<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 120/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.120.2009
Evidenčna številka:VS2004925
Datum odločbe:17.09.2009
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenec za vložitev - zakoniti zastopnik verske skupnosti - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - zakonski znaki kaznivega dejanja

Jedro

Zgolj vzpostavitev stika z neko osebo v tujini brez opisa kakršnihkoli ravnanj, ki bi kazala na namen iz 2. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD), ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba pod točko XIII. tako spremeni, da se

V.V., sin F. in A., roj. Z., roj. 16.1.1897 v V., duhovnik,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku,

o p r o s t i

obtožbe, da je:

po osvoboditvi, posebej pa v jeseni 1946, ko je agent tuje obveščevalne službe Š.J. po direktivah le-te organiziral preko državne meje kanal za pobeg zločincev, elementov sovražnih ljudskih oblasti, da bi se v Avstriji s pomočjo mednarodne reakcije delovalo v cilju, da se z nasiljem zruši obstoječa državna ureditev FLRJ ter spravi v nevarnost njeno varnost na zunaj, hoteč uničiti pridobitve narodno osvobodilne vojne

1. po osvoboditvi s pomočjo soobtoženega R.R.:

a) vzdrževal stike s pobeglo K.L. v Avstriji, kamor je pobegnila k svojemu sinu, bivšemu belogardistu, ki se je ob osvoboditvi, da se izogne kazni za izvršene zločine umaknil preko meje,

b) poskušal pridobiti zvezo s pobeglimi belogardisti K. in R., da bi o njih bivališču obvestil sorodnike;

2. da je s tem, da je v jeseni 1946 na domu soobtoženega R.R. starejšega v S. dejal R.R., da naj za vsako osebo, ki jo spravi preko meje da za eno svečo, kar je tudi ta čez par tednov storil ter kupil štiri ali pet sveč, ki jih je nato zažgal pri oltarju, moralno dal pomoč za sprovajanje zločincev v Avstrijo;

3. da je vedel za več oseb iz S., ki so ilegalno prehajale državno mejo ter iz Jugoslavije v Avstrijo vodile ljudi in prenašale pošto, med drugim tudi za soobtoženega R.R. starejšega in agenta tuje obveščevalne službe Š.J., pa tega ni javil državnim organom,

s čimer naj bi storil z dejanjema pod točkama 1. in 2. kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena in z dejanjem pod točko 3. kaznivo dejanje po prvem odstavku 8. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni V.V. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena in po prvem odstavku 8. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Izrečena mu je bila kazen štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izguba državljanskih pravic za dobo dveh let ter izgon iz prebivališča za dobo petih let. V izrečeno kazen je bil vštet čas prebit v priporu od 3.10.1947 dalje. Odločeno je še bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in stroške izvršitve kazni, plačila povprečnine pa je bil oproščen.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (v nadaljevanju ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti za obsojenca vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti a. nadškofije zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe zaradi kršitve določb kazenskega zakonika in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je bila zahteva vložena na podlagi možnosti, ki sta jo odprli noveli ZKP-G in ZKP-I, po kateri sme za pokojne duhovnike registriranih verskih skupnosti vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zastopnik njihove registrirane verske skupnosti. Ocenjuje, da zahteva v formalnem pogledu ne ustreza zakonitemu določilu na podlagi katerega je bila vložena.

