Sodba I Ips 54/2009

Jedro

Opis kaznivih dejanj ne vsebuje uresničitve njihovih zakonskih znakov, obrazložitev sodbe pa tudi ne vsebuje ničesar, kar bi lahko predstavljalo normativno konkretizacijo dejanj, zaradi katerih je bil obsojen, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega L.J. spremeni tako, da se iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je:

v letu 1946 in 1947 opetovanokrat obiskal na domu B.H. v Z., R.J., o katerem mu je bilo znano, da je dezertiral iz JA ter napram slednjemu vršil propagando v tem smislu, da se bodo razmere v FLRJ izpremenile, češ naj potrpi, da bo kmalu zoper svoboden in mu grozil s pogubljenjem po smrti, če bi R.J. napram državnim organom kakorkoli pripovedoval o njegovi povezavi z njim ter na ta način dal potuho ubežniku iz JA,

decembra 1947 kljub temu, da je vedel, da se na domu B.H. v Z. nahaja oborožena tolpa, pa tega ni prijavil organom državne oblasti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 8. in 9. členu ZKLD ter pomoč h kaznivemu dejanju po 18. členu Zakona o vojaški obveznosti državljanov FLRJ v zvezi z Uredbo o vojaških sodiščih.

II. Stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 272/48 z dne 4.6.1948 je bil L.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. in 9. točki ZKLD in pomoči h kaznivemu dejanju po 18. členu Zakona o vojaški obveznosti državljanov FLRJ v zvezi z Uredbo o vojaških sodiščih, ker je, kot je navedeno v izreku sodbe, v letu 1946 in 1947 na domu H.B. večkrat obiskal R.J., za katerega je vedel, da je dezertiral iz JA in mu govoril, da se bodo razmere v FLRJ spremenile in da bo kmalu zoper svoboden in mu na ta način dajal podporo, leta 1947 pa tudi ni prijavil organom državne oblasti, da se na domu H.B. nahaja oborožena tolpa, čeprav je za to vedel. L.J. je bil obsojen na sedem let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic iz člena 37.a do 37.d Kazenskega zakonika za dobo treh let, v plačilo pa so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 410/48 z dne 14.7.1948 pritožbo obsojenega L.J. zavrnilo.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena ZKP v zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti mariborske nadškofije zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe za obsojenca, umrlega 7.10.1970, zaradi kršitev določb kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da za vložnika ni izkazano, da je zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti, kar je po ZKP pogoj za vložitev zahteve za (umrle) duhovnike, zato ni podal vsebinskega odgovora in predloga.

4. O odgovoru državnega tožilca se je vlagatelj zahteve opredelil v pisni izjavi.

B-1.

5. Pomisleki državnega tožilca, da ni razvidno, da je Franc Kramberger zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, niso utemeljeni. Položaj cerkva in verskih skupnosti sedaj ureja Zakon o verski svobodi (ZVS – Ur. l. RS, št. 14/2007), ki je začel veljati dne 3.3.2007, uporablja pa se od 3.6.2007 dalje. V 1. členu navaja vsebino zakona, in sicer, da ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa pristojnega za verske skupnosti. V 19. členu zakon uvaja javni register, to je register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga vodi pristojni organ in ki evidentira vse v Sloveniji registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Ta člen določa temeljno zgradbo registra, ki je sestavljen iz temeljnih podatkov o cerkvah in verskih skupnostih (ime, sedež, naslov in zastopniki verske skupnosti, datum registracije ter zaporedna številka) in zbirke listin kot prilog. Zakon v prvem odstavku 33. člena določa, da cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti. 34. člen istega zakona pa določa, da pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnostih, s katerimi razpolaga. Po podatkih registra cerkva in drugih verskih skupnosti je v register vpisana Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, ki je bila vpisana v evidenco verskih skupnosti, ki jo je Urad za verske skupnosti Vlade RS pred vzpostavitvijo registra vodil na podlagi 3. člena sklepa Vlade o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 72/93 – Katoliška cerkev je bila vpisana v evidenco leta 1976). V javni register cerkva so tako vpisane cerkve in druge verske skupnosti. To pa ne pomeni, da sestavni deli Katoliške cerkve, ki je po uradni dolžnosti vpisana v register in ohrani status pravne osebe, ne ohranijo pravne subjektivitete, ki so jo že imeli po prejšnjih predpisih.

