Sodba G 3/2009

Jedro

Čeprav sodišče sicer načeloma pritrjuje tožbeni tezi, da pomešane poslovne in zasebne korespondence ob nasprotovanju zaposlenih ni mogoče z objektivno gotovostjo ločiti, ne da bi se poseglo v njihovo zasebnost, pa hkrati ocenjuje, da je bilo zahtevo Urada mogoče izpolniti tudi tako, da se v zasebnost delavcev sploh ne bi poseglo. Tožeča stranka bi to lahko storila z naročilom svojim delavcem, naj selekcijo opravijo sami, njej pa predajo korespondenco, ki ni zasebna. To bi jim smela naložiti, saj ni videti, da bi ji ti to smeli odreči. V odgovoru na zahtevo za predložitev dokumnetacije bi torej tožeča stranka morala konkretno opisati, kakšen je bil rezultat pregleda - navesti, koliko elektronskih sporočil je bilo poslanih in koliko jih je bilo prejetih od spornih gospodarskih družb, kateri delavci so bili pri tem udeleženi in koliko sporočil je bilo zasebnih oziroma takih, da delavci zanje trdijo, da so bila zasebna. Ostala sporočila bi delavci morali izročiti tožnici, ta pa Uradu.

Odgovor tožeče stranke, da so ji delavci sporočili, da svojih elektronskih sporočil ne arhivirajo, je komajda zadosten. Malo je namreč verjetno, da ne bi niti tožeča stranka niti njeni delavci hranili elektronske poslovne dokumentacije lastne družbe oziroma da bi jo sproti brisali. Kljub temu pa izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitev, ki bi kazale na to, da odgovor tožeče stranke ne ustreza resničnemu stanju ali da je bila zahtevana elektronska dokumentacija kadarkoli po prvem pozivu za njeno izročitev morda izbrisana.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep v 1. in 2. točki izreka odpravi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na odpravo akta, s katero izpodbija sklep uvodoma navedenega organa tožene stranke (Urada) 306-182/2007-365 z dne 6. 1. 2009 (priloga sodnega spisa A8). Urad je z izpodbijanim sklepom med drugim odločil, da mora tožeča stranka v 20 dneh od njegovega prejema plačati denarno kazen 50.000,00 EUR, ker mu ni poslala popolnih podatkov, ki jih je bil zahteval s svojim sklepom 306-182/2007-211 z dne 11. 9. 2008 (1. in 2. točka izreka). Sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo samo v tem delu, ker je o tožbi tožeče stranke zoper 3. in 4. točko izreka odločilo že prej (s sklepom U 1/2009-3 z dne 5. 2. 2009, s katerim je tožbo v tem delu zavrglo).

2. Tožena stranka ob odgovoru na tožbo sodišču ni poslala vseh spisov, temveč samo naslednje listine (zaradi poenostavitve so listine Urada v nadaljevanju označene le z zaporedno številko iz njegovega spisa, brez (vselej iste) šifre zadeve), v kopiji: dopis Urada z zahtevo za posredovanje podatkov 148 z dne 23. 7. 2008 (B1); vlogo tožeče stranke za podaljšanje roka in posredovanje dodatne obrazložitve z dne 21. 8. 2008 (B2); sklep Urada o podaljšanju roka 194 z dne 27. 8. 2008 s spremnim dopisom (B3); odgovor tožeče stranke na B1 in B3 z dne 5. 9. 2008 (B4); zgoraj že navedeni sklep Urada z zahtevo za posredovanje podatkov 211 z dne 11. 9. 2008 (B5); odgovor tožeče stranke na B5 z dne 24. 9. 2008 (B6); dopis Urada „Odločitev Upravnega sodišča RS ... U 2068/2008“ 303 z dne 1. 12. 2008 z naložitvijo 3-dnevnega roka (B7); odgovor tožeče stranke na B7 z dne 5. 12. 2008 (B8); sklep Urada o podaljšanju roka za posredovanje podatkov 344 z dne 9. 12. 2008 (B9); že navedeno vlogo tožeče stranke B6, s to razliko, da je na prejemni štampiljki Urada datirana na 23. 12. 2008 (B10); odgovor tožeče stranke na izpodbijani sklep z dne 15. 1. 2009 s priloženim dopisom direktorja C. d.o.o. C., z dne 15. 9. 2008, in izjavami sedmih tožničinih delavcev, z datumi 5.–7. 1. 2009 (B11). Tožena stranka je listinam B1–10 priložila še kopije ustreznih vročilnic in ovojnic priporočenih pisem.

