Sodba I Ips 66/2006

Jedro

Pravica do neposredne izvedbe obremenilnih dokazov je bila tudi že v času sojenja po takrat veljavnih pravnih pravilih Zakona o sodnem kazenskem postopku ena temeljnih pravic in bistvena za uresničevanje učinkovite obrambe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočna sodba glede obsojenega J.S. za kaznivo dejanje pod točko B/IV/1 in v odločbi o kazenskih sankcijah, izrečenih temu obsojencu, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

II. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo K 1/48 z dne 16.4.1948 obsojenega J.S. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 3. in 4. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. FLRJ, št. 59/46 z dne 23. 7. 1946 – v nadaljevanju ZKND) ter mu po drugem odstavku 4. člena istega zakona z uporabo 42. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. FLRJ, št. 106 z dne 13. 12. 1947 – v nadaljevanju KZ/47) izreklo smrtno kazen z ustrelitvijo in trajno izgubo vseh državljanskih pravic, navedenih v 37. členu KZ/47.

2. C.S. in D.S., otroka obsojenega J.S., sta po pooblaščencu S.M., odvetniku v K., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi: 1) kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razlogov po 1. in 4. točki 372. člena ZKP; 2) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP iz razlogov po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP iz razlogov po drugem odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravice do obrambe in ostalo). Predlagata, da Vrhovno sodišče obsojenega J.S. v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec H.J. odgovoril dne 5.10.2007, po tem, ko je bilo pridobljena celotna razpoložljiva dokumentacija iz Arhiva Republike Slovenije, pa je svoj odgovor dne 2.6.2008 dopolnil. V dopolnitvi je ugotovil, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena glede absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pri kaznivem dejanju pod točko „VI-1“ sodbe (pravilno B/IV/1). Predlagal je, da Vrhovno sodišče v navedenem delu in obsegu pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca in njegovo dopolnitev je Vrhovno sodišče vročilo vložnikoma zahteve in pooblaščencu. V izjavi na odgovor z dne 5.10.2007 pooblaščenec zavrača stališče vrhovnega državnega tožilca kolikor predlaga zavrnitev zahteve in ostaja pri stališčih in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

O kršitvah zakona v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko B/IV/1 izpodbijane sodbe

5. Na glavni obravnavi dne 15.4.1948 je državni tožilec obtožbo v točki B/IV/1 razširil: prvotnemu besedilu v prvi točki, da je obtoženi J.S. „septembra 1943 vstopil v službo Gestapa in prejel od šefa Gestapa D. nalogo, da organizira pod krinko četniške ilegale obveščevalno mrežo za Gestapo“, je dodal še besedilo: „da je kot pripadnik terorističnih formacij Gestapa sodeloval pri umorih pripadnikov narodno-osvobodilnega gibanja in kot pripadnik te sovražne teroristične formacije umoril 22.12.1943 A.Š., 25.12.1943 V.S. in 1.1.1944 M.K.“. Z izpodbijano sodbo je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja pod točko B/IV-1 tako, da je iz razširjene obtožbe izpustilo očitek: „da je kot pripadnik te sovražne formacije umoril“ navedene osebe, sprejelo pa je očitek obtožbe, da je „sodeloval pri umorih“ navedenih oseb.

6. V zvezi z razširitvijo obtožbe in postopkom, ki je tekel na tej podlagi, zahteva uveljavlja več kršitev materialnega in procesnega zakona, in sicer:

kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker „sodelovanje pri umorih“, ki se očita obsojencu, po 3. točki 3. člena ZKND ne predstavlja nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja;

kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek nejasen, saj na ta način tudi ni določno opisana nobena od oblik udeležbe (24. člen KZ/47), ne pove, s kom in na kakšen način naj bi obsojeni sodeloval pri umorih;

kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi niso navedeni razlogi, zakaj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega zgolj za očitek „sodelovanja pri umorih“, ne pa tudi, da je navedene osebe „umoril“;

kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče protispisno navaja, da so priče A.Š., M.S. in M.K. potrdile, da so obsojenca videle neposredno po umorih bežati, kar pa ni res, saj nobena od navedenih prič tega ni videla in tega tudi ni trdila;

kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče pavšalno zavrnilo dokazni predlog zagovornika, da se na glavni obravnavi zaslišijo priče A.Š., M.S. in M.K., ki so bile dosegljive, ter priče, ki jih je v svojem zagovoru predlagal obsojenec, ki dejanje zanika, ker ni preverilo obsojenčevega alibija in ker ni zaslišalo prič, ki so jih v svojih izpovedbah omenjale priče Š., S. in K. S tem v zvezi zahteva še navaja, da bi ob upoštevanju določb Zakona o sodnem kazenskem postopku za Kraljevino Jugoslavijo (v nadaljevanju ZSKP), ki se je smel uporabljati, sodišče moralo zaslišati priče na glavni obravnavi vpričo obsojenca (paragraf 255), da bi se zapisniki o zaslišanju omenjenih prič smeli prebrati samo, če bi se obramba s tem strinjala (paragraf 263), in da sodišče zagovornika ter obsojenca glede razširitve obtožbe ni pozvalo, naj se o njej izrečeta (paragraf 266).

7. Vrhovni državni tožilec je v dopolnitvi odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti zahtevi pritrdil v tistem delu, ko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, t. im. protispisnost v zvezi z ugotovitvijo sodbe, da so priče videle obsojenca neposredno po umorih bežati, in ko uveljavlja kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ker sodišče na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo obremenilnih prič, čeprav se sodba sklicuje na njihove izjave. S tem v zvezi vrhovni državni tožilec tudi pritrjuje navedbam zahteve o kršitvah posameznih pravil ZSKP.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so bile v zvezi z očitkom o sodelovanju pri umorih pripadnikov narodno-osvobodilnega gibanja storjene kršitve materialnega in procesnega zakona, ki terjajo, da se izpodbijana sodba v tem delu in obsegu razveljavi.

9. Načelo zakonitosti, po katerem ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej določeno kot kaznivo, je bilo že v času sojenja priznano kot eno od splošnih pravnih načel, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi. Z zahtevo po določnosti (lex certa) to načelo zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje razumljivo in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja (storitev, opustitev) z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek.

10. Opis kaznivega dejanja po razširjeni obtožbi, zlasti pa opis dejanja, kot ga sprejema izpodbijana sodba, zahtevi po določnosti ne zadosti. Kaznivo dejanje vojnega zločinstva po 3. točki 3. člena ZKND je med drugim storil, kdor je v času vojne ali sovražnikove okupacije deloval kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov. „Sodelovanje pri umoru“ torej med naštetimi izvršitvenimi ravnanji v zakonu ni inkriminirano kot izvršitveno dejanje. Iz uporabljene besedne zveze pa tudi ni mogoče razbrati morebitnega očitka udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja (napeljevanje, pomoč v smislu 24. člena KZ/47), saj v izreku in tudi v obrazložitvi sodbe niso navedene konkretne okoliščine, ki bi določneje opredelile, s kom in na kakšen način naj bi obsojeni pri umorih sodeloval. Opis kaznivega dejanja v tem delu je zato do te mere nedoločen, da iz njega tudi v povezavi z obrazložitvijo sodbe ni mogoče razbrati zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar sta podani tako kršitev 1. točke 372. člena ZKP, kot tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Navedba zahteve, da sodišče ni obrazložilo, zakaj razširjene obtožbe ne sprejema v celoti, je sicer točna, vendar pa ta kršitev zakona (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) sama zase in v povezavi z ostalimi ugotovljenimi kršitvami za oceno zakonitosti sodbe v tem primeru niti ni pomembna; četudi bi bila sodba v tem delu obrazložena, ugotovljenih pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja s tem ne bi mogla odpraviti.

