Sodba I Ips 127/2009

Jedro

Bistvo kaznivega dejanja sovražne propragande je bilo, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando, ki je bila usmerjena proti državni in družbeni ureditvi. Subjektivni namen kaznivega dejanja je bil izražen v namenu izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih v zakonu naštetih dejavnostih, izvršena propaganda pa je morala biti tudi takšna, da je bila primerna za uresničitev navedenega cilja.

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba pod točko 1 tako spremeni, da se

obsojeni A.A., sin M. in T., roj. P., roj. 1.5.1892, duhovnik,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i

obtožbe, da je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva in gospodarski temelj socialistične graditve, vršil propagando proti državni in družbeni ureditvi ter proti političnim in gospodarskim ukrepom ljudske oblasti s tem, da je skozi daljšo dobo, zlasti pa od leta 1949 dalje pa do aretacije govoril v krogu svojih znancev v S. in ob prilikah dekanijskih vizitacij, med drugim T.I., M.M., Z.A., G.I. in Š.F.,

da bivši funkcionarji JRZ ne smejo sodelovati s komunistično oblastjo dokler ne bo prišlo do spremembe družbenega reda, v katerem se bodo stranke obnovile; na oblast je prišla KP in se od nje ne more ničesar dobrega pričakovati; oblast pritiska na kmete za vstop v zadruge in kmetje naj ne vstopajo v zadruge, ker potem ne bodo več lastniki svoje zemlje, temveč bo ta avtomatično postala državna last; agrarna reforma je absolutno zgrešena; nadalje, da je gospodarstvo v FLRJ „zafurano“, to je zavoženo; v svetu je strašno napet političen položaj in pri nas pričakujemo v kratkem spremembo obstoječega družbenega reda, ker se bo ta oblast itak kmalu zrušila in se bo uvedla demokracija po zapadnem vzorcu, potem pa ne bo treba nikomur v zadruge; nadalje, da se bo Slovenija odcepila od FLRJ in združila s Trstom ter bo samostojna država; iznašal je nadalje, da ljudska oblast preganja cerkev in da ni verske svobode; obsojenega zagrebškega nadškofa stepinca je označeval za mučenika, češ da ni tak zločinec kot se ga prikazuje, njegovo sodbo pa za krivično in trdil, da so vse sodbe, izrečene po osvoboditvi krivične in nezakonite,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ/51.

II. Obsojencu se ob upoštevanju določene kazni 2 (dva) meseca zapora za kaznivo dejanje dajanja krivih podatkov glede davka po 235. členu KZ/51 in kazni 20 (dvajset) dni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 22/53 z dne 14.8.1953 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju Kž 432/52, ki se šteje za določeno, na podlagi 47. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 46. člena KZ/51 izreče enotna kazen 2 (dva) meseca in 10 (deset) dni zapora,

v katero se mu všteje čas prestane kazni.

III. V ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

IV. Stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni A.A. spoznan za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena in pod točko 2 kaznivega dejanja dajanja krivih podatkov glede davka po 235. členu KZ/51. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče obsojencu za dejanje pod točko 1 določilo kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev strogega zapora, za dejanje pod točko 2 pa kazen 2 (dva) meseca zapora. Obsojencu je po določbah o odmeri kazni ter določbah o steku ob upoštevanju kazni 20 dni zapora iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju I K 22/52 izreklo enotno kazen 2 (dve) leti in 7 (sedem) mesecev strogega zapora, v katero mu je vštelo pripor od 5.9.1953 dalje. V sodbi sodišča prve stopnje je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 6.020,00 din in na 1.000,00 din odmerjeno povprečnino, s sodbo sodišča druge stopnje pa mu je bila naložena v plačilo povprečnina v višini 500,00 din.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena ZKP v zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti mariborske nadškofije zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe za obsojenca, umrlega dne 16.2.1973, zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. se je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, opredelil do navedb v zvezi s kaznivim dejanjem sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ/51. Navedel je, da je zahteva utemeljena, saj dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ne vsebuje znakov tega kaznivega dejanja.