V spremnem dopisu k odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da postopek v zadevi, ki jo vodi Urad, še ni zaključen, zaradi česar ne more posredovati vseh (ostalih) spisov. Sodišče je zato odločilo po stanju spisa, na podlagi smiselno uporabljenega tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 s spr. – ZUS-1). Smiselno uporabo ZUS-1 je narekoval drugi odstavek 54. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 36/2008 – ZPOmK-1, s tem, da je v nadaljnji obrazložitvi upoštevano stanje zakona pred novelo iz Ur. l. RS, št. 40/2009). To stanje pa poleg naštetih listin zajema še tožbi priložene listine (ki bodo v nadaljevanju navedene po potrebi).

3. V naslednjih odstavkih sodišče povzema potek postopka pred Uradom, poleg tega pa (zgoščeno) tudi vsebino njegovih dopisov in odločb ter vlog tožeče stranke.

Urad je z dopisom 148 z dne 23. 7. 2008 (B1) zahteval, da mu tožeča stranka posreduje naslednje „dokumente“ (oziroma „podatke“, kot izhaja iz poznejšega sklepa B5): (1) Vso elektronsko korespondenco, razen osebnih sporočil, med katerimkoli od sedmih posebej imenovanih tožničinih zaposlenih in komerkoli s seznama nekaj deset dobaviteljev, iz obdobja od 1. 1. 2006 do 7. 7. 2008; (2) Vso interno korespondenco teh tožničinih zaposlenih, iz istega obdobja, v elektronski obliki, razen osebnih sporočil, v kateri so določene ključne besede, kot so „Hofer“, „Lidl“ in „Leclerc“ ter „ceniki“, „zvišanje cen“ in „istočasni dvig cen“; (3) Vso elektronsko korespondenco, iz istega obdobja, razen osebnih sporočil, med temi tožničinimi zaposlenimi in komerkoli, zaposlenim pri Spar Slovrnija, d. o. o., Mercator, d. d., „Hofer oz. Aldi“ in „Rudninis oz. Leclerc“; (4) Izpise elektronskega koledarja ali drugega medija, iz katerih bo razviden mesečni seznam poslovnih sestankov teh tožničinih zaposlenih v navedenem obdobju.

Po ugoditvi (B3) tožničini prošnji za podaljšanje roka (B2) in po tem, ko je tožeča stranka znova (kot že prej, skupaj s prošnjo za podaljšanje roka) terjala pojasnilo Urada, kako naj razloči osebno od poslovne dokumentacije, ne da bi posegla v zasebnost svojih zaposlenih (B4), je Urad, to pot s sklepom 211 z dne 11. 9. 2008 (B5), podal vsebinsko isto zahtevo kot sprva z dopisom 148 (s tem, da zgoraj navedeni pozivi Urada v točkah 1., 2., 3. in 4. njegovega dopisa ustrezajo točkam 2. a, b, c in d izreka njegovega sklepa). Tožeča stranka je nato 24. 9. 2008 (B6) še enkrat naslovila na Urad vprašanje o merilih razlikovanja osebne in poslovne dokumentacije.

Urad je z dopisom 303 z dne 1. 12. 2008 (B7) tožečo stranko opozoril, da je Upravno sodišče RS s sklepom U 2068/2008 z dne 24. 11. 2008 zavrglo tožničin predlog za začasno zadržanje učinkovanja sklepa Urada 211 z dne 11. 9. 2008. Iz sklepa Upravnega sodišča RS (A5) izhaja, da je zahtevi za začasno varstvo sprva ugodilo (s sklepom z dne 29. 9. 2008), da pa jo je zavrglo šele v novem sojenju, po razveljavitvi ugodilne odločbe pred Vrhovnim sodiščem. Z dopisom 303 z dne 1. 12. 2008 je Urad poleg obvestila o takem razpletu upravnega spora tožeči stranki naložil 3-dnevni rok za posredovanje podatkov, ki jih je bil zahteval s sklepom 211 z dne 11. 9. 2008.

