tako izračunano pripadajočo pokojnino ter izplačano pokojnino od 1. 11. 2003 naprej s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na podlagi odločbe US Up-69/00 (Ur. l. RS, št. 96/03) izplačati tožniku razliko med izplačano in pripadajočo pokojnino od 1. 3. 1996 do 31. 10. 2003, izračunano na podlagi izplačane pokojnine in pripadajoče pokojnine na podlagi pokojnine, določene s 1. 3. 1996 v znesku 1.275,26 EUR, povečane s procentom vseh uskladitev do 31. 10. 2003, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je dokončna odločba tožene stranke št. P-4027081 z dne 6. 1. 2005 pravilna in zakonita (3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik na dan upokojitve (1. 3. 1996) upravičen do starostne pokojnine po 108. členu Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), in sicer v višini 85 % povprečne mesečne bruto plače tožniku primerljivega delavca v Teritorialni obrambi. Ker je tožena stranka pri odmeri pokojnine v letu 1996 upoštevala napačno pokojninsko osnovo (neto znesek plače), je glede na odločitev Ustavnega sodišča U-I-61/2000 z dne 18. 9. 2003 tožniku z izpodbijano odločbo ponovno odmerila pokojnino iz 108. člena ZObr. Na dan 1. 11. 2003 ponovno odmerjena pokojnina (z uskladitvami) je presegla pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove, ki jo določa 49. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Sodišče je presodilo, da je tožena stranka zato pravilno odmerila tožniku pokojnino v višini 85 % najvišje pokojninske osnove.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (1., 3. in 4. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče odločilo le na podlagi navedb v tožbi, o katerih se ni imel možnost izjaviti, zato mu je kršilo pravico do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Kršena je bila tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse navedbe pritožbe, ki so pomembne za pravilno odločitev (t. j. glede ustavnosti 39. člena ZPIZ-1 v zvezi z 8. in 49. členom tega zakona ter glede ustavnosti sklepov o najvišji pokojninski osnovi, ki bi po tožnikovi oceni morala biti določena v bruto znesku). Z izpodbijano odločbo tožene stranke je kršena pravica tožnika do enakosti pred zakonom (14. člen URS), do nediskriminatornega obravnavanja (14. člen EKČP) in tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen URS), saj izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in v njej ni navedena pravna podlaga. Za odmero pokojnine po 108. členu ZObr ne velja določilo o najvišji pokojninski osnovi. V primeru, da so sklepi zavoda o najvišji pokojninski osnovi zakoniti, bi mu pokojnina morala biti odmerjena v višini najmanj 100 % od najvišje pokojninske osnove. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do izjave v postopku (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in s tem 23. člen URS ter 6. člen EKČP. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporna le pravilna uporaba materialnega prava v izpodbijanih odločbah tožene stranke, niso pa sporna odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je zato lahko o tožbenem zahtevku odločilo, ne da bi moralo pred tem v dokaznem postopku zaslišati tožnika. V okviru dokaznega bremena tudi sicer nobena od strank ni predlagala zaslišanja tožnika. To je razvidno iz njunih vlog v spisu, pa tudi iz zapisnika naroka z dne 8. 3. 2007, na katerem je sodišče sprejelo dokazni sklep o vpogledu v listine v spisu in ugotovilo, da drugih dokaznih predlogov ni.

8. Revident sodišču druge stopnje zmotno očita, da je pritožbene navedbe zavrnilo le pavšalno in zato kršilo 22. člen URS. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev. Iz pritožbe je razvidno, da je za tožnika sporno zlasti, ali je pri odmeri pokojnine po 108. členu ZObr potrebno upoštevati 49. člen ZPIZ-1 in tudi siceršnja ustavnost citiranega določila ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje je svoje stališče o tem pravnem vprašanju obrazložilo ustrezno, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je tudi sicer utemeljilo z ustreznimi in obširnimi razlogi tako dejanske kot pravne narave. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

9. Zmoten je revizijski očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Po navedbah tožnika naj bi bila ta kršitev podana zato, ker izpodbijana odločba tožene stranke ni ustrezno obrazložena in v njej ni navedena pravna podlaga. V prvostopenjski odločbi je tožena stranka citirala določilo, ki predstavlja podlago za odmero pokojnine tožniku, t. j. 108. člen ZObr. Datum in opravilno številko sklepa upravnega odbora zavoda o najvišji pokojninski osnovi, od katere je bila tožniku odmerjena pokojnina, ter znesek najvišje pokojninske osnove, je tožena stranka resda navedla šele v drugostopenjski odločbi, vendar zaradi tega tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Sklepe o določitvi najvišje pokojninske osnove tožena stranka javno objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije (sklep, ki je bil upoštevan v tožnikovem primeru, je bil objavljen v Ur. l. RS št. 92/2003), zato je tožnik pravilnost prvostopenjske odločbe lahko preveril.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožnik je bil na podlagi drugega odstavka 108. člena ZObr upravičen do odmere pokojnine v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja njegova povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljiva plača za zaposlenega delavca v T. o. z enako izobrazbo kot delavca, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve, če je to zanj ugodneje. Jedro spora je vprašanje, ali je potrebno v primeru, ko po citiranem določilu ZObr odmerjena pokojnina presega pokojnino, ki bi bila sicer v istem odstotku (85 %) odmerjena od najvišje pokojninske osnove iz 49. člena ZPIZ-1, upoštevati zakonsko določeno omejitev o odmeri pokojnine od najvišje pokojninske osnove.

