Sodba I Ips 124/2009

Jedro

Ker veljavni kazenskopravni predpisi v času, ko naj bi obsojenci izvršili dejanje, zaradi katerega so bili obsojeni, niso vsebovali inkriminacije „širjenje lažnih vesti in zoper ljudsko oblast“, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je za vse obsojence izreklo oprostilno sodbo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I spremeni tako, da se obsojeni B.S., A.P., J.M. in A.R. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i j o o b t o ž b e,

da so širili v mesecu decembru 1948 med prebivalstvom L. in okolice lažne vesti, češ da je bil župnik M. po nedolžnem in radi tega, ker je duhovnik, obsojen pred Okrajnim sodiščem v Šoštanju dne 4.12.1948 in so nato organizirali neprijavljeni sestanek dne 8.12.1948 v Gasilnem domu v L., ker se je z lažnim predstavljanjem obsodbe M.J. doseglo, da je del prebivalstva izrazilo razburjenje in nezaupanje do ljudske oblasti, kar se je izražalo v raznih vzklikih proti ljudski oblasti, funkcionarjem KLO-ja in OLO-ja in podobno ter so M.J. in P.A. dala iniciativo za ta sestanek, S.B. organiziral in vodil sestanek najpreje pod videzom sindikalnega sestanka, nato pa zbora volilcev, R.A. pa je organizirala tajno obveščanje prebivalstva o sestanku,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti in zoper ljudsko oblast.

II. Stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov v zvezi s postopkom, ki se je končal z oprostilno sodbo, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 37/49 z dne 8.4.1949 B.S., A.P., J.M. in A.R. spoznalo za krive kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti, B.S. pa še kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ter slednjega obsodilo na kazen 8 (osem) let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic; A.P. na 6 (šest) mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in delno zaplembo imovine; J.M. na 2 (dve) leti in pol odvzema prostosti s prisilnim delom, na zaplembo premoženja v celoti in na izgubo državljanskih pravic, in sicer a) volilne pravice, b) pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, c) pravice javnega nastopanja, č) pravice nositi častne naslove, rede in druge odlikovanja, d) pravice do državne ali druge javne službe, e) pravice do pokojnine in f) roditeljske pravice za dobo 2 (dveh) let, upoštevaje pri tem sodbo Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 4.12.1948, opr. št. K 270/48, s katero je bil po 4. členu ZTŠS obsojen na 18 (osemnajst) mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom; A.R. pa na 1 (eno) leto poboljševalnega dela. Vsi obsojenci so bili oproščeni povrnitve stroškov kazenskega postopka. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 137/49 z dne 25.5.1949 pritožbe obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dr. F.K., mariborski nadškof in metropolit po svojem pooblaščencu M.P., odvetniku v M., v kateri uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega J.M. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje. Vložnik na podlagi 6. točke 39. člena ZKP predlaga, da se iz obravnavanja in odločanja v tej zadevi izločijo vsi sodniki, v primeru, da bo ugodeno podrejenemu zahtevku, pa tudi sodniki porotniki, ki so ali so kdaj bili člani, katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic, ali so aktivno delovali v organih totalitarnih oblasti pred letom 1991.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. V obrazložitvi tega stališča navaja: po drugem odstavku 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-G (Ur. l. RS, št. 101/2005) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki, navedenimi v prvem odstavku tega člena, zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Katoliška cerkev je od leta 1976 vpisana v register cerkva in verskih skupnosti pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti s sedežem v Ljubljani. Njen zakoniti zastopnik je ljubljanski nadškof in metropolit A.U. Ker je predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti vložil odvetnik M.P. po pooblastilu mariborskega nadškofa in metropolita F.K., ki ima sedež v Mariboru, jo je vložila oseba, ki ni zakoniti zastopnik katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Po tretjem odstavku 6. člena Zakona o verski svobodi – ZVS (Ur. l. RS, št. 14/2007) lahko tudi sestavni deli verske skupnosti pridobijo pravno osebnost, vendar pa cerkev in versko skupnost v razmerju do države zastopajo le osebe, ki so po 2. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o registraciji prijavljene Uradu Vlade RS za verske skupnosti.

B-1.

4. Pomisleki državnega tožilca, da ni razvidno, da je F.K. zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, niso utemeljeni. Položaj cerkva in verskih skupnosti sedaj ureja Zakon o verski svobodi (ZVS – Ur. l. RS, št. 14/2007), ki je začel veljati dne 3.3.2007, uporablja pa se od 3.6.2007 dalje. V 1. členu navaja vsebino zakona, in sicer, da ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa pristojnega za verske skupnosti. V 19. členu zakon uvaja javni register, to je register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga vodi pristojni organ in ki evidentira vse v Sloveniji registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Ta člen določa temeljno zgradbo registra, ki je sestavljen iz temeljnih podatkov o cerkvah in verskih skupnostih (ime, sedež, naslov in zastopniki verske skupnosti, datum registracije ter zaporedna številka) in zbirke listin kot prilog. Zakon v prvem odstavku 33. člena določa, da cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti. 34. člen istega zakona pa določa, da pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnostih, s katerimi razpolaga. Po podatkih registra cerkva in drugih verskih skupnosti je v register vpisana Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, ki je bila vpisana v evidenco verskih skupnosti, ki jo je Urad za verske skupnosti Vlade RS pred vzpostavitvijo registra vodil na podlagi 3. člena sklepa Vlade o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 72/93 – Katoliška cerkev je bila vpisana v evidenco leta 1976). V javni register cerkva so tako vpisane cerkve in druge verske skupnosti. To pa ne pomeni, da sestavni deli Katoliške cerkve, ki je po uradni dolžnosti vpisana v register in ohrani status pravne osebe, ne ohranijo pravne subjektivitete, ki so jo že imeli po prejšnjih predpisih.

