Sklep I Up 1779/2006

Jedro

Okoliščina, da sme v skladu s četrtim odstavkom 129. člena ZIL-1 postopek vzdrževanja patenta sprožiti kdorkoli, ne pomeni, da ima v njem vsak plačnik tudi položaj stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Urad za varstvo intelektualne lastnine je z odločbo z dne 8. 4. 2005 ugotovil, da je 3. 7. 2004 prenehal veljati patent „... vakcine“ imetnika ..., Kanada. Razlog prenehanja je bil iztek naknadnega roka za (do)plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta (namesto 12.500 SIT je tožnik plačal 12.000 SIT), v skladu s tretjim odstavkom 110. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/2001–37/2004, ZIL-1) v zvezi s točko b njegovega 77. člena.

2. Tožbo v upravnem sporu, ki jo je bil zoper to odločbo vložil tožnik, je sodišče prve stopnje zavrglo z uvodoma navedenim sklepom.

3. Ta sklep tožnik izpodbija s pritožbo. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 129. člena

ZIL-1 morajo tuje osebe pravice iz tega zakona v postopkih pred Uradom uveljavljati po zastopniku, v skladu s četrtim odstavkom pa „ne glede na prvi odstavek“ pristojbine za vzdrževanje pravice lahko plača kdorkoli. Prvi odstavek predpisuje praviloma obvezno zastopanje določenih oseb glede njihovih pravic, medtem ko četrti odstavek glede plačila pristojbin ne le odpravlja zahtevo po obveznem zastopanju, temveč širi krog oseb, ki lahko plačajo pristojbino: dopušča, da se pristojbino plača tudi za vzdrževanje pravice, ki je s plačnikovega vidika tuja. Iz tega sledi, da v postopku vzdrževanja (in v z njim tesno povezanem postopku prenehanja) pravic, v katerem lahko opravijo določena dejanja, takšni plačniki ne morejo nastopati v svojem imenu, saj ta pravna dejanja opravijo za drugega.

6. Še drugače povedano, patent je pravica (drugi odstavek 2. člena in prvi odstavek 18. člena ZIL-1), katere časovna veljavnost zavisi od vsakoletnega plačila pristojbine (prvi odstavek 22. člena ZIL-1 v zvezi s točko a prvega odstavka 109. člena ZIL-1). Postopek, ki se na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZIL-1 vodi po uradni dolžnosti in v katerem se ugotavlja, ali je nastopil razvezni pogoj neplačila dolžne pristojbine, očitno posega v pravico imetnika patenta. Postopek prenehanja patenta torej v smislu prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spr., ZUP) teče zoper imetnika, ki je zato stranka (navedena določba se uporabi v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZIL-1). Tesno povezan s tem postopkom je postopek vzdrževanja patenta, ki se začne, kadar je opravljeno plačilo pristojbine. Samoumevno, plačilo naj prepreči ugotovitev o neplačilu. Pomen razločevanja obeh postopkov je tako zlasti v izpostavitvi procesnih vidikov v zvezi s pravnim dejanjem plačila pristojbine (en takšen vidik se denimo kaže v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 560/2000-2 z dne 16. 4. 2004, v skladu s katero je bil Urad zaradi sprejema plačila pristojbine v prenizkem znesku dolžan stranko na to napako opozoriti). Nikakor pa okoliščina, da sme v skladu s četrtim odstavkom 129. člena ZIL-1 postopek vzdrževanja patenta sprožiti kdorkoli, ne pomeni, da ima v njem vsak plačnik tudi položaj stranke. Ves smisel plačila pristojbine, s tem pa postopka vzdrževanja patenta, je namreč v ohranitvi patenta. Če patent pripada tretjemu, je plačilo opravljeno zanj. Celo kadar bi imeli plačniki neposreden interes, da tuji patent še naprej velja (kot ga lahko imajo npr. imetniki licenc ali zavarovanja na patentu), bi ta interes, tudi če bi bil enak interes imetnik tega patenta že opustil, še vedno izvajali iz obstoja imetnikove, se pravi tuje pravice. Zato se (brez izrecne podlage v predpisih) prenehanju patenta niti ne bi mogli zoperstaviti v lastnem imenu.

7. Tožnik je bil zgolj plačnik pristojbine za tuji patent. Kakršenkoli je bil razlog njegovega dejanja, se ta tiče njegovega razmerja z imetnikom patenta, medtem ko prenehanje patenta, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, ni poseglo v nikakršno njegovo pravico z upravnega področja – tožnikov interes, da patent obvelja, je na tem področju lahko le dejanski. Zato (zaradi neobstoja lastnega pravnega interesa) tožnik odločbe o prenehanju veljavnosti patenta ni bil upravičen izpodbijati v svojem imenu. Ker je kljub temu tako ravnal, je bil iz tega razloga pravilen sklep sodišča prve stopnje, da njegovo tožbo zavrže, v skladu s tedaj aktualno 4. točko prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 s spr., ZUS).

8. Za ta zaključek nima nobenega pomena morebitna opustitev opozorila tožniku o prenizkem plačilu, ki naj bi jo bil po pritožbenem zatrjevanju zakrivil Urad. Tudi če je namreč do takšne opustitve prišlo, je ta prizadela pravni položaj imetnika patenta, ne pa tudi tožnikovega.

9. S tem je odgovorjeno na vse pritožbene očitke. Ker pritožbeno sodišče niti samo ni našlo razlogov, iz katerih bi bil izpodbijani sklep napačen, je pritožbo zavrnilo in ta sklep potrdilo (76. člen Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/06 s spr., ZUS-1, ki ga je bilo treba uporabiti na podlagi drugega odstavka njegovega 107. člena v zvezi s prvim odstavkom njegovega 82. člena).

10. Pritožnik mora zaradi neuspeha s pritožbo lastne pritožbene stroške pokriti sam, na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spr.) v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 133/2007
• Sodba U 321/94
• Sodba U 448/94