6. Pred uveljavitvijo ZVS je položaj verskih skupnosti urejal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS – Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91 ter 59/02-ZJZ in 60/05 ZJZ-A), ki je v 7. členu določal, da so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Verske skupnosti so pravno subjektiviteto pridobile po 6. členu citiranega zakona s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco. Prej veljavni ZPPVS je omogočil pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom (tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZVS navaja, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava ter da imajo pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti tudi njihovi sestavni deli). Do uveljavitve ZVS je Urad za verske skupnosti vodil pisno evidenco prijavljenih verskih skupnosti. V evidenci Urada so bile registrirane Rimskokatoliška cerkev, njene škofije (delne cerkve), nekatere župnije, upoštevaje upravno razdelitev Katoliške cerkve, njeni notranji sestavni deli. Tudi iz določbe drugega odstavka Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (VHSPV, Ur. l. RS-MP, št. 4/2004) izhaja, da Republika Slovenija Katoliški cerkvi in njenim organizacijam priznava pravno osebnost zasebnega prava. Navedeni člen določa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve in tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij, ki imajo to osebnost po normah Kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.

7. Vložnik zahteve je k izjavi o odgovoru državnega tožilca predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006, da je organ z imenom Rimskokatoliška škofija Maribor spremenil svoje ime in se sedaj glasi Nadškofija Maribor. V potrdilu je še navedeno, da je Nadškofija Maribor sestavni del Rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena ZPPVS položaj verske skupnosti, status civilnopravne osebe. Vložnik je k izjavi predložil še izpis iz Poslovnega registra z dne 10.3.2009. V Poslovnem registru so med drugim tudi podatki o pravnih osebah zasebnega prava. Iz predloženih podatkov registra izhaja, da je bil subjekt Nadškofija Maribor vpisan pri registrskem organu – Uradu Vlade RS za verske skupnosti dne 30.4.1997. Nadškofijo zastopa kot zakoniti zastopnik Kramberger Frančišek.

8. Po navedenem je mogoče zaključiti, da je bila mariborska nadškofija kot del Katoliške cerkve registrirana pri Uradu za verske skupnosti RS in da je pravna oseba zasebnega prava, ki nastopa v pravnem prometu, zato velja zanjo tudi po uveljavitvi ZVS enak pravni režim kot za Katoliško cerkev, katere del je in je vpisana v registru cerkva. Glede na predstavljeno pravno ureditev in predstavljen položaj Nadškofije Maribor kot dela Katoliške cerkve, se je strinjati z navedbami vložnika zahteve v izjavi o odgovoru državnega tožilca, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost Katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju (obsojeni L.J. je po podatkih spisa služboval v L.) in je nadškof Krambreger tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti.

B-2.

9. Kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD (Ur. l. FLRJ, št. 28 z dne 5.4.1946) je storila oseba, ki je vedela za pripravljanje ali za izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov, kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD pa tisti, ki je vršil propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V opisu ravnanja, ki je bilo očitano obsojenemu J., ni navedeno ničesar, kar bi lahko predstavljalo poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve in tudi ne, da bi vedel za pripravljanje ali izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD.

10. V drugem odstavku 18. člena Zakona o vojaški obveznosti državljanov FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 28 z dne 5.4.1946) je bilo določeno, da se oseba, ki se izogne službi v stalnem kadru, kaznuje po predpisih za vojaška kazniva dejanja. Kakšno pomoč naj bi obsojeni nudil J.R., ki je, kot zatrjuje izpodbijana sodba, dezertiral iz JA, v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno. Iz opisa dejanja je mogoče razumeti, da naj bi obsojenec z vršenjem propagande, češ da se bodo razmere v FLRJ spremenile in da naj potrpi, ker bo kmalu zopet svoboden, storil tako kaznivo dejanje propagande po 9. členu ZKLD kot kaznivo dejanje pomoči in dezerterstvo iz JA. Kaznivo dejanje dezerterstva v 15. členu Uredbe o vojaških sodiščih pojma dezerterstva ne opredeljuje tudi kot skrivanje po zapustitvi ali begu iz oboroženih sil, niti ni mogoče ravnanja, ki je bilo očitano obsojenemu J., šteti kot psihično pomoč v smislu prispevka k olajšanju izvršitve oziroma izvrševanja kaznivega dejanja.

11. Tako se izkaže, da že opis kaznivih dejanj ne vsebuje uresničitve njihovih zakonskih znakov, pa tudi obrazložitev sodbe ne vsebuje ničesar, kar bi lahko predstavljalo normativno konkretizacijo dejanj, zaradi katerih je bil obsojen. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče napravilo pravni sklep, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v vprašanju, ali so kazniva dejanja, zaradi katerih je zoper obsojenca tekel kazenski postopek, kazniva dejanja. Takšna presoja je narekovala spremembo izpodbijane sodbe in njegovo oprostitev po 1. točki 358. člena ZKP.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka je utemeljen na določbah 92. in prvega odstavka 96. v zvezi z 98.a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 79/2013-14
• Sodba I Ips 59/2009
• Sodba I Ips 84/2013-12