Po novem podaljšanju roka (s sklepom Urada 344 z dne 9. 12. 2008 – B9) na predlog tožeče stranke (B8), je ta – tako izhaja iz listin, ki jih je poslala tožena stranka, in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (A8) – 23. 12. 2008 Uradu znova poslala svojo vlogo B6 (B10). Na tem mestu je treba opozoriti, da je tožeča stranka tožbi priložila svojo vlogo z dne 5. 12. 2008 (A2), ki pa ni ista kot vloga tožeče stranke z dne 5. 12. 2008, ki jo je odgovoru na tožbo priložil Urad (B8). Prav tako iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da se na sklep Urada 344 z dne 9. 12. 2008 (B9) ni odzvala (zgolj) s ponovnim pošiljanjem svoje starejše vloge (B10, ki je enaka B6), temveč z vlogo z dne 22. 12. 2008 (A3), ki pa je v gradivu, ki ga je sodišču poslal Urad, ni.

Naposled je bil 6. 1. 2009 izdan izpodbijani sklep.

4. Izpodbijani sklep izhaja iz postopka ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 („prepoved omejevalnih sporazumov“) in 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki ga Urad vodi zoper S. d. o. o., P. d. d., L., in tožečo stranko. Te družbe naj bi se usklajevale pri odločanju o dovolitvi dviga cen izdelkov za vsakdanjo rabo, potem ko so jim njihovi dobavitelji predložili v potrditev dvig cen. Usklajevale naj bi se tudi glede naložitve prepovedi ali prekinitve sodelovanja teh dobaviteljev z njihovimi konkurentkami.

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da je po ugoditvi zadnjemu predlogu za podaljšanje roka tožeča stranka znova navedla, da zahtevanih podatkov ne more posredovati, ker ne sme in ne more pridobiti zahtevanih elektronskih sporočil, ki lahko vsebujejo zasebne podatke (B10), ter ker je Informacijska pooblaščenka z odločbo 0612-145/2008/9 z dne 17. 7. 2008 (A4) ta sporočila Uradu prepovedala pregledovati, zaradi česar pa Urad ne sme zahtevati, da sporočila zbere in mu jih izroči tožeča stranka.

Urad je ocenil, da mu tožeča stranka neupravičeno ni posredovala zahtevanih podatkov v (večkrat podaljšanem) roku (upravičeno naj mu ne bi posredovala le podatkov iz 2. d točke izreka sklepa 211 z dne 11. 9. 2008). Po njegovem mnenju je očitno, da tožeča stranka zahtevane podatke ima, sicer ne bi prosila za podaljšanje roka, da jih predloži. Urad je zahteval le predložitev poslovne dokumentacije. Z dopisom 194 z dne 27. 8. 2008 naj bi tožeči stranki izrecno pojasnil, kaj k tej dokumentaciji spada, in odgovoril na druga njena vprašanja. Kljub temu, da zaradi odločbe Informacijske pooblaščenke ne more dostopati do podatkov, ki jih je pridobil v preiskavi, naj bi njihovo predložitev smel od podjetja zahtevati na podlagi 27. člena ZPOmK-1; to pa naj bi mu jih moralo posredovati.

Nazadnje je Urad navedel, zakaj ocenjuje, da je upravičena naložitev denarne kazni v maksimalni zakonsko določeni višini.

5. V postopku sodnega varstva sodišče preizkusi odločbo Urada v mejah tožbenega zahtevka in razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 (58. člen ZPOmK-1).

6. Tožba je utemeljena.

7. ZPOmK-1 v 27. členu (z naslovom Zahteva za posredovanje podatkov) določa:

„(1) Pri nadzoru nad izvajanjem določb tega zakona ali 81. [...] člena Pogodbe o Evropski skupnosti lahko Urad [...] naslovi na vsako podjetje [...] zahtevo za posredovanje podatkov.