12. Zahteva utemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da so priče A.Š., M.S. in M.K. „potrdile, da so obsojenca videle neposredno po umorih bežati“, kar pa je v nasprotju s podatki spisa, saj priče tega niso trdile. Iz izpovedbe A.Š. izhaja, da sam umora sina ni videl, da pa mu je to prišel v gostilno povedat nečak. Povedal je tudi, „da je F.P. videl takoj za tem, ko so odjeknili streli, kako sta S. in T. kakih 40 m stran od kraja, kjer je bil sin ustreljen, bežala in skakala čez plot, S. čez „M. plot, T. pa čez plot, ki obdaja hišo njegovega brata“. Priča M.S. je bil, kot izhaja iz njegove izpovedbe, v času umora njegovega sina na delu v tovarni, je pa K.D., ki stanuje na J., njegovemu zetu povedal, da je potem, ko je slišal strele, videl bežati S. od kraja umora proti J. S. beg je po navedbah te priče videl tudi njegov sosed L.V., o tej stvari pa bi vedel več povedati K.N. iz J., ki je pripovedoval, da je S. ubil njegovega sina. Priča M.K. je bila ob umoru njene hčere sicer navzoča. Povedala je, da so v kuhinjo prišli trije, eden od njih si je z žepnim robcem zakrival obraz, najbrž je bil domačin, sumi, da je bil S. Človek, ki je streljal, je bil manjše postave, čokat, nosil je očala ..., medtem pa je drugi od trojice držal revolver, namerjen proti njenemu sinu E., ki je kasneje padel v partizanih. Sin E. ji je pred odhodom dejal, da je enega od ubijalcev spoznal, sin je S. že prej dobro poznal.

13. Iz navedenega jasno izhaja, da nobena od prič ni videla tega, kar trdi sodba, še več, priča M.K. o begu domnevnega storilca sploh ne izpoveduje. Obstaja torej precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah prič glede odločilnih dejstev, saj se to nasprotje nanaša na okoliščino, da naj bi obsojeni v vseh treh primerih bežal s kraja umora, kar je sodišče upoštevalo kot ključne dokaze pri obsodbi za to kaznivo dejanje. Zato je zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP nedvomno podana.

14. V zvezi s presojo kršitev pravice do obrambe je treba upoštevati, da ZKND ni vseboval določb, ki bi urejale vprašanja, ki jih zahteva problematizira, Zakon o kazenskem postopku iz leta 1948 (Ur. l. FLRJ, št. 97/48) pa je začel veljati šele 6.12.1948. Z Zakonom o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46) je bila na splošno prekinjena vez s prejšnjim pravnim sistemom, saj so bili do tedaj veljavni predpisi razglašeni za neobstoječe oziroma so izgubili pravno moč (1. in 2. člen citiranega zakona). „S tem so nastale obsežne pravne praznine. Razveljavitveni zakon se jim je izognil tako, da je v konkretnih zadevah pri neurejenih razmerjih napotil na predvojna pravna pravila, če ta niso bila v nasprotju z novo ustavno ureditvijo. Predvojna pravna pravila niso bila prevzeta kot veljavni pravni vir, bila so le pravno merilo v konkretnih zadevah, če je šlo za pravno praznino; zgolj za pravno merilo je šlo zaradi tega, ker državnim organom ni bilo dovoljeno, da bi svoje pravne odločitve neposredno opirali na predvojna pravna pravila“ (dr. Marjan Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 397).

15. Razlagalno izhodišče za presojo zatrjevanih procesnih kršitev v konkretni zadevi so torej pravna pravila Zakona o sodnem kazenskem postopku za Kraljevino SHS (Službene novine, št. 45/XX z dne 23. 2. 1929 – ZSKP) vključno s temeljnimi načeli tega zakona (načelo materialne resnice, neposrednosti, kontradiktornosti), ki se v bistvenem ne razlikujejo od današnjega razumevanja enakih, sedaj veljavnih načel kazenskega procesnega prava.

