Sodba III Ips 36/2007

Jedro

Tranzit ponaredkov prek Republike Slovenije sam po sebi še ne zadošča za uveljavitev pravice iz znamke po 47. členu ZIL-1. Postopek tranzita bi moral nujno voditi do trženja blaga v Republiki Sloveniji oziroma bi morala prodaja ali ponudba blaga v postopku tranzita nujno obsegati dajanje tega blaga na slovenski trg.

Odločbe evropskih sodišč v zadevah pred slovenskimi sodišči, ki se presojajo po slovenskem pravu, niso zavezujoč pravni vir, vendar pa se njihova argumentacija zaradi svojega prepričevalnega učinka (če se prilega zakonski ureditvi) lahko uporabi kot argument, na katerega nacionalna sodišča oprejo svoje odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 234,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugotovilo, da izdelki v pošiljki, zadržani z odločbo Carinskega urada Koper z dne 7. 5. 2003, in sicer 3.600 sončnih očal, označenih z znakom 'C.', kršijo sveženj blagovnih znamk, katerih imetnica v Republiki Sloveniji je tožeča stranka (1. točka izreka); toženi stranki naložilo na lastne stroške in pod nadzorstvom carine uničiti navedene izdelke, vključno z embalažo (2. točka izreka); toženi stranki prepovedalo bodoča kršitvena dejanja, in sicer promet, vključno z uvozom, pretovarjanjem, prevozom, tranzitiranjem in skladiščenjem očal, sončnih očal, etiket ali embalaž za te izdelke, označenih z znakom 'C.' (3. točka izreka); ter toženi stranki naložilo povrnitev 236.397,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnik registriranih blagovnih znamk in da je tožena stranka zavarovani znak uporabila v prometu brez njenega soglasja, saj je sodelovala pri tranzitu spornih očal čez območje Republike Slovenije.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); s tem, da je tožeči stranki naložilo povrnitev 325.786,00 SIT pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je štelo, da je blago na trgu določene države tedaj, če je na ozemlju te države z namenom trgovanja, ne pa zgolj s svojo fizično prisotnostjo. Zato je ocenilo, da tožbeni zahtevek („v obliki, v kakršni ga uveljavlja tožeča stranka“) ni utemeljen. Če iz dejanskega stanja, na katerem temelji sodba sodišča prve stopnje, ne izhaja kršitev lastnika spornega blaga, potem tudi ne more biti podana kršitev tožene stranke, ki je poslovala za račun lastnika. Sicer pa tožeča stranka niti ni zatrjevala okoliščin, ki bi bile zmožne utemeljiti tožbeni zahtevek, predvsem, da je „konkretna sončna očala s prevaro oziroma bolj splošno, po namenih lastnika spornega blaga ali glede na že vzpostavljene trgovinske tokove zaneslo na slovenski trg, kjer je pravica tožeče stranke vzpostavljena z registracijo“.

Revizijski postopek

5. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge ali/in sodbe sodišča prve stopnje z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču druge ali prve stopnje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

6. V zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom bistvene kršitve pravdnega postopka se je tožeča stranka sklicevala na pomanjkljivo in napačno obrazložitev izpodbijane sodbe, na odsotnost razlogov (o odločilnih dejstvih) oziroma na nejasne in med seboj si nasprotujoče razloge ter na nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov, in samimi listinami ali zapisniki. Vendar pa gre pri navedenem zgolj za povzemanje besedila 14. točke drugega odstavka 339. člena (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena) takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne pa za konkretizirano (vsebinsko obrazloženo) uveljavljanje tega revizijskega razloga.

7. V zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pa se je tožeča stranka sklicevala na zmotno razlago 47. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), na nepravilno aplikacijo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), pravilno Sodišča Evropskih skupnosti (SES), v zadevi Class International proti Colgate-Palmolive Company (C-405/03), na napačno interpretacijo in uporabo sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 90/2004 na ugotovljeno dejansko stanje ter na interpretacijo Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL) v nasprotju z ZIL-1.

8. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Zatrjevala je, da je revizija „glede na razloge in določila ZPP“ nedopustna, vendar tega očitka ni konkretizirala (vsebinsko obrazložila), zaradi česar ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

9. Sicer pa je tožena stranka predlagala zavrnitev revizije. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora, od katerih je zahtevala zakonske zamudne obresti „od izdaje sodne odločbe“ do plačila.