(2) Urad lahko zahteva podatke od podjetja tudi s posebnim sklepom [...].

(3) Podjetje mora posredovati vse dokumente, ni pa dolžno priznati kršitve določb tega zakona ali 81. [...] člena Pogodbe o Evropski skupnosti.

(4) Če podjetje, na katero je Urad naslovil zahtevo za posredovanje podatkov s sklepom, posreduje Uradu nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če jih ne posreduje v določenem roku, lahko Urad izda sklep, s katerim mu naloži denarno kazen [...]“

Ta člen je prvi v podpoglavju o preiskovalnem postopku.

8. Z ugotovitvijo Urada, na kateri je kot videti neposredno in izrecno utemeljen izpodbijani sklep, in sicer da je tožeča stranka zahtevane podatke imela, pa jih ni posredovala, se ni mogoče strinjati, saj ta temelji na sklepanju, ki je pomanjkljivo. Zgolj po tem, kar je navedeno v izpodbijanem sklepu, ni videti, da bi nosilna ugotovitev temeljila na drugem kot na enem indicu: v prvem odstavku na 3. strani njegove obrazložitve je navedeno, da je očitno, da tožnica zahtevane podatke ima, kar izhaja („tudi“) iz dejstva, da je večkrat zaprosila za podaljšanje roka (ni pa navedeno, iz česa naj bi to „tudi“ še izhajalo). Sodeč zgolj po tem, kar je navedeno v tej obrazložitvi, namreč to indično sklepanje ne vzdrži, saj se iz navedenega indica izpeljani sklep nikakor ne vsiljuje. Če naj bi to sklepanje vzdržalo, bi moral biti izpeljani sklep logično nujen (prim. S. Triva, M. Dika: „Građansko parnično procesno pravo“, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 497).

9. Kljub temu pa bi bil lahko izpodbijani sklep utemeljen z drugimi razlogi. Načeloma bi ga lahko utemeljevalo to, da naj bi se bila tožeča stranka na zahtevo po posredovanju podatkov ne odzvala tako, kot bi se morala. Podatki, ki jih mora po četrtem odstavku 27. člena ZPOmK-1 naslovnik zahteve posredovati, po svoji vsebini pomenijo odgovor na to, po čemer Urad v zahtevi vprašuje (v kontekstu obravnavane zadeve gre torej za „podatke“ o „zahtevanih podatkih“). Če naslovnik o tem nima vedenja, bo temu ustrezna tudi vsebina njegovega odgovora. Vendar je tudi v takih primerih treba upoštevati, da (poleg tretjega tudi) četrti odstavek 27. člena ZPOmK-1 izraža (že načelno) naslovnikovo sodelovalno dolžnost (brez katere bi bilo preiskovalno pooblastilo Urada iz prvega in drugega odstavka tega člena oropano sleherne učinkovitosti) ter to dolžnost tudi pobliže opredeli: naslovnikov odgovor Uradu mora biti pravilen, popoln, nezavajajoč in pravočasen. Čeprav je torej vsebina sodelovalne dolžnosti na abstraktni ravni opredeljena izčrpno, pa bo utemeljenost kaznovanja v posameznem primeru odvisna od konkretne vsebine te dolžnosti, ki bo po naravi odvisna od vsebine konkretne zahteve.

10. Ker tožeča stranka Uradu nesporno ni poslala zahtevane korespondence, pri čemer v tožbi trdi, da je ni imela, bi bilo z vidika morebitne utemeljenosti izpodbijanega sklepa iz drugih razlogov (v skladu z navedenim) treba proučiti še, ali je to Uradu tudi sporočila ter ali je to storila, kot je bilo treba (pravilno, popolno, nezavajajoče in pravočasno).