4. O odgovoru državnega tožilca se je predlagatelj zahteve opredelil v pisni izjavi.

5. Pomisleki državnega tožilca, da ni razvidno, da je A.A. zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, niso utemeljeni. Položaj cerkva in verskih skupnosti sedaj ureja Zakon o verski svobodi (ZVS – Ur. l. RS, št. 14/2007), ki je začel veljati dne 3.3.2007, uporablja pa se od 3.6.2007 dalje. V 1. členu navaja vsebino zakona, in sicer, da ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa pristojnega za verske skupnosti. V 19. členu zakon uvaja javni register, to je register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga vodi pristojni organ in ki evidentira vse v Sloveniji registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Ta člen določa temeljno zgradbo registra, ki je sestavljen iz temeljnih podatkov o cerkvah in verskih skupnostih (ime, sedež, naslov in zastopniki verske skupnosti, datum registracije ter zaporedna številka) in zbirke listin kot prilog. Zakon v prvem odstavku 33. člena določa, da cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti. 34. člen istega zakona pa določa, da pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnostih, s katerimi razpolaga. Po podatkih registra cerkva in drugih verskih skupnosti je v register vpisana Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, ki je bila vpisana v evidenco verskih skupnosti, ki jo je Urad za verske skupnosti Vlade RS pred vzpostavitvijo registra vodil na podlagi 3. člena sklepa Vlade o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 72/93 – Katoliška cerkev je bila vpisana v evidenco leta 1976). V javni register cerkva so tako vpisane cerkve in druge verske skupnosti. To pa ne pomeni, da sestavni deli Katoliške cerkve, ki je po uradni dolžnosti vpisana v register, ne ohranijo pravne subjektivitete, ki so jo že imeli po prejšnjih predpisih.

6. Pred uveljavitvijo ZVS je položaj verskih skupnosti je urejal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS – Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91 ter 59/02-ZJZ in 60/05 ZJZ-A), ki je v 7. členu določal, da so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Verske skupnosti so pravno subjektiviteto pridobile po 6. členu citiranega zakona s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco. Prej veljavni ZPPVS je omogočil pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom (tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZVS navaja, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava ter da imajo pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti tudi njihovi sestavni deli). Do uveljavitve ZVS je Urad za verske skupnosti vodil pisno evidenco prijavljenih verskih skupnosti. V evidenci Urada so bile registrirane Rimskokatoliška cerkev, njene škofije (delne cerkve), nekatere župnije, upoštevaje upravno razdelitev Katoliške cerkve, njeni notranji sestavni deli. Tudi iz določbe drugega odstavka Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (VHSPV, Ur. l. RS-MP, št. 4/2004) izhaja, da Republika Slovenija Katoliški cerkvi in njenim organizacijam priznava pravno osebnost zasebnega prava. Navedeni člen določa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve in tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij, ki imajo to osebnost po normah Kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.

7. Vložnik zahteve je k izjavi o odgovoru državnega tožilca predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006, da je organ z imenom Rimskokatoliška škofija A. spremenil svoje ime in se sedaj glasi Nadškofija A. V potrdilu je še navedeno, da je Nadškofija A. sestavni del Rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena ZPPVS položaj verske skupnosti, status civilnopravne osebe. Vložnik je k izjavi predložil še izpis iz Poslovnega registra z dne 10.3.2009. V Poslovnem registru so med drugim tudi podatki o pravnih osebah zasebnega prava. Iz predloženih podatkov registra izhaja, da je bil subjekt Nadškofija A. vpisan pri registrskem organu – Uradu Vlade RS za verske skupnosti dne 30.4.1997. Nadškofijo zastopa kot zakoniti zastopnik A.A.

