Sodba I Ips 49/2009

Jedro

Opis dejanja, ki ne navaja časa in kraja, kjer naj bi obsojenec deloval in ne vsebuje načina storitve oziroma opisa vloge obsojenca, obsojencu ne zagotavlja uveljavljanja učinkovite obrambe in ne preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen.

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se

M.M., sin A. in U. roj. A., roj. 2.10.1899 v K., umrl dne 25.12.1982

po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

o p r o s t i

obtožbe, da je kot predstojnik samostana reda Trapistov v R. opustil in zanemaril redno kontrolo pri vodstvu in nadzorstvu samostanskih bratov, ki so prikrivali v gospodarskih poslopjih samostana 16 komadov pnevmatike za avtomobile in štiri komade pnevmatike za traktor, ki so bile skrite v mrtvašnici samostana in dva zaboja monterskega in kleparskega orodja, skritega pri posestniku K.F. v D., zaradi prikrivanja gum po trapistih sta bila traktor in tovorni avtomobil dlje časa v nerabnem stanju, dasi je vladala velika potreba po prevoznih sredstvih,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 2., 4., 5., 6., 11. in 13. točki 5. člena ZZNTNSGS ter kaznivo dejanje protipravne prilastitve tuje premične stvari;

glede dejanj, opisanih v točki 1 in 2 izpodbijane sodbe, pa se ta razveljavi, razveljavi se tudi odločba o izrečeni kazni in odločba o zaplembi premoženja in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil M.M. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po 2., 4., 5., 6., 11. in 13. točki 5. člena ZZNTNSGS in kaznivega dejanja protipravne prisvojitve tuje premične stvari. Na podlagi obče veljavnih načel kazenskega prava in 6. člena ZZNTNSGS v zvezi s 4. točko 1. člena in 18. členom ZVK mu je bila izrečena kazen 14 mesecev odvzema prostosti, po tretjem odstavku 11. člena ZZNTNSGS pa je sodišče zaplenilo celotno imovino samostana Trapistov M. v R. z vsemi premičnimi in nepremičnimi ter stvarnimi pravicami na njih.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenec upravičenca ter predstojnika a. nadškofije zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrajnemu sodišču v Brežicah v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahtevo za varstvo zakonitosti ni vložila upravičena oseba, saj je iz javno dostopnih (neuradnih) baz podatkov razvidno, da je njen zakoniti zastopnik b. nadškof B.B., morebitna notranja členitev verskih skupnosti, njihovo zastopanje ter pripadnost posameznih duhovnikov tem entitetam pa niso urejeni s predpisi države in morajo biti ustrezno izkazani v vlogi za izredno pravno sredstvo, če naj bodo upoštevani v tem primeru.

4. V izjavi o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pa pooblaščenec predlagatelja opozarja na Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS – MP, št. 4/2004), kjer je v 1. členu določeno, da sta država in katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni in se zavezujeta k polnemu spoštovanju tega načela v svojih medsebojnih odnosih in k sodelovanju pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega ter da katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Nadalje v 2. členu citiranega zakona RS priznava pravno osebnost katoliške cerkve. Republika Slovenija priznava tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v njej, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom RS priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Na podlagi Zakonika cerkvenega prava kot avtonomnega prava katoliške cerkve so delne cerkve, v katerih in iz katerih sestoji ena in edina katoliška cerkev, najprej škofije, katerim so, če ni razvidno kaj drugega, podobne ozemeljska prelatura ali ozemeljska opatija, apostolski vikarjat in apostolska prefektura, pa tudi za trajno ustanovljena apostolska administratura (Kanon 368). Škofija je del božjega ljudstva, ki je škofu s sodelovanjem zbora duhovnikov zaupan v pastoralno skrb (Kanon 369). Krajevni škof ima v sebi zaupani škofiji vso redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove pastoralne službe z izjemo zadev, ki so po pravu ali z odločitvijo papeža pridržane vrhovni ali drugi cerkveni oblasti (Kanon 381). Krajevni škof ima pravico po določbi prava z zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo voditi sebi zaupano delno cerkev (Kanon 391). V vseh pravnih zadevah škofije zastopa krajevni škof (Kanon 393). Na podlagi citiranih določil veljavnega prava RS in določil Zakonika cerkvenega prava vsaka cerkvenopravna oseba (župnija, škofija ipd.) predstavlja versko skupnost v skladu z njeno stvarno in krajevno pristojnostjo. Nobenega dvoma ni, da je škofija kot teritorialno hierarhično najvišja cerkvenopravna oseba upravičena zastopati oziroma predstavljati versko skupnost na svojem območju. Nadškofija A. je vpisana v register verskih skupnosti kot samostojna cerkvena pravna oseba in del katoliške cerkve v Republiki Sloveniji, dr. A.A. kot nadškof pa je zakoniti zastopnik te verske skupnosti. Nadškofija A. je torej sestavni del rimokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbah 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti status civilnopravne osebe. Kot taka je tudi vpisana pri registrskem organu – Uradu za verske skupnosti in sicer dne 30.4.1997, kot izhaja tudi iz izpiska iz Poslovnega registra Slovenije.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena.

