Sodba I Ips 53/2009

Jedro

Opis ravnanja kot kaznivega dejanja terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja (storitev, opustitev), ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan kakšne inkriminacije z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega A.A., glede obsojenega B.B. pa po uradni dolžnosti, spremeni tako, da se obsojenca po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i t a o b t o ž b e,

da sta:

A.A. je kot pater minoritskega samostana v P. ves čas po osvoboditvi posebno pa v letu 1947 v nameri rušenja ljudske oblasti in družbenih ter političnih pridobitev narodno-osvobodilne borbe ter v cilju, da se odpravi odnosno spravi v nevarnost naš novi red z zlorabo prižnice in verskih čustev prikazoval, da drvi mladina ob pogojih današnje družbene ureditve v propast in grešno življenje ter, da so njene ustanove nevarne za moralno rast mladine;

v istih časovnih okoliščinah, vsekakor pa v letih 1946 in kasneje z isto namero v P. in okolici širil govorice, da bodo prišli Amerikanci in Angleži, ki bodo odpravili današnji družbeni red in vzpostavili novega;

obt. B.B. je v neugotovljenih časovnih okoliščinah v D. in okoliških vasi opetovano širil neresnične in klevetniške vesti in o naši državi in neizogibnosti zunanje intervencije, ki bi odstranila obstoječi ustanovni red v FLRJ,

s čimer naj bi zakrivila kaznivo dejanje po členu 2 I v idealnem steku s členom 9 I ZKLD, obtoženi A. pa še kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast in javne klevete.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 527/47 z dne 20.11.1947 obdolžena A.A. in B.B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja po 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo v zvezi z 2. členom istega zakona (v nadaljevanju ZKLD), obtoženega A.A. pa še kaznivega dejanja „zoper ljudsko oblast in javne klevete“. A.A. je izreklo kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom, z izgubo političnih pravic za dobo enega leta, B.B. pa je obsodilo na štiri meseca odvzema prostosti. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 868/47 z dne 18.12.1947 pritožbo A.A. kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik M.P. v M., je v zvezi z obsojenim A.A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka“ ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in A.A. oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. V zahtevi je tudi predlagal, „da se iz obravnavanja in odločanja izločijo vsi sodniki, ki so bili ali so še danes člani Komunistične partije ali njenih pravnih naslednic“.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteve ni vložila oseba, ki ima po zakonu pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, to je Katoliška cerkev s sedežem Ciril-Metodov trg 4, Ljubljana, katere zakoniti zastopnik je Alojz Uran. Ugotavlja tudi, da v spisu ni pooblastila mariborskega nadškofa in metropolita Franca Krambergerja odvetniku M.P., da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi I Ips 68/2009 z dne 9.7.2009 in drugih že odločilo, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju ter da je nadškof Franc Kramberger tudi upravičen predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zastopnik registrirane verske skupnosti. Iz teh razlogov in ker je pooblaščenec predložil pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije Maribor, so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in njeno obravnavanje.

5. Predsednik Vrhovnega sodišča je s sklepom Su 29/2009 z dne 1.6.2009 na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKP zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, ker je ocenil, da ni podan razumen dvom v njihovo nepristranskost.

6. Vložnik zahteve navaja, da je izpodbijana pravnomočna sodba v procesnem in materialnem pogledu nezakonita in s tem v zvezi opozarja na posamezne kršitve zakona, ki se nanašajo na obtožni akt ter izrek in obrazložitev sodbe. Temeljno pomanjkljivost sodbe vidi v kršitvi načela zakonitosti, ki se v strnjenem povzetku kaže v naslednjih ugotovitvah: (1) v opisu dejanja ni naveden konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD, to je poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve; (2) obsojenec je bil obsojen (tudi) za „kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast in javne klevete“, ne da bi bil naveden predpis, ki takšno dejanje opredeljuje kot kaznivo; (3) posamezne trditve v opisu dejanja so povsem nekonkretizirane in jih „pravno ni mogoče razumeti“ (v tem vidi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP); (4) kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD (v zvezi z drugim členom istega zakona) je namensko kaznivo dejanje, sodišče pa obsojenčevega namena po 2. členu tega zakona sploh ni ugotavljalo.