10. Tožeča stranka je naknadno (po izteku roka za vložitev revizije) vložila „pojasnilno vlogo“ s prilogami, ki pa je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj lahko revidentka poda svoja pravna naziranja o spornem predmetu le v roku za vložitev revizije.

11. Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Odločitev o reviziji

12. Revizija ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 razložilo, da „je imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je lahko ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikovo znamko (storilec), pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev. Ta oseba je lahko tudi špediter“ (glej prvi odstavek 3.3. točke obrazložitve).

14. Takšno sklepanje je v skladu z vlogo špediterja. Špediter je namreč pooblaščeni predstavnik vsakokratnega lastnika blaga v tranzitu (glej zadnji odstavek obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča I Up 421/2004 z dne 20. 4. 2005) in kot tak glavni zavezanec oziroma nosilec tranzitnega postopka (glej tretji odstavek VI.3. točke sklepnih predlogov generalne pravobranilke Christine Stix-Hackl, predstavljenih 13. 7. 2004, v zadevah Komisije Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski (C-460/01) in proti Zvezni republiki Nemčiji (C-104/02), ob intervenciji Kraljevine Belgije).

15. Vendar pa špediter ni kršitelj že samo zato, ker je nastopal kot špediter v zvezi z blagom, ki je bilo zadržano na podlagi določb ZCUKPIL (ker je imel „pravico razpolaganja s predmetnim blagom in posest na njem“). „V vsakem primeru posebej je [namreč] treba ugotoviti konkretni dejanski stan kršitvenega dejanja in v okviru tega, kakšen je bil pri tem prispevek špediterja. Na podlagi konkretnih dejstev [ki pa jih revidentka v tem sporu ni zatrjevala] je treba oceniti, ali so bile storitve špediterja v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo in so omogočale plasiranje spornega blaga na trg ..... na način, ki je pomenil kršitev znamke“ (glej prvi in drugi odstavek 3.4. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005).

16. Vrhovno sodišče je namreč v isti sodbi (to je sodbi III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005) zaključilo, da argument iz 34. točke obrazložitve odločbe SES v zadevi C-383/98 ponuja tudi sklepanje, da „bi bilo odveč argumentiranje, da obstaja nevarnost, da bo blago na ta trg vnešeno s prevaro, če bi že sama fizična prisotnost blaga v prostocarinski coni pomenila vstop blaga na tržišče tranzitne države“, zaradi česar je treba izhajati iz nasprotnega, da „s samim vnosom v brezcarinsko cono blago (še) ni vnešeno na tržišče tranzitne države“, saj je blago na trgu določene države tedaj, „če je na ozemlju te države z namenom trgovanja, ne pa zgolj s svojo fizično prisotnostjo“ (glej 4.4. točko obrazložitve).

17. Takšno sklepanje v zvezi s tranzitom ponaredkov preko Republike Slovenije (v zvezi s katerim sta sodišči nižjih stopenj odločili na podlagi 47. člena ZIL-1 (pravice iz znamke) in ne na podlagi 50. člena ZIL-1 (izčrpanje pravic iz znamke)) potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 914/2005 z dne 22. 4. 2008, v kateri je le-to (v 5. točki obrazložitve) povzelo razloge sodbe SES v zadevi Polo/Lauren Company proti Dwidua Langgeng Pratama International Freight Fordwarders (C-383/98 z dne 6. 4. 2000), da „se Uredba Sveta (ES) št. 3295/94 z dne 22. decembra 1994 o ukrepih za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prosti promet, izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odloženega postopka ..... uporablja tudi za blago, ki ga med tranzitom začasno zadržijo carinski organi države, na območju katere je domnevno kršena pravica industrijske lastnine“, in sledilo utemeljitvi, da „kljub temu, da se blago, medtem ko je v tranzitu skozi državo, na njenem trgu ne bi smelo pojaviti (na njem za gospodarsko izrabljanje znamke posestnik z njo označenega blaga ne bi imel soglasja imetnika znamke), vselej obstaja možnost, da bo nanj vneseno s prevaro“.

