Sodba X Ips 258/2009

Jedro

Ker je določba, da z dnem, ko začne veljati ZIL-1, preneha veljati ZIL, končna določba, potrebne prehodne ureditve pa ZIL-1 nima, Vrhovno sodišče zaključuje, da točka a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 prekriva pravno praznino. Določbo točke a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 je treba razumeti ustrezno zoženo, tako da ne velja v tolikšnem obsegu, kolikor „je treba postopek pred Uradom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel,“ se pravi na podlagi določb 90. in 91. člena ZIL.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odločba Urada za intelektualno lastnino z dne 4. 12. 2007 odpravi in se mu zadeva vrne v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 614,68 EUR stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; prizadeta stranka pa svoje stroške v upravnem sporu trpi sama.

Obrazložitev

Potek postopka

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad) je z odločbo z dne 4. 12. 2007 z dnem 6. 4. 2000 razveljavil mednarodno znamko ... H.B. glede določenega blaga, razvrščenega v 34. razred Nicejske klasifikacije (1. točka izreka), o čemer naj bi obvestil Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (2. točka izreka). Razlog za razveljavitev je bila tožničina neuporaba znamke.

2. Tožnica je v upravnem sporu zoper odločbo Urada vložila tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Tožnica z revizijo, za katero meni, da je dovoljena, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje „iz vseh revizijskih razlogov“ in predlaga, da se ta spremeni ali razveljavi.

4. Toženka in prizadeta stranka sta na vročeno revizijo odgovorili ter predlagali, da se zavrne.

Pravni okvir – materialno- in procesnopravni vidiki razveljavitve znamke

5. Prej veljavni Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS št. 13/92–45/2001, ZIL) je v prvem odstavku 90. člena določal: „Če nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let od dneva, ko je bila znamka vpisana v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena, ne uporablja znamke za zaznamovanje blaga oziroma storitev, na katere se znamka nanaša, se lahko na zahtevo zainteresirane osebe izda odločba o prenehanju veljavnosti zadevne znamke. Odločba se nanaša na tiste proizvode ali storitve, za katere se v postopku ugotovi, da znamka na območju Republike Slovenije ni bila uporabljena.“

6. Zdaj veljavni Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS št. 45/2001–20/2006, ZIL-1) v prvem odstavku 120. člena določa: „Zainteresirana oseba lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana.“

7. Razen redakcijskih sprememb so vsebinski pogoji za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po starem in po novem zakonu v bistvenem enaki. Bistveno drugače pa je urejeno, kako je lahko „zainteresirana oseba“ dosegla razveljavitev prej in kako jo lahko doseže sedaj. Medtem ko je prejšnji ZIL določal, da se na zahtevo te osebe „izda odločba o prenehanju veljavnosti zadevne znamke“, ZIL-1 predvideva „tožbo pri pristojnem sodišču“.

8. Postopek razveljavitve v skladu z ZIL so večidel urejale določbe 90. člena, od katerih so za to zadevo pomembne tele: „Oseba, ki zahteva razveljavitev znamke, vloži pisno zahtevo za razveljavitev pri Uradu. O zahtevi Urad obvesti tistega, ki je v registru znamk vpisan kot nosilec znamke, za katero se zahteva razveljavitev“ (prvi odstavek). „Če nosilec znamke v treh mesecih od dneva prejetja obvestila o zahtevi za razveljavitev znamke pri Uradu ne vloži ugovora zoper razveljavitev, Urad znamko razveljavi in izda odločbo iz prvega odstavka 90. člena tega zakona“ (drugi odstavek). „Če nosilec znamke v predvidenem roku pri Uradu ugovarja razveljavitvi, Urad o tem obvesti tistega, ki zahteva razveljavitev znamke in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Na podlagi pravnomočne sodbe pristojnega sodišča, s katero se ugotovi neuporaba znamke, izda Urad odločbo iz prvega odstavka 90. člena tega zakona“ (tretji odstavek). „Znamka preneha veljati z dnem izdaje odločbe o prenehanju znamke“ (peti odstavek). Te določbe povedo, da sodišče izda ugotovitveno sodbo (tretji odstavek 90. člena ZIL), Urad pa odločbo, ki je oblikovalna (drugi oziroma peti odstavek 90. člena ZIL).

9. Postopek razveljavitve po ZIL-1 ima sicer prav tako sodno in upravno fazo. V skladu z drugim odstavkom 72. člena Urad izda odločbo, s katero se sodba izvrši.

10. Opisani procesni ureditvi sta torej bistveno različni: medtem ko je Urad po starem (kadar je razveljavitvi nasprotoval imetnik znamke) izdal oblikovalno odločbo na podlagi ugotovitvene sodbe, je po novem ravno obratno, tako da izda ugotovitveno odločbo na podlagi oblikovalne sodbe.