7. Načelo zakonitosti, po katerem ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej določeno kot kaznivo, je bilo že v času sojenja priznano kot eno od splošnih pravnih načel, ki so ga že tedaj priznavali civilizirani narodi. Z zahtevo po določnosti (lex certa) to načelo zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje razumljivo in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja (storitev, opustitev), ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan, kakšne inkriminacije z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek.

8. Kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 9. člena ZKLD je storjeno, če propaganda ali agitacija vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V opisu dejanja takšen poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve ni zatrjevan, čeprav je to eden od konstitutivnih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi sicer, če pustimo ob strani to pomanjkljivost izreka, opisani ravnanji nimata značilnosti določno opredeljenega izvršitvenega dejanja v predstavljenem pomenu. Očitki, da je obsojeni kot duhovnik s prižnice prikazoval, da drvi mladina ob pogojih takratne družbene ureditve v propast in grešno življenje ter da so njene ustanove nevarne za moralno rast mladine (prva alineja) ter očitek, da je širil govorice, da bodo prišli Amerikanci in Angleži, ki bodo odpravili takratni družbeni red in vzpostavili novega ... (druga alineja) – takšni očitki že po vsebini objektivno ne pomenijo poziva na rušenje obstoječe državne ureditve in objektivno takšnega cilja tudi niso sposobni uresničiti. Pomenijo zgolj izražanje kritičnega odnosa do tedanje oblasti, ki da ne zagotavlja moralne rasti mladine v skladu s pričakovanji cerkve in izražanje pričakovanja, da bodo tuje sile takšno ureditev odpravile. Takšno ravnanje pa tudi po takratni zakonodaji ni bilo kaznivo, pri čemer niti ni pomembno, da so vsi navedeni očitki povsem posplošeni in da tudi v tem pogledu ne zadostijo načelu določnosti. Iz izreka sodba tudi ni razvidno, na kateri del opisa dejanja se nanaša ugotovitev izpodbijane sodbe, da je obsojeni storil tudi kaznivo dejanje „zoper ljudsko oblast in javne klevete“, še pomembneje pa je, da z vidika kršitve načela zakonitosti v sodbi ni naveden kazenski predpis, ki takšno dejanje opredeljuje kot kaznivo, torej tudi ni zadoščeno temeljni zahtevi, da mora biti dejanje poprej določeno kot kaznivo dejanje.

9. Po navedenem je treba pritrditi zahtevi, da je bil A.A. z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za dejanje, ki ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD, ne vsebuje pa tudi elementov kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Ker je tako podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca v celoti oprostilo obtožbe kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih navedb zahteve.

10. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

11. V predmetnem postopku je bil z isto pravnomočno sodbo poleg A.A. pravnomočno obsojen tudi B.B. zaradi enakega kaznivega dejanja, to je sovražne propagande po prvem odstavku 9. člena ZKLD. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je B.B. v neugotovljenih časovnih okoliščinah v D. in okoliških vaseh opetovano širil neresnične in klevetniške vesti o naši državi in neizogibnosti zunanje intervencije, ki bi odstranila obstoječi ustanovni red v FLRJ.

12. Glede tega obsojenca zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, vendar pa je na podlagi presoje vsebine kazensko pravnega očitka treba ugotoviti, da je tudi pri tem obsojencu podana enaka kršitev materialnega zakona kot pri A.A.; tudi v tem primeru je treba ugotoviti, da iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v točki 8 te odločbe, opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu pravnomočno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obsojenega B.B. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD.

13. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 98/2009
• Sodba I Ips 83/95
• Sodba I Ips 111/2009