6. V mednarodni pogodbi – Sporazumu med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, Ur. l. RS – MP, št. 4/2004) je v prvem odstavku 2. člena določeno, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve, v drugem odstavku pa da Republika Slovenija priznava pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast pa jih je dolžna v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnim državnim organom v registracijo. Pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti so tako registrirane Rimskokatoliška cerkev, njene škofije (delne cerkve), nekatere župnije, upoštevaje upravno razdelitev katoliške cerkve tudi njeni notranji sestavni deli. Gre torej za pravne osebe tako po kanonskem kot po civilnem pravu. Zakon o verski svobodi (ZVS – Uradni list RS, št. 14/2007, ki je začel veljati dne 3.3.2007, uporablja pa se od 3.6.2007), v prvem odstavku 33. člena določa, da cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti, člen 34 istega zakona pa določa, da pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnosti, s katerimi razpolaga. Navedeno pa ne pomeni, da sestavni deli katoliške cerkve, ki je sicer po uradni dolžnosti vpisana v register, ne ohranjajo več pravne subjektivitete, ki so jo imeli že po prej veljavnem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS – Uradni list SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91 ter 59/02-ZJZ in 60/05 ZJZ-A), ki je v 7. členu določal, da so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Drugačno razlogavanje bi bilo namreč v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena Sporazuma med RS in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Status civilne pravne osebe ima tudi a. nadškofija kot samostojna cerkvena pravna oseba in del katoliške cerkve v Republiki Sloveniji (o resničnosti navedene trditve je vložnik vložil v spis potrdilo Urada za verske skupnosti). Te samostojne pravne osebe, na katere je s kanonskim pravom prenešeno izvrševanje oblasti katoliške cerkve kot verske skupnosti kot celote, pa imajo tudi svoje predstojnike oziroma zakonite zastopnike. Iz izpiska iz Poslovnega registra Slovenije je razvidno, da sta vpisana pri registrskem organu – Uradu RS za verske skupnosti od 30.4.1997 kot zakonita zastopnika a. nadškofije A.A. (a. nadškof) in S.S. (škof pomočnik). Glede na navedeno je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila upravičena oseba oziroma zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti, kot to zahteva 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP–G).

7. Po vsebinski presoji zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta utemeljena.

8. Glede dejanja, opisanega v točki 3 vložnik poudarja, da obtožnica ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja, oziroma ne navaja ne časa in ne kraja storitve kaznivega dejanja, zaradi česar je bila obsojencu kršena pravica do obrambe. Sodišče je sicer določene elemente kasneje v sodbi dodalo, vendar je pri tem prekoračilo obtožbo, kar je storilo tudi s tem, da je obsojenca spoznalo za krivega še enega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja protipravne prilastitve tuje premične stvari (pri čemer sploh ni navedlo po katerem zakonu), čeprav tega očitka obtožba sploh ni vsebovala.

9. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je Okrožni državni tožilec na glavni obravnavi dne 28.2.1947 razširil obtožnico (ki je bila prvotno vložena le zaradi kaznivih dejanj opisanih v točkah 1 in 2) še na tretje kaznivo dejanje. Razširitev obtožnice, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, se je glasila: „prikrivanje 20 komadov avtomobilskih gum in odvzem teh gum splošni uporabi, s čimer je bila izvršena gospodarska sabotaža“. Takšen opis dejanja, ki ne navaja ne časa in ne kraja, kjer naj bi obsojenec te gume skrival, ki ne vsebuje načina storitve oziroma opisa vloge obsojenca (ali je skrival sam ali so po njegovih navodilih skrivali drugi itd.), ne predstavlja očitka storitve kaznivega dejanja, ki bi obsojencu lahko zagotovila uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečila, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen. Vrhovno sodišče glede na navedeno zaključuje, da dejanje, kot ga je v razširjeni obtožnici opisal tožilec, ne predstavlja konkretiziranega očitka kaznivega dejanja, saj opis takšen kot je bil, ne vsebuje zakonskih znakov oziroma načina storitve kaznivega dejanja, še manj pa okoliščin, ki bi konkretizirale te zakonske znake. Tega se je očitno zavedalo tudi sodišče ter v opisu dejanja po obtožbi dodalo opis s katerim so zakonski znaki natančneje določeni. Dodalo je način storitve (opustitev kontrole pri vodstvu in nadzorstvu samostanskih bratov, ki so prikrivali gume), opis kraja kjer so se te gume skrivale (mrtvašnica samostana) ter dodalo nov očitek prikrivanja in sicer 4 pnevmatik ter monterskega in kleparskega orodja, ki je bilo skrito pri posestniku K.F. v D. Navedeni poseg v opis dejanja pa ne predstavlja ne stilističnega in tudi ne jezikovnega popravka, temveč predstavlja poseg, ki je opisu dejanja v obtožbi dodal zakonske znake kaznivega dejanja. Sodišče je torej kršilo objektivno identiteto sodbe in obtožbe (prvi odstavek 354. člena ZKP, in to tako učinkovito, da je zoper obsojenca glede tega dejanja prevzelo pregon. S takšnim svojim ravnanjem je kršilo določbo 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev procesnega zakona ima sicer praviloma za posledico razveljavitev sodbe, vendar bi bila v konkretnem primeru takšna odločitev nesmiselna, saj bi v končni fazi kršitev pripeljala do iste posledice, to je izreka oprostilne sodbe po 1. točki 372. člena ZKP (dejanje kot ga je opisal državni tožilec namreč ne vsebuje elementov kaznivega dejanja), zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo glede tega dejanja spremenilo tako, da je obsojenca v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP obtožbe oprostilo.

10. Glede kaznivih dejanj, opisanih v točki 1 in 2 izreka sodbe, vložnik sicer opozarja na dejstvo, da tudi pri teh kaznivih dejanjih čas storitve ni naveden, vendar pa je v nasprotju z dejanjem, opisanim v točki 3, določljiv in sicer je potrebno čas trajanja teh kaznivih dejanj šteti od tedaj, ko je upravo nad obratovanjem delavnic prevzel samostan M., pa vse do začetka kazenskega postopka zoper obsojenca. Pritrditi pa je potrebno vložniku, da sodba glede odločilnih dejstev sploh nima razlogov (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). To kaznivo dejanje se namreč lahko stori le z obarvanim naklepom in sicer z namenom ovirati, onemogočati ali spravljati v nevarnost pravilno in hitro poslovanje državnih, zadružnih ali zasebnih gospodarstev in prometnih podjetij ali kmetijskih gospodarstev tudi vsako dejanje, ki ima za cilj oškodovanje interesa narodnega gospodarstva ali državne gospodarske politike (člen 5 ZZNTNSGS, Ur. l. člen 56 z dne 12.7.1946). O tem, da naj bi obsojenec ravnal s takšnim namenom, sodba nima razlogov. Obsojenec se je tudi zagovarjal, da mizarska delavnica ni delovala zaradi tega, ker ni bilo na razpolago lesa, poleg tega pa niso imeli delovne sile, ker mizarju, ki je prav tako delal v njihovi delavnici, oblast kot privatniku ni dovolila zaposliti nemških ujetnikov, ki so pred tem tam delali. Priznal je sicer, da ni ničesar ukrenil za obnovo obratovanja tovarne likerjev, tega pa ni storil, saj bi zato potreboval denar, ki ga pa samostan ni imel. Za izdelovanje likerja bi potrebovali tudi surovine iz tujine, seveda bi pa zato morali dobiti uvozno dovoljenje za uvoz esenc, o čemer je pisal tudi ministru, odgovora na to ni dobil. Nadalje je kot priča zaslišan duhovnik J.A. izpovedal, da so se takoj po prevzemu posestva zanimali pri starem dobavitelju za dobavo surovin, odgovor so dobili pred kratkim in sicer da bi bilo možno dobaviti esenco, da pa je bilo za to potrebno dobiti uvozno dovoljenje države. Razlogov zakaj sodišče takemu zagovoru in izpovedbi priče, ki bi izključevala obsojenčevo krivdo ni sledilo, oziroma katera so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo drugače, sodba ne vsebuje. Vrhovno sodišče je glede na navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanj opisanih v točkah 1 in 2 iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločbo o kazni in izrečenem ukrepu zaplembe premoženje.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno oceniti zbrane dokaze in presoditi ali zbrano dokazno gradivo zadošča za obsodbo po Zakonu o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, svoje zaključke pa tudi ustrezno obrazložiti.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 43077/2010-59
• Sodba I Ips 54/2009
• Sodba I Ips 39086/2010-9