Pomanjkljiva prehodna ureditev

11. Ob upoštevanju različnosti opisanih procesnih ureditev, tega, da obakrat upravni postopek sledi sodnemu, ter tega, da postopki potekajo v času, v ospredje sili vprašanje, katerega od zakonov uporabiti v postopkih razveljavitve, ki segajo v čas obeh. Gre za vprašanje prehodne ureditve, ki na ustreznem mestu v ZIL-1 v 13. poglavju („Prehodne in končne določbe“) ni rešeno. Obstaja zgolj končna določba, da z dnem, ko začne veljati ZIL-1, preneha veljati ZIL (točka a prvega odstavka 143. člena ZIL-1). ZIL-1 je v skladu s 144. členom sicer začel veljati 7. 12. 2001.

12. Enega od položajev, ki spadajo k navedeni prehodni ureditvi, rešuje sodna praksa, vendar ne na podlagi prehodnih določb ZIL-1 (kot rečeno, neobstoječih), temveč na podlagi možnosti, ki jih ponuja Zakon o pravdnem postopku (ZPP): „Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega)“ (sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 119 in 120/2004, obe z dne 1. 2. 2005). Okoliščina, nastala po vložitvi tožbe, je v teh dveh zadevah seveda prenehanje veljavnosti ZIL z uveljavitvijo ZIL-1. Čeprav je sicer določba ZPP o privilegirani spremembi tožbe namenjena „spremembi tožbenega predloga ob pretežno nespremenjeni dejanski podlagi“ ter primerom, „ko bi bila prvotni in nov zahtevek, če bi ju tožnik uveljavljal istočasno, v razmerju eventualnosti“ (glej Wedam Lukić v Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 208), za kar pa v tej zadevi ne gre, je rezultat ustrezen. Zagotovljena je v ZIL-1 manjkajoča prehodna ureditev, ki zlasti toženca v ničemer prikrajša.

13. Vendar pa to ne zajema položaja, ki bi po svoji naravi prav tako terjal prehodni režim: ker je sprememba tožbe možna le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP), zgornja rešitev ne rešuje položaja, ko je ZIL-1 uveljavljen po koncu glavne obravnave pred sodiščem. Ravno to pa je bistveno v tej revizijski zadevi.

Ugotovljeno dejansko stanje

14. Okrožno sodišče je v gospodarskem sporu med uvodoma navedeno prizadeto stranko kot tožnico in uvodoma navedeno tožečo stranko kot tamkajšnjo toženko s sodbo VII Pg 215/97 z dne 16. 6. 1999 (ta je postala pravnomočna, ko je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 211/2000 z dne 6. 4. 2000) ugotovilo, da se zadevna znamka v obsegu, v katerem je bila z izpodbijano odločbo Urada razveljavljena, pet let pred vložitvijo tožbe ni ustrezno uporabljala.

Utemeljenost (dovoljene) revizije

15. Vrhovno sodišče se je o navedenem pravnem vprašanju, pomembnem za odločitev v tej zadevi, sicer že opredelilo v sodbi in sklepu X Ips 221/2008 z dne 8. 10. 2009: „Vprašanje uporabe novega ali starega zakona v postopkih razveljavitve znamke je odvisno od tega, ali je imela stranka v postopku pred sodiščem možnost spremeniti tožbo tako, da bi jo uskladila s spremenjenim režimom novega ZIL-1, to pa je do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 184. člena ZPP). Če te možnosti ni imela, je treba postopek pred Uradom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel. ZIL-1 namreč ne predvideva enakovrednega postopka, po katerem bi se lahko nadaljeval že začet postopek razveljavitve znamke, ki se je pred sodiščem pravnomočno zaključil z ugotovitveno sodbo še pred sprejemom ZIL-1. Stranki zaradi spremembe zakonodaje ni mogoče odreči izvršitve sodbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice in za katere se je stranka upravičeno zanesla, da jih bo lahko dosegla.“ Ker pa to vprašanje v tisti zadevi ni bilo nosilni razlog (odločeno je bilo na temelju zaključka, da za ugotovitveni sklep Urada, da je sodišče izdalo ugotovitveno sodbo o neuporabi znamke, ni bilo podlage), zlasti pa zato, ker je tožnica, še preden bi se bila lahko seznanila z vsebino citirane odločbe, že vložila revizijo v tej zadevi in torej ni imela možnosti, da bi se njeni argumenti o tem vprašanju preizkusili, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je revizija o njem (kot o „pomembnem pravnem vprašanju“ v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) dovoljena.