16. V skladu z načelom materialne resnice (paragraf 3) je bil predsednik senata dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razišče (paragraf 227). Vse okoliščine, ki govorijo za ali proti (obtožbi), je bilo sodišče dolžno v povezavi z vsemi dokazi vestno pretehtati (paragraf 274). Obdolženec (in zagovornik) je imel ves čas postopka pravico predlagati dokaze v svojo korist (paragrafi 152, 217, 254). V skladu z načelom neposrednosti je sodišče sodbo oprlo na dokaze, izvedene na glavni obravnavi z zaslišanjem prič, izvedencev, itd. (paragrafa 252, 257). Zapisniki o zaslišanju prič so se smeli prečitati samo v primerih, naštetih v zakonu, med drugim, če sta se tožilec in obdolženec strinjala, da se zapisniki preberejo (paragraf 262). Iz določb ZSKP o glavni obravnavi (paragrafi 227 – 272) izhaja vsebina načela kontradiktornosti, ki je v tem, da stranki aktivno sodelujeta v postopku na glavni obravnavi, zlasti z dokaznimi predlogi in da postavljata vprašanja zaslišanim osebam. Zapisnik o glavni obravnavi je med drugim moral obsegati tudi vse predloge strank in odločbe, ki jih je o teh predlogih izrekel predsednik senata ali senat (paragraf 243). Glede na predpisano vsebino obrazložitve sodbe (paragraf 293) je jasno, da so razlogi sodbe obsegali tudi utemeljitev v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Ob ustni razširitvi obtožbe na glavni obravnavi za kaznivo dejanje, ki je bilo odkrito na glavni obravnavi (paragraf 266), je imela obramba pravico, da se o tem izreče, če se pokaže potreba, da se zagotovi skrbnejša priprava obrambe, pa se glavna obravnava in sodba omejita samo na prvotno obtožbo.

17. Na glavni obravnavi dne 15.4.1948 je državni tožilec predlagal, da se preberejo zapisniki o zaslišanju prič A.Š., S.M. in M.K., ki jih je preiskovalec na Javnem tožilstvu v Ljubljani zaslišal dan oziroma dva dni pred tem. Sodišče je predlogu ugodilo, čeprav je obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik L.F., temu nasprotoval in predlagal, „da se obremenilne priče zaslišijo in da se konfrontira“. Po koncu dokaznega postopka je sodišče naznanilo sklep, „da se vsi nadaljnji dokazni predlogi zavrnejo, ker je merodajno dejansko stanje že dovolj ugotovljeno po dosedanjem dokazovanju“ (list. št. 476). V zvezi z razširitvijo obtožbe je bil obsojenec zaslišan in je zanikal kakršnokoli sodelovanje pri umorih. V dveh primerih se je skliceval na alibi, v primeru umora Š. pa je navajal, da je bil oddaljen 8 do 10 minut, umor pa naj bi izvršil L. Obsojeni je s tem v zvezi predlagal, „da se zaslišijo dr. G., da se zasliši npr. Ž., ki tudi ve, kdo je bil likvidator, saj se je to govorilo med četniki, da se zasliši S. in S., ki tudi sigurno ve, ker se je o tem govorilo, to je bila javna tajnost, kdo je bil likvidator“. V besedi strank je zagovornik ponovno predlagal neposredno zaslišanje omenjenih prič in tudi prič, ki jih je na glavni obravnavi predlagal obsojenec, vendar je sodišče, kot že rečeno, te dokazne predloge zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je sodišče v zvezi z dokaznimi predlogi zapisalo, „da je dejansko stanje dovolj dokazano in da dokazni predlogi obrambe obtoženca ne bi bistveno razbremenili“.

18. V formalnem pogledu odločanju sodišča v zvezi z dokaznimi predlogi obrambe sicer ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Zapisnik o glavni obravnavi in sodba imata o tem razloge, ki zadostijo procesnim standardom, veljavnim v času sojenja, ki pa so danes iz razumljivih razlogov strožji. V ostalem pa je odločitev sodišča bila sprejeta v nasprotju s takratnimi pravnimi pravili in tudi ni bila podprta z razumnimi razlogi. Kljub zahtevi obrambe, utemeljeni na načelih neposrednosti, kontradiktornosti in materialne resnice, da se navedene obremenilne priče, ki so bile dosegljive, in na katerih temelji izpodbijana sodba, na glavni obravnavi neposredno zaslišijo, sodišče predlogu ni ugodilo, temveč je zgolj prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju, čeprav bi to smelo storiti le v soglasju z obrambo. S tem pa je obsojencu odvzelo možnost, da neposredno zasliši omenjene priče, ki so, kot že rečeno, zgolj posredne, ki pa omenjajo neposredne očividce dogajanja. Glede na okoliščine, da je bila obtožba za umore ustno razširjena na glavni obravnavi (dan pred razglasitvijo sodbe), obsojeni tudi ni imel časa in realnih možnosti za skrbnejšo pripravo obrambe. Obsojenčevo zanikanje teh dejanj in šibki, zgolj posredni dokazi, na katerih je obtožba temeljila, pa so tudi po takrat veljavnih procesnih pravilih v takšni procesni situaciji narekovali, da se sojenje omeji na prvotno obtožbo in da se o tej obtožbi odloči posebej.