5. Pred uveljavitvijo ZVS je položaj verskih skupnosti je urejal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS – Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91 ter 59/02-ZJZ in 60/05 ZJZ-A), ki je v 7. členu določal, da so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Verske skupnosti so pravno subjektiviteto pridobile po 6. členu citiranega zakona s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco. Prej veljavni ZPPVS je omogočil pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom (tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZVS navaja, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava ter da imajo pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti tudi njihovi sestavni deli). Do uveljavitve ZVS je Urad za verske skupnosti vodil pisno evidenco prijavljenih verskih skupnosti. V evidenci Urada so bile registrirane Rimskokatoliška cerkev, njene škofije (delne cerkve), nekatere župnije, upoštevaje upravno razdelitev Katoliške cerkve, njeni notranji sestavni deli. Tudi iz določbe drugega odstavka Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (VHSPV, Ur. l. RS-MP, št. 4/2004) izhaja, da Republika Slovenija Katoliški cerkvi in njenim organizacijam priznava pravno osebnost zasebnega prava. Navedeni člen določa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve in tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij, ki imajo to osebnost po normah Kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.

6. Vložnik zahteve je k izjavi o odgovoru državnega tožilca predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006, da je organ z imenom Rimskokatoliška škofija Maribor spremenil svoje ime in se sedaj glasi Nadškofija Maribor. V potrdilu je še navedeno, da je Nadškofija Maribor sestavni del Rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena ZPPVS položaj verske skupnosti, status civilnopravne osebe. Vložnik je k izjavi predložil še izpis iz Poslovnega registra z dne 10.3.2009. V Poslovnem registru so med drugim tudi podatki o pravnih osebah zasebnega prava. Iz predloženih podatkov registra izhaja, da je bil subjekt Nadškofija Maribor vpisan pri registrskem organu – Uradu Vlade RS za verske skupnosti dne 30.4.1997. Nadškofijo zastopa kot zakoniti zastopnik K.F.

7. Po navedenem je mogoče zaključiti, da je bila mariborska nadškofija kot del Katoliške cerkve registrirana pri Uradu za verske skupnosti RS in da je pravna oseba zasebnega prava, ki nastopa v pravnem prometu, zato velja zanjo tudi po uveljavitvi ZVS enak pravni režim kot za Katoliško cerkev, katere del je in je vpisana v registru cerkva. Glede na predstavljeno pravno ureditev in predstavljen položaj Nadškofije Maribor kot dela Katoliške cerkve, se je strinjati z navedbami vložnika zahteve v izjavi o odgovoru državnega tožilca, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost Katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju (obsojeni J.M. je po podatkih spisa služboval v Š.) in je nadškof K. tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti.

8. Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je skladno z določbo drugega odstavka 42. člena ZKP na podlagi ugotovitve, da ni podan razumen dvom v nepristranskost sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov (sklep Su 29/2009-67 z dne 11.6.2009).

B-2.

9. Veljavni kazenskopravni predpisi v času, ko naj bi obsojeni B.S., A.P., J.M. in A.R. (december 1948) izvršili dejanje, zaradi katerega so bili obsojeni, niso vsebovali inkriminacije „širjenje lažnih vesti in zoper ljudsko oblast“. Na veljaven predpis se sodbi sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča tudi ne sklicujeta; ravnanje, zaradi katerega so bili obravnavani obsojeni, je bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti in zoper ljudsko oblast po splošnih pravilih kazenskega prava. Katera so ta pravila v obrazložitvah omenjenih sodb ni navedeno, tako da niti ni mogoče preizkušati, ali ravnanja, za katera so bile že navedene osebe obsojene, sploh pomeni normativno konkretizacijo kateregakoli kaznivega dejanja. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije, katerega pravila so se po Zakonu o uveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86 – 605/46 z dne 25. oktobra 1946) uporabljala v kazenskih zadevah, inkriminacije, ki bi ustrezala opisanemu ravnanju, namreč nima. Po paragrafu 111 navedenega zakonika je bilo sicer kaznivo razširjanje lažnih vesti, vendar le, kdor jih je razširjal ob vojni nevarnosti, mobilizaciji ali med vojno in je s tem motil ali spravil v nevarnost vojaška podjetja ali vojaške odredbe.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti glede obsojenega J.M. utemeljena, v skladu z določbo drugega odstavka 424. člena ZKP ugotovilo tudi, da so razlogi, ki se uveljavljajo za tega obsojenca, podani tudi v korist B.S., A.P. in A.R. glede že opisanega kaznivega dejanja pod točko I izpodbijane prvostopne sodbe. Zato je v skladu z navedeno zakonsko določbo izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je za vse obsojence na podlagi 1. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo.

C.

11. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v primeru, če se izda sodba, s katero se obdolženca oprosti obtožbe, obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun, po določbi 98.a člena ZKP pa se glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, smiselno uporabljajo določbe členov od 92. do 98. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 59/2009
• Sodba I Ips 65/2009
• VSL sklep PRp 63/2017