12. V odločitvi U-I-61/2000 je Ustavno sodišče pojasnilo, da je 108. člen ZObr določil le nekatere posebne pogoje v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine ter določil pokojninsko osnovo in odstotek odmere pokojnine od te osnove. Glede tistih vprašanj v zvezi z odmero pokojnine, ki jih 108. člen ZObr ni uredil drugače, veljajo zato določila splošne ureditve pokojninskega zavarovanja.

13. S tem, ko je drugi odstavek 108. člena ZObr pokojninsko osnovo opredelil kot povprečno mesečno plačo v zadnjem koledarskem letu(1), je izključil uporabo določil 43. in 44. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji), po katerih je pokojninsko osnovo predstavljalo mesečno povprečje plač v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja, ki so za zavarovanca najugodnejša, zmanjšano za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS.

14. Namen najvišje pokojninske osnove je v določitvi najvišjega zneska, od katerega se zavarovancu lahko odmeri pokojnina, in sicer ne glede na višino plač oziroma zavarovalnih osnov zavarovanca, ki predstavljajo izhodišče za odmero njegove pokojnine. Iz ZObr ne izhaja, da za upravičence iz 108. člena tega zakona ne velja splošna omejitev odmere pokojnine od najvišje pokojninske osnove iz 49. člena ZPIZ-1, ki je veljal v času ponovne odmere pokojnine tožniku. Tudi ZPIZ-1 ne določa, da za posamezne kategorije zavarovancev določilo 49. člena ne velja. Drugostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da zakonska omejitev najvišje pokojninske osnove iz 49. člena ZPIZ-1 velja tudi v primeru priznanja pravice do pokojnine upravičencem iz 108. člena ZObr.

15. Neutemeljeni sta navedbi revizije, da je najvišja pokojninska osnova lahko izražena le v bruto znesku in da so sklepi upravnega odbora zavoda o najvišji pokojninski osnovi v neto znesku protiustavni. V odločitvi U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003 je Ustavno sodišče RS med drugim presojalo tudi 8. in 49. člen ZPIZ-1 in ugotovilo, da nista v neskladju z URS.

V skladu z drugim odstavkom 49. člena ZPIZ-1 znesek najvišje pokojninske osnove določi in objavi zavod. Z 108. členom ZObr je tožniku med drugim zagotovljeno ugodnejše obravnavanje glede določitve pokojninske osnove za odmero pokojnine, glede višine najvišje pokojninske osnove pa odstop od splošne ureditve ni predviden. Drugostopenjsko sodišče je zato kot znesek najvišje pokojninske osnove, ki je veljal v času ponovne odmere pokojnine tožniku (1. 11. 2003), pravilno upoštevalo tisti znesek, ki je bil določen v sklepu upravnega odbora zavoda z dne 16. 9. 2003.

16. V skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZPIZ-1 se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od najvišje pokojninske osnove, če starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, presega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najvišje pokojninske osnove. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je pokojnina, ki je bila tožniku odmerjena od pokojninske osnove v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZObr, z uskladitvami na dan nove odmere presegla znesek pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove. Drugostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da je tožnik glede na tretji odstavek 49. člena ZPIZ-1 upravičen do odmere pokojnine v višini 85 % od najvišje pokojninske osnove. Revizija uveljavlja, da bi tožniku pokojnina morala biti odmerjena v višini najmanj 100 % od najvišje pokojninske osnove, vendar za takšen odmerni odstotek ni podlage niti v ZObr niti v ZPIZ-1.

17. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožniku z izpodbijano odločbo tožene stranke kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in do nediskriminatornega obravnavanja (14. člen EKČP). Navedena kršitev bi bila podana, če bi tožena stranka nekaterim od upravičencev, ki izpolnjujejo pogoje iz 108. člena ZObr, pokojnino priznala, preostalim, ki izpolnjujejo iste pogoje, pa ne. Tožena stranka je pravico do pokojnine iz 108. člena ZObr tožniku priznala. Ali je višino pokojnine odmerila pravilno, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne predmet zatrjevane kršitve ustavne pravice.

18. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Iz odločitve U-I-61/00 izhaja, da gre za bruto plačo.

Datum zadnje spremembe:

27.01.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 429/2016
• VDSS sodba Psp 257/2012
• Sodba VIII Ips 385/2006