4. O odgovoru državnega tožilca se predlagatelj zahteve ni izjavil.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

6. V zahtevi vložnik navaja, da dejanje pod točko 1 sodbe ne vsebuje bistvenih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande, saj je v opisu dejanja opisana le kritika razmer v državi in kritika družbene ureditve, kar lahko predstavlja le prispevek k razvoju demokratične družbe. Opozarja tudi na časovno opredelitev dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec kaznivo dejanje storil „skozi daljšo dobo, zlasti pa od leta 1949 dalje pa do aretacije“. Navaja, da je Kazenski zakonik, na podlagi katerega je bil A.A. obsojen, začel veljati 1.7.1951, do takrat pa je veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD), ki v prvem odstavku 9. člena določa, da sta kaznivi le propaganda in agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Zakonski znak kaznivega dejanja sovražne propagande pa ni bilo tudi pozivanje k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve.

7. Vložnik utemeljeno opozarja na nedopustno retroaktivno uporabo kazenskega zakona in da je bilo s tem, ko je bil obsojenec spoznan za krivega za kaznivo dejanje po prvem odstavku 118. člena KZ/51, kršeno načelo zakonitosti. V 90. členu KZ/51 je bila določena časovna veljavnost kazenskega zakona, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve in da je retroaktivna uporaba kazenskega zakona mogoča le, če je novi zakon za storilca milejši. Tako ravnanja, storjenega pred 1.7.1951, ni bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega obsojenec. Predvsem pa se je strinjati z vložnikom zahteve, da opis dejanja v sodbenem izreku ne predstavlja konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ/51. Čeprav zatrjuje, da je sodbeni izrek nerazumljiv in s tem zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa z navedbami v zahtevi uveljavlja, da je bil kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Bistvo kaznivega dejanja je bilo, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando, ki je bila usmerjena proti državni in družbeni ureditvi, subjektivni namen kaznivega dejanja je bil izražen v namenu izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih v zakonu naštetih dejavnostih, izvršena propaganda pa je morala biti tudi takšna, da je bila primerna za uresničitev navedenega cilja (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 189/2003). V opisu dejanja je povzet abstraktni dejanski stan (zakonski tekst kaznivega dejanja), ki pa v konkretnem delu opisa dejanja ni konkretiziran z dejstvi in okoliščinami. V konkretnem delu opisa dejanja je navedeno le obsojenčevo izražanje mnenj, kritika obstoječe oblasti ter razmer v državi in gospodarskih razmer in izražanje lastnih mnenj. Niso konkretizirani zakonski znaki izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva in gospodarskega temelja države in tudi ni opisana propaganda z namenom delovanja proti državni in družbeni ureditvi. Zato ima zahteva prav, da dejanje, opisano pod točko 1 pravnomočne sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ/51.

8. Pod točko 2 je bil obsojeni A.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja dajanja krivih podatkov glede davka po 235. členu KZ, ker je z namenom, da bi se delno izognil plačilu davka dal državnim organom krive podatke o dohodkih, s tem da je v davčni prijavi z dne 28.1.1953, predloženi upravi dohodkov pri OLO Celje okolica, navedel, da je imel v letu 1952 le 50.300,00 din čistih dohodkov, dočim je imel vseh dohodkov najmanj 73.910,00 din ter tako prijavil manj čistih dohodkov za 23.610,00 din.

9. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pred izdajo sodbe, vložnik zahteve navaja le, da obtožnica ni vsebovala vseh okoliščin kaznivega dejanja, ki bi omogočile individualizacijo, zaradi česar je sojenje na podlagi neveljavne obtožnice kršitev kazenskega postopka na način iz 5. točke prvega odstavka in na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj nepopolna obtožnica onemogoča obdolžencu pravice do zagovora in do obrambe. Kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju ali je podana obtožba upravičenega tožilca, česar vložnik zahteve ne zatrjuje. Z obtožnico se določijo meje sojenja, saj se določi oseba, ki naj se ji sodi in dejanje, za katero naj se ji sodi. Vložnik zahteve sicer pravilno navaja, da obtožnica obtožencu omogoča, ko se z njo seznani, podlago za obrambo. Vendar pa ne pojasni, katere okoliščine kaznivega dejanja po členu 235 KZ/51 obtožba, na podlagi katere je sodišče izreklo sodbo, ni vsebovala, zato tako nedoločne trditve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Zato tudi ni mogoče preizkusiti trditve o kršitvi pravice do obrambe, s čimer vložnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa jo mora vložnik zahteve izkazati in tudi obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita (3. točka 420. člena ZKP).