16. Ker je določba, da z dnem, ko začne veljati ZIL-1, preneha veljati ZIL, končna določba, potrebne prehodne ureditve pa ZIL-1 nima, Vrhovno sodišče zaključuje, da točka a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 prekriva (prikriva) pravno praznino. Če bi se namreč to določbo razumelo dobesedno, tako da ureja tudi zgoraj opisane položaje, ki po svoji naravi terjajo prehodno ureditev, bi sledilo, da mora prizadeta stranka vložiti novo tožbo, čeprav je bila v njeno korist že izdana pravnomočna ugotovitvena sodba, da se znamka pet let pred vložitvijo tožbe ni uporabljala. To pa bi nedopustno poseglo v njeno pričakovalno pravico. O tej je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-77/04-43 z dne 11. 10. 2006 zapisalo: „Da se pritožnik lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine, mora izkazati, da obstaja njegov konkreten, na veljavnem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev. Pritožnik mora torej izkazati upravičeno pričakovanje, da bo z zahtevkom uspel.“ Mutatis mutandis enako velja za upravičenje „zainteresirane osebe“ (v smislu 90. člena ZIL), da zahteva razveljavitev znamke. V času, ko je bila izdana zadevna ugotovitvena sodba (zgoraj navedena VII Pg 215/97), uvodoma navedena prizadeta stranka ni mogla utemeljeno pričakovati, da ne bo mogla uveljaviti učinkov te sodbe pred Uradom, skladno s tretjim in petim odstavkom 91. člena ZIL. Zato je treba določbo točke a prvega odstavka 143. člena ZIL-1 razumeti ustrezno zoženo, tako da ne velja v tolikšnem obsegu, kolikor „je treba postopek pred Uradom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel,“ se pravi na podlagi določb 90. in 91. člena ZIL.

17. Zavrniti je torej treba revizijsko stališče, da se po uveljavitvi ZIL-1 nikakor ne more uporabiti določb ZIL. Pritrditi je treba pravilnemu izhodiščnemu stališču sodišča prve stopnje, da je „Urad imel podlago za izdajo izpodbijane odločbe, saj je bil dolžan zagotoviti materialne učinke ugotovitvene sodbe“.

18. Razlog za utemeljenost revizije pa je naslednja posebnost obravnavane zadeve. Čeprav bi bilo treba po presoji revizijskega sodišča načeloma zavrniti tudi revizijske navedbe, da naj bi bil moral Urad ob izdaji razveljavitvene odločbe posebej oceniti, ali je prizadeta stranka zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL (kar je dejansko materialni pogoj za razveljavitev), saj bi morala biti po presoji revizijskega sodišča od tega odvisna aktivna stvarna legitimacija prizadete stranke že v sodni fazi, tako da bi moralo biti to vprašanje zajeto že z zadevno ugodilno ugotovitveno sodbo VII Pg 215/97, namreč ugotavlja, da revidentka pravilno citira sodbo I Cpg 211/2000 (s katero je bila sodba VII Pg 215/97 potrjena). Višje sodišče v Ljubljani je v njej zavzelo stališče, da „presoja o vprašanju, ali je zahtevo za razveljavitev določene blagovne znamke vložila ,zainteresirana oseba‘ (1. odst. 90. čl. ZIL), ki ima v upravnem postopku lahko položaj stranke, ker z zahtevo zasleduje neko svojo pravno korist [...], sodi v obravnavanem primeru v upravni, ne pa v pravdni postopek“ (drugi odstavek na 3. str. njegove sodbe). Revidentka pravilno povzema, da se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o materialnopravnem pogoju zainteresirane osebe iz 90. člena ZIL, in utemeljeno uveljavlja, da v nobeni od dosedanjih faz postopka (sodni, upravni, upravnosodni) ni bilo obrazloženo, ali je prizadeta stranka takšna zainteresirana oseba, še zlasti, ker je prav temu ugovarjala.

19. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 94. člena ZUS-1) tako, da je tožbi ugodilo in odločbo Urada odpravilo, zadevo pa mu vrnilo v ponoven postopek (tretji odstavek v zvezi z 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo moral Urad, ob uporabi določb 90. in 91. člena ZIL, presoditi, ali je prizadeta stranka zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL.

Stroški

20. Stroškov za revizijo tožnica ni priglasila. Stroški, ki jih je priglasila v postopku na prvi stopnji, pa ji gredo deloma na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (350,00 EUR) in 4. členom slednjega (35,00 EUR); deloma pa kot povrnitev taksnih plačil (65,68 EUR za tožbo in 164,00 EUR za revizijo), na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, primerno uporabljenega na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Tožnica je zahtevala še zamudne obresti od prisojenih stroškov. Te ji gredo od morebitne zamude z njihovim (pravkar prisojenim) plačilom, ki nastopi po preteku roka, določenega za izpolnitev s to sodbo (ta rok je enak paricijskemu roku po 313. členu ZPP).

21. Stroški, katerih povrnitev je predlagala prizadeta stranka, se zaradi njenega neuspeha v upravnem sporu ne povrnejo (prvi odstavek 154. člena ZPP, primerno uporabljen na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 357/2010
• Sodba X Ips 515/2007
• Sodba X Ips 410/2009