8. Po navedenem je mogoče zaključiti, da je bila a. nadškofija kot del Katoliške cerkve registrirana pri Uradu za verske skupnosti RS in da je pravna oseba zasebnega prava, ki nastopa v pravnem prometu, zato velja zanjo tudi po uveljavitvi ZVS enak pravni režim kot za Katoliško cerkev, katere del je in je vpisana v registru cerkva. Glede na predstavljeno pravno ureditev in predstavljen položaj Nadškofije A. kot dela Katoliške cerkve, se je strinjati z navedbami vložnika zahteve v izjavi o odgovoru državnega tožilca, da je Nadškofija A. upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost Katoliške cerkve in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju in je nadškof A. tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja, da dejanja, za katera je bil obsojeni V.V. spoznan za krivega, nimajo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena in po prvem odstavku 8. člena ZKLD. Kaznivo dejanje iz 14. točke 3. člena ZKLD je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. V izreku sodbe se obsojencu očita, da je vzdrževal stike s pobeglo K.L., ki se je nahajala pri svojem sinu, v Avstriji, ki naj bi se umaknil preko meje zato, da bi se izognil kazni za storjene zločine in da je poskušal dobiti zvezo z pobeglima belogardistoma K. in R. z namenom, da o njunem bivališču obvesti sorodnike. Po določbi 14. točke 3. člena ZKLD je bilo potrebno neko aktivno ravnanje storilca, da storilec služi kot posrednik za vzdrževanje zveze s pobeglimi osebami, na kar utemeljeno opozarja vložnik zahteve. Strinjati se je z vložnikom, da pisni ali ustni kontakti med pobeglo osebo in storilcem, še ne pomeni vzdrževanja zveze in da zgolj vzpostavitev stika z neko osebo v tujini brez opisa kakršnihkoli ravnanj, ki bi kazala tudi na namen iz 2. člena ZKLD (kontakti, ki merijo na nasilno rušitev državne ureditve), ne pomenijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po citiranem členu ZKLD. Gre za nedoločene in nekonkretizirane trditve, ki tudi v času, v katerem je bila izrečena sodba, niso predstavljale znakov kaznivega dejanja. Enako velja za dejanje, opisano pod točko 2. izreka sodbe. Obsojeni V. je bil spoznan za krivega za „moralno pomoč za sprovajanje zločincev v Avstrijo“ kar naj bi predstavljale besede izrečene obtoženemu R.R. v zvezi z nakupom in prižigom sveč za vsako osebo, ki jo bo R. spravil preko meje. Podpiranje oseb v smislu 14. točke 3. člena ZKLD je bilo ravnanje, ki je omogočilo ali olajšalo njihovo preživetje, gibanje ali nastanitev ali skrivanje. Ravnanje storilca je moralo biti aktivno in usmerjeno k določenemu cilju, česar pa sodbeni izrek ne vsebuje. Samo moralno podpiranje nekoga, kar pravilno uveljavlja vložnik zahteve, ne pomeni kaznivega dejanja in tudi ni pomenilo kaznivega dejanja v času obsodbe V.V. V sodbenem izreku tako ni opisano nobeno izmed izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja po citirani točki 3. člena ZKLD, in tudi ne, na kar tudi pravilno opozarja vložnik zahteve, aktivnost v smeri ravnanja, opisanega v 2. členu ZKLD, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev.

11. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 8. člena ZKLD je storila oseba, ki je vedela za pripravljanje ali za izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov. Zakonski znak citiranega kaznivega dejanja je opustitev prijave državnim organom za pripravljalna ali storjena kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD. Opis dejanja, kar utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve, mora tako vsebovati tudi konkretna dejstva in okoliščine v zvezi z kaznivim dejanjem iz 2. člena ZKLD. Iz opisa dejanja ni razvidno kakšno kaznivo dejanje iz citiranega člena se je pripravljalo oziroma izvrševalo. Pritrditi je tudi vložniku zahteve, da ilegalni prehod meje ni kaznivo dejanje po ZKLD (v Kazenskem zakoniku, ki je začel veljati dne 1. julija 1951, je bilo v 303. členu uzakonjeno kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo).

12. S sodbo, s katero je bil obsojeni V.V. spoznan za krivega, je bil kršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), kar utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP za obsojenca v točki XIII. spremenilo tako, da je obsojenega V.K. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

13. Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona in izreklo oprostilno sodbo, zato o uveljavljanih procesnih kršitvah iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP ni odločalo.


Zveza:

ZKP člen 372, 372-1.
ZKP-G člen 20.
ZVS.
ZPPVS.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen
3, 3-14, 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.12.2009

Opombe:

P2RvYy02Mzc5OA==