11. Glede prvega od pravkar izpostavljenih vprašanj sodišče sledi zatrjevanju tožeče stranke, da je Urad s svojima vlogama z dne 5. 12. 2008 (A2) in 22. 12. 2008 (A3) seznanila, da z zahtevanimi podatki ne razpolaga. Ti vlogi nista nasprotni temu, kar trdi (tako z vlogo z dne 5. 12. 2008 Uradu sporoča, da zahtevanih elektronskih sporočil nima shranjenih; z vlogo z dne 22. 12. 2008 pa, da je svoje delavce 1. 12. 2008 pozvala k selekciji elektronske pošte po ključu iz zahteve, a ni z njihove strani prejela ničesar, ker ti elektronske pošte ne arhivirajo). Poleg tega je druga od teh vlog v relevantnem (pravkar povzetem) delu identična z B8. Kot je bilo že navedeno, vlog A2 in A3 ni v gradivu, ki ga je sodišču poslala tožena stranka (peti odstavek 3. točke te obrazložitve). Vendar pa je zaključek sodišča na podlagi teh vlog in tožbenih navedb posledica odločitve sodišča po stanju spisa (drugi odstavek 2. točke te obrazložitve).

Sodišče poleg tega na podlagi istih navedb in vlog tožeče stranke ugotavlja, da so bila njena sporočila pravočasna, saj so bila po tožbenem zatrjevanju dana še pred iztekom 15-dnevnega roka, podaljšanega z odločbo Urada 344 z dne 9. 12. 2008 (B9). Zatrjevani datumi teh vlog niso v protislovju z datumom te odločbe.

Nadaljnja obrazložitev se zato posveča še presoji, ali je tožeča stranka Uradu odgovorila, kot je bilo treba (popolno, točno ter brez zavajanja).

12. Kot je bilo povzeto v prvem odstavku 3. točke te obrazložitve, je Urad od tožeče stranke zahteval izročitev določene korespondence. Na njeno prošnjo za dodatno pojasnilo, kaj so kriteriji razlikovanja poslovnih od osebnih elektronskih sporočil posamezne osebe, kdo naj opravi selekcijo in kdo naj bo odgovoren zanjo (tožnica ali zaposleni) ter kaj storiti v primeru nasprotovanja ali nesodelovanja zaposlenih (B2), ji je Urad odgovoril, da je dokumentacija v poslovnih prostorih družbe primarno poslovna, da je „[tožeči stranki] prepustil odločitev, da sama presodi, katera dokumentacija je osebna, in takšne dokumentacije ne predloži,“ vendar da „odločitve o tem, kdo naj opravi selekcijo [...], [...] ne more sprejeti, temveč mora [tožeča stranka] oziroma v kolikor [tožeča stranka] meni, da je to odločitev posameznega zaposlenega v tej družbi, sama presoditi, kdaj gre po njenem mnenju za osebno elektronsko sporočilo.“ (B3)

Sodišče nadalje ugotavlja, da je ob koncu upravnega spora, v katerem je bila zoper takojšnjo izvršljivost sklepa Urada 211 o naložitvi predložitve podatkov (B5) sprva izdana začasna odredba, upravno sodišče prve stopnje (A5) ob zavrženju te odredbe povzelo razloge Vrhovnega sodišča, ki so vsebovali pojasnilo, da zahteve Urada ni mogoče razumeti kot naloga tožnici, naj poseže v zasebnost svojih delavcev. Tožeča stranka je nato še sama povzela: „Argumentacija Vrhovnega sodišča RS kot nato Upravnega sodišča RS ... je bila, da sklep podjetju ne nalaga, da krši pravice do ... zasebnosti svojih zaposlenih, saj se nanaša na podjetje in ne na fizične osebe in ga je potrebno interpretirati z uporabo restriktivne [metode] razlage in zgolj v gramatikalnem pomenu tega, kar zahteva.“ (B8)