19. Pravica do neposredne izvedbe obremenilnih dokazov je bila po navedenem tudi že v času sojenja po takrat veljavnih pravnih pravilih ZSKP ena temeljnih pravic in bistvena za uresničevanje učinkovite obrambe. Zato je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da zavrnitev dokaznih predlogov obrambe v povezavi z ostalimi, že omenjenimi kršitvami zakona, pomeni kršitev pravic do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki je vplivala na zakonitost (in pravilnost) sodbe.

20. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v tem delu (točka B/IV/1 glede očitka o umorih) izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Okrožnemu sodišču v Kranju v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno odločiti o utemeljenosti razširjenega dela obtožbe in glede na rezultat sojenja odločiti tudi o kazenski sankciji za ostala dejanja, za katera je bil J.S. pravnomočno obsojen.

O ostalih uveljavljanih kršitvah zakona

21. Zahteva navaja, da tudi ostala opisana dejanja pod točko B/IV-1-4, ki naj bi jih storil obsojenec, ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivih dejanj po 3. in 4. točki 3. člena ZKND, ker cilj iz 2. člena tega zakona naj ne bi bil konkretiziran. V tem zahteva vidi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

22. V 2. členu ZKND je bilo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo na splošno opredeljeno kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj in temeljne demokratske politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Pri presoji vprašanj, povezanih z razlago določb ZKND, Vrhovno sodišče upošteva kot izhodišče odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-247/96 z dne 8.10.1998. Po stališčih, izraženih v navedeni ustavni odločbi, je že v samem 2. členu ZKND po vsebini opredeljeno kaznivo dejanje, ki se sicer označuje kot kaznivo dejanje veleizdaje. V 3. členu istega zakona pa so v točkah 1 do 14 inkriminirana posamezna ravnanja, ki sama po sebi pomenijo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo, vendar pa jih je bilo treba obravnavati skupaj z določbo 2. člena. To pomeni, da je moralo sodišče (z dokaznim postopkom) ugotoviti, da so bila kazniva dejanja (ne glede na to, ali se posamezne inkriminacije nanašajo na ravnanja v času vojne ali po njej) storjena z namenom, „da bi se z nasiljem zrušila obstoječa družbena ureditev“. Po oceni Vrhovnega sodišča je z besedno zvezo „obstoječa družbena ureditev“ v obravnavanem kontekstu mišljena vsakokratna (ustavna ali na drugih pravnih aktih temelječa) družbena ureditev, ki je obstajala v času storitve kaznivega dejanja. S takšno razlago pomensko sicer odprtih inkriminacij iz 3. člena ZKND, ki so oblikovane tako, da v posameznih primerih izrecno (npr. točke 7, 8 in 13) praviloma pa posredno z opisom izvršitvenih ravnanj in določanjem varstvenih objektov izražajo tudi že cilj (namen) storilca, je bilo mogoče razločevati med kaznivimi dejanji, usmerjenimi zoper obstoječo družbeno ureditev (2. člen) in kaznivimi dejanji, pri katerih takšen storilčev namen ni obstajal, oziroma dejanji, s katerimi take prepovedane posledice objektivno ni bilo mogoče povzročiti.

23. Pregled opisov kaznivih dejanj kot celote ob upoštevanju doslej navedenega pokaže, da je v prvem odstavku točke B izpodbijane sodbe namen štirih storilcev (med njimi tudi J.S.) določno zatrjevan z navedbami: „da so v času vojne in sovražnikove okupacije organizirali oborožene vojaške formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov, z namenom podpirati sovražnika in se z njim skupno boriti proti svoji domovini ter so sodelovali v terorističnem policijskem aparatu Gestapa“. V nadaljevanju opisa (IV/1-4) pa so navedena konkretna ravnanja obsojenega S., ki pomenijo konkretizacijo načina storitve in tudi namena takega delovanja. Cilj delovanja pa je obrazložen tudi v razlogih sodbe. Zato zatrjevanje kršitve kazenskega zakona na tej podlagi ni utemeljeno.

