Sodba I Ips 69/2009

Jedro

Obsojenčeve kritike (upravičene ali neupravičene) glede ravnanja in ukrepov oblasti ter njegovo mnenje o takratnih razmerah v državi in družbi, ni mogoče šteti med izvršitvena ravnanja po 118. členu KZ.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obsojeni A.A., sin P. in A., roj. V., rojen 30.8.1902, v N., duhovnik, umrl 14.7.1977

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je od leta 1947 dalje, zlasti pa v letih 1949, 1950, 1951 in 1952 kot vodja stolnega kora v M., članom stolnega kora skupno ali poedincem tako, v okviru stolnega kora, kakor tudi v privatnem stanovanju govoril med drugim: „da nas te bendrge – pod čemer je razumel ljudsko oblast – mučijo kljub temu, da jim ničesar žalega ne storimo in s tem mislil duhovnike, ki da so preganjani“, „da je danes veliko ljudi zaprtih po nedolžnem“, svaril mladino pred OZNO, „da se mladina v organizacijah samo kvari in pohujšuje in da se samo odtujuje od verskega življenja in vere“, „da se opusti delo v mladinskih organizacijah“, „da naj se mladina ne udeležuje delovnih akcij in da se mladina vzgaja v protiverskem duhu“, „da se duhovščina v naši državi preganja in to po nedolžnem“, „da oblast tepta svoje zakone“, „da sedanja oblast preganja duhovnike in vero in je kot primer navedel že obsojenega dr. M. poleg še nadaljnjih primerov“, „da so s črnilom poškropljena škofijska vrata dokaz preganjanja vere“, „da se iz šol izključujejo samo tisti, ki so verni in ki zahajajo k stolnemu zboru in da tako ne more iti več dalje in da bi bila nujna zapadna intervencija“, „da je incident s škofom V. insceniran od oblasti“, kritiziral na splošno ljudsko oblast in njene ukrepe, da so nekateri odpuščeni iz služb zaradi vere in petja v cerkvi, da v Jugoslaviji ni nobene zakonitosti in da so duhovniki brez zaščite, da v Jugoslaviji ni osnovnih, verskih in človečanskih pravic, da je v resnici v Jugoslaviji samo diktatura nekaterih, ostali pa da so brez pravic, da si je za časa okupacije drugače predstavljal svobodo kot je sedaj, da tako ne more iti več dolgo in da bo ta oblast obstojala še kvečjemu par let, kar da se vidi iz vseh političnih dogodkov pri nas in po svetu in da bodo pozneje vsekakor zavladali zapadnjaki, da bo Jugoslavija z ozirom na pomoč, ki jo prejema padla pod vpliv Amerikancev, da oblast zavira poučevanje verouka, pri tem pa se še zanimal za stanje po poedinih šolah, ustanovah in podjetjih, kot npr. v Narodni banki, če je direktor član ZKJ, kdo je vse član ZKJ, kakšne odnose imajo, kako je v šoli, koliko učencev se je prijavilo za pouk verouka in slično, dalje je še govoril, da so člani CMD odpadniki in orodje v naši komunistični oblasti, da je članstvo ZKJ v večini nič vredno, da država kakršna je Jugoslavija samostojno sploh ne bo mogla zavračati sovražnih napadov itd.,

tedaj z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva delal propagando proti državni in družbeni ureditvi in proti drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena Kazenskega zakonika FLRJ.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 327/52 z dne 14.1.1953 spoznalo A.A. za krivega storitve kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena Kazenskega zakonika (KZ-51) in ga obsodilo na dve leti in šest mesecev strogega zapora; v kazen mu je vštelo čas pripora od 9.10.1952 dalje, obtoženca pa oprostilo stroškov postopka. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 63/53 z dne 27.3.1953 pritožbi obtoženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazni spremenilo tako, da je kazen znižalo na dve leti strogega zapora.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31.12.2008 po pooblaščencu vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), ker je pokojni A.A. služboval kot duhovnik v M. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, ker v sodbi opisano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja po 118. členu KZ in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP dne 20.3.2009 navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v vsebinskem delu utemeljena, da pa se zastavlja vprašanje, ali je odvetnik lahko upravičen vlagatelj zahteve kot pooblaščenec verske skupnosti (posamezne nadškofije), saj je sedež krščanske verske skupnosti v Ljubljani. Z odgovorom državnega tožilca je bil pooblaščenec vlagatelja seznanjen ter se je o njem pisno izjavil z vlogo z dne 3.4.2009.

B-1

4. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in v odgovoru na zahtevo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da:

je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo drugega odstavka 42. člena ZKP na podlagi ugotovitve, da ni podan razumen dvom v nepristranskost sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov (sklep Su 29/2009-12 z dne 6.5.2009);

da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah I Ips 68/2009 z dne 9.7.2009 in drugih, že presodilo, da je nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju (obsojeni A.A. je po podatkih spisa služboval v M.), ter je nadškof Franc Kramberger tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, kot zastopnik registrirane verske skupnosti;

da je Okrožno sodišče v Mariboru (sklep Su 081000/2009 z dne 2.7.2009) skladno z določbo 257. člena Sodnega reda, na poziv Vrhovnega sodišča zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, obnovilo kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru K 327/52 ter obnovljen spis dne 23.9.2009 predložilo Vrhovnemu sodišču;

da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi I Ips 189/2003 z dne 2.10.2003 (na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje tudi vložnik) v zvezi s kaznivim dejanjem sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51 presodilo, da je bilo bistvo tega kaznivega dejanja, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando z namenom kot ga opredeljuje navedena zakonska določba ter da je bila subjektivna stran kaznivega dejanja izražena z namenom izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih dejavnosti, posledica pa v izvršeni propagandi, ki je bila primerna za uresničitev navedenega cilja.

B-2

5. Kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ (Ur. l. FLRJ, št. 13/1951 z dne 9.3.1951) je storil, kdor je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve, ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov FLRJ, sliko, pisano besedo, govorom na shodu ali kako drugače delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim gospodarskim vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti.

6. Pravnomočna obsodilna sodba obsojenemu A.A. očita, da je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva v času od leta 1947 do 1952 kot vodja stolnega kora v govorih članom sodnega kora in v privatnem stanovanju kritiziral na splošno ljudsko oblast in njene ukrepe (čemur sledijo v opisu dejanja navedbe iz katerih je razvidna vsebina njegovih izjav). Utemeljeno vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da takšen opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja sovražne propagande v izreku sodbe sodišča prve stopnje, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 118. členu KZ, saj ni konkretiziran zakonski znak, ki zadeva obsojenčev namen izpodkopati oblast, glede na vsebino obsojenčevih izjav pa gre za izražanje kritičnih stališč do stanja v državi. Obsojenčeve kritike (upravičene ali neupravičene) glede ravnanja in ukrepov oblasti ter njegovo mnenje jo takratnih razmerah v državi in družbi, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti med izvršitvena ravnanja po 118. členu KZ, saj je Ustava FLRJ z dne 31.1.1946 v 47. členu državljanom jamčila svobodo tiska, govora, združevanja zborovanja javnih shodov in manifestacij.

7. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje po prvem odstavku 118. člena KZ-51, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtoženega A.A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Glede na takšno odločitev se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

8. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 68/2009
• Sodba I Ips 51/2009
• Sodba I Ips 119/2009