18. Zgornje sklepanje potrjuje tudi razlogovanje SES v zadevi Montex Holding proti Diesel (C-281/05), da „lahko imetnik znamke nasprotuje ponudbi ali prodaji originalnih proizvodov, ki so označeni z znamko in imajo carinski status neskupnostnega blaga, če je ponudba dana in/ali prodaja izvršena takrat, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali carinskega skladiščenja in to nujno vodi do trženja blaga v Skupnosti (22. točka obrazložitve sodbe z dne 9. 11. 2006) ter da „imetnik znamke lahko prepove tranzit znamke preko države članice [Republike Slovenije], kjer je ta znamka varovana, ..... , proizvodov, ki so označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo članico, v kateri to varstvo ne obstaja, ..... , samo v primeru, ko so ti proizvodi predmet ravnanja tretjega, medtem ko je blago v postopku zunanjega tranzita in to nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici“ (23. točka obrazložitve iste sodbe).

19. Ob tem velja opozoriti na utemeljitev SES v zadevi Class International proti Colgate-Palmolive Company (C-405/03), da „izraza 'ponujanje' in 'dajanje na trg' blaga ..... lahko zajemata ponudbo oziroma prodajo z znamko označenih izvirnih proizvodov, ki imajo carinski status neskupnostnega blaga takrat, ko je ponudba dana in/ali prodaja opravljena, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik znamke lahko nasprotuje ponudbi ali prodaji takega blaga, kadar ta nujno obsega dajanje tega blaga na trg v Skupnosti.“ (glej sodbo z dne z dne 18. 10. 2005).

20. Iz besedila v krepkem tisku (tako označenega s strani Vrhovnega sodišča) izhaja, da v predmetnem sporu tranzit ponaredkov preko Republike Slovenije sam po sebi še ne zadošča za uveljavitev pravice iz znamke po 47. členu ZIL-1. Navedene odločbe evropskih sodišč sicer v zadevah pred slovenskimi sodišči, ki se presojajo po slovenskem pravu, niso zavezujoč pravni vir, vendar pa se njihova argumentacija zaradi svojega prepričevalnega učinka (če se prilega veljavni zakonski ureditvi) lahko uporabi kot argument, na katerega nacionalna sodišča oprejo svoje odločitve.

21. Iz ugotovitve sodišča druge stopnje (v drugem odstavku na 7. strani njegove sodbe), katerim revidentka ni oporekala, tudi izhaja, da „tožeča stranka ni zatrjevala okoliščin, ki bi bile tožbeni zahtevek zmožne utemeljiti, predvsem pa, da bi konkretna sončna očala (ne zgolj na ravni verjetnosti) s prevaro oziroma, bolj splošno, po namenih lastnika spornega blaga ali glede na že vzpostavljene trgovinske tokove zaneslo na slovenski trg, kjer je pravica tožeče stranke vzpostavljena z registracijo“.

22. Ob tem velja opozoriti na utemeljitev SES v zadevi Class International proti Colgate-Palmolive Company (C-405/03), da „ ..... nosi dokazno breme o okoliščinah, ki omogočajo uveljavljanje pravice do prepovedi ..... , imetnik znamke, ki mora dokazati sprostitev z njegovo znamko označenega neskupnostnega blaga v prosti promet ali ponudbo ali prodajo tega blaga, ki nujno obsega njegovo dajanje na trg v Skupnosti“ (glej sodbo z dne z dne 18. 10. 2005).

23. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske razloge, ki so bili po njegovi pravni presoji bistvenega pomena za odločitev.

24. Uveljavljana revizijska razloga po navedenem nista podana, zato je moralo Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

25. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

26. Vrhovno sodišče je toženi stranki za revizijski odgovor na podlagi 155. člena ZPP priznalo 27,75 EUR (plačanih) stroškov sodnih taks (350 točk x 0,0793 EUR) in 206,55 EUR stroškov sestave tega odgovora (300 točk x 150% x 0,459 EUR).

27. Vrhovno sodišče je toženi stranki od priznanih stroškov revizijskega odgovora priznalo tudi zamudne obresti, in sicer v skladu s pravnim mnenjem njegove občne seje z dne 13. 12. 2006 šele od prvega dne po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep in sodba III Ips 156/2007
• Sodba IV Ips 72/93
• VSL sodba I Cp 2212/2014