13. Iz navedenega dovolj jasno sledi, kaj bi morala storiti tožeča stranka (kakšna je bila konkretno njena sodelovalna dolžnost) z vidika popolnosti odgovora. Čeprav sodišče sicer načeloma pritrjuje tožbeni tezi, da pomešane poslovne in zasebne korespondence ob nasprotovanju zaposlenih ni mogoče z objektivno gotovostjo ločiti, ne da bi se poseglo v njihovo zasebnost (saj bi bil za to potreben neposreden vpogled v to pošto(1)), pa hkrati ocenjuje, da je bilo zahtevo Urada mogoče izpolniti tudi tako, da se v zasebnost delavcev sploh ne bi poseglo. Tožeča stranka bi to lahko storila z naročilom svojim delavcem, naj selekcijo opravijo sami, njej pa predajo korespondenco, ki ni zasebna. To bi jim smela naložiti, saj ni videti, da bi ji ti to smeli odreči (nasprotno, delavci svojemu delodajalca ne smejo škodovati; to pa bi konkretno storili, če bi tožeči stranki preprečili, da izpolni svojo zakonsko obveznost posredovati zahtevane podatke). V odgovoru na zahtevo bi torej tožeča stranka morala konkretno opisati, kakšen je bil rezultat pregleda. To pomeni, da bi morala navesti, koliko elektronskih sporočil je bilo poslanih in koliko jih je bilo prejetih od spornih gospodarskih družb, kateri delavci so bili pri tem udeleženi in koliko sporočil je bilo zasebnih oziroma takih, da delavci zanje trdijo, da so bila zasebna. Ostala sporočila (pričakovati bi bilo, da bi ta morala biti v večini, saj bi po naravi zadeve morala izvirati iz poslovanja družbe) bi delavci (zaposleni) morali izročiti tožnici, ta pa Uradu.

14. Konkretni odgovor tožeče stranke, da so ji delavci sporočili, da svojih elektronskih sporočil ne arhivirajo, je komajda zadosten. Malo je namreč verjetno (saj je to v nasprotju s tem, kar je o normalni poslovni praksi splošno znano), da ne bi niti tožeča stranka niti njeni delavci hranili elektronske poslovne dokumentacije lastne družbe oziroma da bi jo sproti brisali. Kljub temu pa izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitev, ki bi kazale na to, da odgovor tožeče stranke ne ustreza resničnemu stanju ali da je bila zahtevana elektronska dokumentacija kadarkoli po prvem pozivu za njeno izročitev morda izbrisana (k sodelovalni dolžnosti preiskovanca, kakor hitro ta to postane, nedvomno sodi tudi, da predmeta preiskave ne uniči).

15. Končno dejanska podlaga izpodbijanega sklepa ne nudi opore niti za zaključek o zavajajočem odgovoru tožeče stranke. Takšne ocene namreč ni mogoče temeljiti zgolj na tem, da je tožeča stranka na zahtevo Urada odgovorila šele po večkratnem podaljšanju roka (s strani Urada).

16. Predpostavke za kaznovanje tožeče stranke po vsem navedenem niso bile izpolnjene, kar pomeni, da je tožena stranka zmotno uporabila četrti odstavek 27. člena ZPOmK-1. Ker tudi razlogi iz drugega odstavka 63. člena ZUS-1 niso podani, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (I. točka izreka).

17. Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrniti stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007) toženi strani naložilo povrnitev 350,00 EUR stroškov postopka tožeče stranke. Do povrnitve stroškov za takso za tožbo tožeča stranka ni upravičena, saj taksna tarifa novega Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) za postopek sodnega varstva po ZPOmK-1 ne določa taksnih obveznosti; znesek, ki ga je tožeča stranka iz tega naslova plačala, pa ji je bil tudi že vrnjen. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov, ki ji gredo, če ji stroški v 15 dneh (drugi odstavek 313. člena Zakona o pravdnem postopku) ne bodo povrnjeni (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Zunaj okvirov tega postopka je vprašanje, ali bi Urad do iskanih podatkov pod določenimi pogoji vendarle smel priti s samostojno preiskavo, upoštevaje zlasti nujnost učinkovitega izvrševanja naloge, ki mu je zaupana z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1, str. 1–25, in posebna izdaja v slovenščini, zvezek 2, poglavje 8, str. 205–229), da uporablja materialno konkurenčno pravo Evropske skupnosti. Vprašanje, ali bi bil (morebiten, le po neizogibnosti spremljevalen) poseg v zasebnost delavcev ob preiskovanju družbe pod določenimi pogoji vendarle dopusten, je sodišče zato v tem postopku pustilo ob strani.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 238/2020-18
• VSL Sklep V Kp 15848/2015
• UPRS Sodba I U 2477/2018-9