24. Enako kršitev kazenskega zakona (točneje, nedoločnost opisa kaznivega dejanja) zahteva vidi tudi v zvezi z opisom posameznih ravnanj pod točko B/IV/1-4, ki jih po mnenju vložnikov ni mogoče subsumirati pod 4. točko 3. člena ZKND. V opisu, kot trdi zahteva, ni konkretno navedeno, kakšne oborožene formacije naj bi obsojeni organiziral, v kakšnem terorističnem policijskem aparatu Gestapa naj bi sodeloval in kakšno službo naj bi v njem opravljal, nobeno od očitanih kaznivih dejanj pa tudi ni dokončano in nikjer tudi ni ugotovljeno oziroma navedeno, ali je obsojeni naloge sploh izvršil.

25. Kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKND (organiziranje in vstop v kvizlinške formacije) je med drugim storil: „kdor ob času vojne organizira ali vabi druge, naj vstopijo ali sam vstopi v oborožene vojaške ali policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpiranja sovražnika ali skupne borbe z njim zoper domovino ...“. Kot pravilno ugotavlja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, so v opisu dejanj navedene konkretne organizacijske oblike, na katere se kazenskopravni očitki nanašajo (Gestapo, Četniška ilegalna obveščevalna mreža za Gestapo, Četniška ilegala na Gorenjskem, Jugoslovanska vojska, SIPO in SD). Z opisom konkretnih nalog, ki jih je obsojeni opravljal po nalogu in za omenjene formacije, je dovolj določno opredeljen tudi način izvršitve kaznivega dejanja in natančnejše opredelitve, na katere se sklicuje zahteva, v okviru obravnavane inkriminacije niso bile potrebne. Pri posameznih izvršitvenih oblikah so navedeni dovršni glagoli (sodeloval, sporočil, dogovoril, poročal, izposloval itd. ...), zato je neutemeljen tudi očitek zahteve, da dejanje, kot je opisano, ni bilo dokončano. Po navedenem trditev zahteve o nedoločnosti opisov kaznivih ravnanj v pomeni kršitve materialnega zakona ni izkazana.

26. Zahteva uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in s tem v zvezi izpostavlja več pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe. Trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne navede dokazov in njihove vsebine, na katere se opira krivdorek, in ker nima dokazne presoje, zaradi česar sodba naj ne bi bila obrazložena v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP.

27. Sodba v obrazložitvi med drugim navaja, „da je obtoženčeva krivda v vseh točkah prvotne obtožbe dokazana po obtoženčevem priznanju in tudi po podatkih dokaznega gradiva“, v nadaljevanju pa povzema bistvene ugotovitve v zvezi z očitki obtožbe. Zadostnost razlogov sodbe je treba presojati v skladu s procesnimi standardi ZSKP, veljavnimi v času sojenja (paragraf 293 je zahteval, da je obrazložitev sodbe kratka, vendar določna in da mora obsegati, katera dejstva in iz katerih razlogov je sodišče štelo za dokazana ali nedokazana). Na prvi pogled je jasno, da so merila za obrazložitev sodbe v primerjavi z današnjimi, na katere se sklicuje zahteva, manj stroga. Kljub temu pa iz celotne obrazložitve sodbe jasno izhaja, kaj sodišče šteje za dokazano in iz katerih razlogov. Obrazložitev sodbe v točki B je namreč treba presojati v kontekstu celotne obrazložitve pod to točko, ki obravnava inkriminiramo medvojno ravnanje vseh štirih obsojencev, predvsem tudi v povezavi z ugotovitvami sodbe na straneh 10 do 15, in dokazi, ki se nanašajo na soobsojena A.K. in A.Ž., ki potrjujejo verodostojnost priznanja J.S. V zadevi obtoženega C.D., na katero se vložniki sklicujejo (I Kr 60/90 z dne 30.1.1991) je Vrhovno sodišče odločalo zgolj o zahtevi za obnovo postopka zoper tega obsojenca. Zato ocena tega sodišča „o pavšalnih navedbah glede krivde in pravne opredelitve kaznivih dejanj za obsojenega C.D., kot tudi za ostale obsojence“ lahko velja le glede C.D., ne pa tudi za J.S., ki ni bil subjekt postopka, toliko prej, ker se zadevi, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, tudi po vsebini kazenskopravnih očitkov ter dokazni podlagi bistveno razlikujeta. Sicer pa zahteva niti ne argumentira, zakaj bi morala biti odločitev sodišča tudi v tem primeru enaka kot v prejšnjem.