10. Vložnik zahteve citira zakonski tekst kaznivega dejanja po 235. členu KZ, ki ga je storil, kdor je z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali delno izognil plačilu davka, državnim organom dal krive podatke o dohodkih, o predmetih, ki so obdavčeni ali o drugih dejanskih okoliščinah, ki imajo pomen za odmero davka. Navaja, da gre za namensko kaznivo dejanje in da sodišče namena obsojenca ni ugotavljalo, ampak le navajalo posamezne dogodke, ki so prinašali obsojencu dohodke, ne pa celotnega pregleda za vprašljivo obdobje. Obsojenec tudi ni imel nikakršnega namena izogniti se plačilu davka, ampak je bila pri navedbi prejetih dohodkov storjena računovodska napaka. Na podlagi teh navedb vložnik zatrjuje, da je izrek sodbe nepopoln, kar predstavlja bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje vložnik zatrjuje isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka še z navedbami, da glede prijave dohodkov ni bilo v spisu nobenih podrobnih podatkov o obsegu zatajenega premoženja in je zato zaključek sodišča v sodbi v nasprotju z listinskimi dokumenti.

11. Vložnik v zvezi s sodbenim izrekom uveljavlja 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je izrek sodbe nepopoln (določba 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pozna nerazumljivost sodbenega izreka oziroma da je izrek sam s seboj v nasprotju), pri čemer nepopolnosti (nerazumljivosti) sodbenega izreka ne obrazloži (nerazumljivost se lahko le nanaša na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, to je na dejanski temelj sodbe). Z navedbami, da dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno (sodišče namena obsojenca ni ugotavljalo, ampak je navajalo le posamezne dogodke in da se obsojenec ni imel nikakršnega namena izogniti plačilu davka), uveljavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z nadaljnjimi navedbami, s katerimi uveljavlja isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka, da v spisu ni nobenih podrobnih podatkov o obsegu zatajenega premoženja, zaradi česar je zaključek sodišča v nasprotju z listinami, vložnik zahteve očitno meri na tako imenovano protispisnost. Protispisnost pa mora biti precejšnja, in se mora nanašati na odločilna, pravno relevantna dejstva. Protispisnost namreč pomeni, da je o odločilnih dejstvih precejšnjo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je na straneh 6 in 7 navedeno, da je sodišče na podlagi izpovedb izvedenca, zaslišanih prič o dohodkih, po presoji obsojenčeve prijave dohodkov, ugotovitvi višine dohodkov za opravila, za katera je obsojenec prejel plačilo, podatkov iz blagajniške knjige za cerkvene dohodke in ob upoštevanju stroškov za režijo, presodilo višino premalo prijavljenih dohodkov. Vložnik zahteve ne konkretizira katere listine, na katerih temelji sodba in zapisniki o zaslišanju, niso v skladu z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi v sodbi sodišča prve stopnje oziroma so v nasprotju z listinskimi dokumenti v spisu. Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, morajo biti tudi konkretizirane in ne le poimensko navedene, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkusi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. Vložnik zahteve tudi zatrjuje, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, ko je obravnavalo pritožbo zoper sodbo, potrdilo, čeprav sodba ni vsebovala bistvenih znakov očitanega kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona se lahko stori le z odločitvijo v izreku sodbe. Kot je razumeti vložnik uveljavlja, da opis dejanja, v sodbenem izreku ni obsegal vseh znakov kaznivega dejanja po členu 235 KZ/51. V izreku sodbe v opisu dejanja so bili točno navedeni podatki o višini prijavljenega dohodka, o tem, koliko je bilo dejansko vseh dohodkov in koliko je bilo manj prijavljenih dohodkov, s čimer je bil opisan tudi namen, da se obsojenec delno izogne plačilu davka.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik zahteve, ter je zato na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 prvostopenjske sodbe. V ostalem je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da zatrjevane kršitve v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2, niso podane. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje dajanja krivih podatkov glede davka po 235. členu KZ/51 dva meseca zapora in kazni iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju I K 22/53 z dne 14. 8. 1953 dvajset dni zapora, je obsojencu po določbah o steku izreklo enotno kazen dva meseca in deset dni zapora, v katero mu je vštelo čas prestane kazni.

14. V zvezi z oprostilnim delom sodbe je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

24.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 14446/2010-56
• Sodba I Ips 33871/2010-84
• VSRS Sodba I Ips 9491/2013-342