Sodba I Ips 93/2009

Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ni razvidno, na kakšen način naj bi obsojenec zlorabil svoj položaj verskega predstavnika v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, torej njegovo ravnanje ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe vere in cerkve v politične namene.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F.F. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je točneje neugotovljenega dne v decembru 1954 v P. K.A., katere zakonska zveza je bila pravnomočno razvezana, in za katero je vedel, da se namerava poročiti, poznavajoč njena verska čustva, pozval v svojo pisarno, kjer je od nje zahteval, da se ne sme ponovno poročiti, v posledici česar je prišlo v njeni družini do prepira in verske nestrpnosti,

s čimer je kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo Ks 873/55 z dne 21.10.1955 obsojenega dr. F.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-51) ter ga obsodilo na tri mesece zapora. Okrožno sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca deloma ugodilo in izpodbijano sodbo glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja spremenilo tako, da je obdolženec z opisanim dejanjem kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, s čimer je storil kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu KZ-51. Na podlagi navedenega zakonskega določila je bil obsojen na že izrečeno kazen tri mesece zapora. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik M.P. iz M., je zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve med drugim navaja, da obtožni predlog ni vseboval natančne navedbe o času storitve kaznivega dejanja, kot tudi ne podatkov o bistvenih znakih kaznivega dejanja zbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena KZ-51. Sodišče je s tem, ko je sodilo po nezakonitem obtožnem predlogu bistveno kršilo drugi odstavek 371. člena ZKP ter 5. točko prvega odstavka 371. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Poleg tega dejanje, ki je opisano v izreku sodbe ni kaznivo dejanje, saj nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti iz tretjega odstavka 119. člena KZ-51. Pritožbeno sodišče, ki je spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja prav tako ni opredelilo vseh bistvenih znakov kaznivega dejanja zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu KZ-51.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje izvršitvenega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče označiti za kaznivo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena KZ-51, ker naj bi K.A., katere zakonska zveza je bila pravnomočno razvezana in za katero je vedel, da se namerava ponovno poročiti, poznavajoč njena verska čustva, pozval v svojo pisarno, kjer je od nje zahteval, da se ne sme ponovno poročiti, zaradi česar je prišlo v njeni družini do prepira in verske nestrpnosti.

6. Sodišče druge stopnje je pritožbi obsojenca deloma ugodilo in ob enakem opisu njegovega ravnanja spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja tako, da je obsojenec kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, s čimer je storil kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu KZ-51.

7. Kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene je po določbi 311. člena KZ-51 storil verski predstavnik, ki je zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil ali verskih obredov v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu. Bistvo tega kaznivega dejanja je bilo v zlorabi duhovno-verskega položaja, ki ga je imel verski predstavnik, v politične namene. Omenjena delicta propria je bilo mogoče izvršiti le naklepno, pri čimer se je moral storilec zavedati in hoteti, da zlorablja svoj položaj verskega predstavnika v namene, ki so nasprotni političnemu oziroma ustavnemu redu države.

8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da v obsojencu očitanem ter v izreku pravnomočne sodbe navedenem ravnanju niso opredeljeni vsi bistveni zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe vere in cerkve v politične namene. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja namreč ni razvidno, na kakšen način naj bi obsojenec z zahtevo A.K. (za katero je vedel, da je razvezana), da se ne sme ponovno poročiti, zlorabil svoj položaj verskega predstavnika v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu. Iz njegove, v izreku sodbe opisane zahteve namreč izhaja le poziv k ravnanju vernice v skladu z naukom Katoliške cerkve, ki svojim članom veljavno sklenjenega in izvršenega cerkvenega zakona ne dopušča razvezati (kanon 1118 tedaj veljavnega Zakonika cerkvenega prava – Codex iuris canonici iz leta 1917) in jim zato tudi ne dovoljuje, da bi se (po cerkvenih predpisih - kot zakrament) ponovno poročili, dokler je prejšnji zakon v veljavi (do smrti enega izmed zakoncev). Njegovo dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, se je torej nanašalo le na versko oziroma cerkveno področje (kar izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje – prvi odstavek na drugi strani in pritožbenega sodišča – prvi odstavek na tretji strani), iz opisa kaznivega dejanja pa ne izhaja, da bi A.K. preprečeval skleniti civilno zakonsko zvezo v skladu z veljavnimi državnimi zakoni in Ustavo.

C.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Zato se ni ukvarjalo z ostalimi z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami, temveč je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 102/2006
• VSRS Sodba I Ips 25398/2014-35
• Sodba I Ips 307/2008