28. Navedbe zahteve o „protispisnosti“ sodbe, ki navaja, da je obsojeni priznal kazniva dejanja, iz zagovora pa izhaja, da je priznal „s pridržki“, niso utemeljene. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero se smiselno sklicuje zahteva, je podana, če je v sodbi precejšnje nasprotje glede odločilnih dejstev, v tem primeru pa za takšno nasprotje ne gre. Obsojenčevi pridržki v zvezi s priznanjem (da sodelovanja ni smatral za službo v Gestapu, da ni bilo mišljeno, da gre za obveščevalno mrežo Gestapa in da je mislil, da dela v sporazumu z zavezniki) pomenijo zgolj njegovo lastno interpretacijo ugotovljenih odločilnih dejstev, ki pa jih sicer ne zanika in do katerih se sodba tudi določno opredeli. Zato sklicevanje na omenjeno procesno kršitev ni izkazano. Vse ostale navedbe zahteve v prvem odstavku na sedmi strani pa pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

29. Obrazložitev sodbe tudi ni v nasprotju z „izrekom sodbe in spisovnim gradivom“, kot navaja zahteva na šesti strani. V tem delu namreč sodba obravnava skupino obsojencev (pod točko A) zaradi kaznivih dejanj, storjenih po vojni, medtem ko se na obsojenega S. in soobsojence nanaša zgolj obrazložitev sodbe pod točko B in zadeva kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo, storjena med vojno, na kar jasno kažejo tudi razlogi sodbe.

30. Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da bi morala biti kazniva dejanja, ki naj bi bila storjena v času od septembra 1943 do junija 1944, pravno opredeljena po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (z dne 24.5.1944), saj ZKND, kot navaja zahteva, za obsojenca ni milejši. Takšna splošna trditev zahteve brez navedbe konkretnih razlogov za trditev, kateri predpis od navedenih je milejši in zakaj, da bi ga moralo sodišče uporabiti, je povsem nekonkretizirana in je zato ni mogoče preizkusiti (424. člen ZKP).

31. V okviru uveljavljanja kršitve pravic obrambe zagovornik navaja, da bi obsojeni po paragrafu 60 ZSKP moral imeti zagovornika (glede na predpisano kazen) že takoj, ko je bila zoper njega uvedena preiskava, vendar ga ni imel. Obsojeni je bil v preiskovalnem zaporu od 21.6.1947 dalje. V drugem odstavku 4. člena ZKND je predpisana kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj pet let za kazniva dejanja, storjena ob vojni ali vojni nevarnosti, za kakršno je bil obravnavan tudi obsojeni. Zahteva pravilno ugotavlja, da je v takšnih primerih po določbah ZSKP obdolženec moral imeti zagovornika že ob uvedbi preiskave. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je bil obsojencu zagovornik po uradni dolžnosti postavljen ob vložitvi obtožnice in da je bil tudi ves čas prisoten na glavni obravnavi. Kršitev takratnih procesnih pravil o obveznem priporu je po navedenem sicer izkazana, ne pa tudi, da je ta kršitev sama zase vplivala na zakonitost sodbe, saj je bila obsojenemu v nadaljevanju postopka od vložitve obtožnice dalje obvezna obramba zagotovljena.

32. Vrhovno sodišče je pred obravnavanjem zahteve za varstvo zakonitosti pribavilo predmetni spis iz Arhiva Republike Slovenije. Trditve zahteve, da iz primerjave tega gradiva ter gradiva „bivšega arhiva MNZ“ izhaja, da so preiskovalni sodni zapisniki skrajšan povzetek resničnih izpovedb S., da manjkajoči deli opisujejo sodelovanje S. z UDBO in da takšna primerjava zapisnikov nakazuje na nezakonit in nepošten postopek sojenja, po vsebini pomenijo uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

33. Iz razlogov, navedenih v tem razdelku sodbe, je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 51901/2011-31
• Sodba I Ips 510/2008 in I Ips 72/2009
• VSRS Sklep I Kp 41367/2010-233