Sodba I Ips 63/2009

Jedro

Za storitev kaznivega dejanja sovražne propagande se je zahteval motiviran naklep izpodkopati oblast delovnega ljudstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se A.A., sin J. in M., roj. P., roj. 3.2.1894, umrl 24.12.1959

o p r o s t i

obtožbe, da je od leta 1946 dalje, zlasti pa v letih 1949, 1950, 1951 in v prvi polovici leta 1952 na svojem privatnem stanovanju v M. v razgovoru z U.R., P.M., H.B., J.V. in M.M. govoril med drugim: „da oblast preganja duhovnike na vsakem koraku, da jih hoče iztrebiti, da duhovniki niti pred sodiščem ne najdejo pravice, da je oblast organizirala in najela ljudi, ki so ob priliki demonstracij za T. na škofiji razbili vrata in šipe in je nekdo od oblasti poškropil s črnilom škofijska vrata, da S. ni kriv, da ima on veliko dela zaradi preganjanja cerkve in duhovnikov; dalje, da ni nobene razlike med FLRJ in SZ, med NKVD in UDV, da bo ljudstvo svobodno zadihalo šele, kadar bo konec sedanje oblasti v Jugoslaviji, če bi bili ljudje pametni, bi bilo to kmalu, da se mladina v delavskih brigadah pokvari, da se ni treba udeleževati udarniškega dela in slično“;

je tedaj z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva in delal propagando proti državni in družbeni ureditvi in proti pomembnim ukrepom ljudske oblasti,

s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil dr. A.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen 2 (dve) leti strogega zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 5.8.1952 dalje. Vrhovno sodišče je glede nato, da sta tako državni tožilec kot obdolženec pritožbi umaknila, obe vlogi zavrglo kot nedovoljeni.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil pooblaščenec predlagatelja zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Izražanje mnenja v zasebnih prostorih povsem določenim posameznim osebam niti v času veljavnosti zakonskega določila, ki predstavlja kaznivo dejanje, ne more pomeniti izpolnjevanja bistvenih znakov tedaj inkriminiranega kaznivega dejanja.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena tedaj veljavnega KZ je storil, kdor je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve, ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije, s sliko, s pisano besedo, govorom, na shodu ali kako drugače delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti.

6. Ustava Federativne republike Jugoslavije je v 27. členu določala, da je državljanom zajamčena svoboda tiska, govora, združevanja, zborovanja, javnih shodov in manifestacij.

7. Za storitev kaznivega dejanja sovražne propagande se je torej zahteval motiviran naklep, in sicer (med drugim kot se očita obsojencu v obravnavanem primeru) izpodkopati oblast delovnega ljudstva. Storilec se je moral zavedati svojega ravnanja in delovati z namenom doseči uspeh, to je izpodkopati oblast. Moral je imeti povsem določeno zamisel o posledici, pri čemer je moralo biti njegovo hotenje za povzročitev te posledice še posebej intenzivirano. Šlo je za notranjo usmerjenost storilca k vzpostavljanju določenih razmer, ki so mu ustrezale, cilji, ki jih je zasledoval pa so bili seveda negativno socialno ovrednoteni. Ravno uresničitev cilja storilca usmeri k izvršitvi določenega kriminalnega početja. Za ugotovitev tega namena je torej potrebno presoditi vsebino inkriminiranega ravnanja v zvezi z vsemi okoliščinami določenega primera. Drugače povedano, iz samega ravnanja mora izhajati nedvoumen zaključek, da tak namen (to se pravi izpodkopavanje oblasti delovnega ljudstva) obstaja. Nemogoče je tako vsako izjavo ali revolt nad ravnanjem določenega organa ali razmer v državi razumeti v pojem sovražne propagande. Pri presoji ali gre za to kaznivo dejanje ali ne, je potrebna resnost in odločnost delovanja, ki je zmožna pripeljati do prepovedane posledice, ne pa le kritičnost do razmer v državi, oziroma je morala biti vsebina izjave takšna, da je bila sploh sposobna doseči v zakonu določen cilj.

8. V konkretni kazenski zadevi je obsojenec govoril inkriminirano besedilo v zasebnih prostorih (na svojem domu) svojim znankam (osebam, za katere se ni zatrjevalo niti ugotavljalo, da bi kakorkoli delovale proti državi). Trditve, ki jih je izrekel so v pretežni meri resnične. Da so bili duhovniki po drugi svetovni vojni v območju FLRJ, torej tudi na območju naše države hudo politično zatirani ni nikakršnega dvoma, kakor tudi ne, da postopki, ki so bili vodeni zoper njih niso bili pošteni (na kar nenazadnje kaže veliko število sodb Vrhovnega sodišča, s katerimi je bilo zahtevam za varstvo zakonitosti ugodeno). Dejstvo, da je bil kardinal S. beatificiran (november 1997) ter celo večkrat predlagan za odlikovanje za zasluge v zvezi z zaščito Judov med drugo svetovno vojno s strani judovske skupnosti govori v prid resničnosti obsojenčeve trditve, da S. „ni kriv“. Povsem pa je tudi jasno, da ni vsebinske razlike med NKVD in UDV, saj gre v obeh primerih za tajni policiji, katerima je skupen cilj (varovati totalitarne nedemokratične družbene sisteme), način delovanja (tajno netransparentno delovanje) ter sredstvo (brutalne kršitve človekovih pravic – prisluhi, zasledovanja, kršitve tajnosti pisem, tajnosti pogovorov, v skrajni fazi pa tudi umori). Trditev, da se mladina v delavskih brigadah pokvari, pa je tako splošna, da jo je možno razumeti tudi povsem apolitično. Navajanje resničnih dejstev in okoliščin, pa nikakor že po svoji naravi ne more biti takšno, da bi zrušilo demokratično (ljudsko) oblast, saj bo ljudstvo lahko oblast izvajalo le, če bo o relevantnih dejstvih (resničnih) ustrezno obveščeno. Navajanje resničnih dejstev torej nikakor ne more biti temelj za izpodkopavanje ljudske oblasti, sicer pa izpodbijana sodba, razen gole trditve, da je obsojenec s temi navedbami nameraval doseči to posledico (izpodkopati oblast delovnega ljudstva), ne vsebuje ničesar (sodišče ugotavlja le da je obsojenec klerikalec in reakcionar).

9. Ker torej že obsojenčeve izjave po svoji vsebini niso takšne, da bi lahko pripeljale do v zakonu zahtevane posledice, niti pri obsojencu ni bil ugotavljan (še manj ugotovljen) namen izpodkopati oblast delovnega ljudstva, tako kot je to zahteval zakon, ob upoštevanju okoliščin glede kraja, kjer je bilo to izrečeno in komu je bilo namenjeno, Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek v izreku sodbe ne predstavlja in tudi v času, ko je bila sodba izrečena, ni predstavljal kaznivega dejanja, temveč so navedbe obsojenca pomenile le izražanje njegovih pogledov na razmere v družbi, kar ni preseglo uveljavljanja pravic in svoboščin, ki mu jih je zagotavljal 27. člen takrat veljavne Ustave FLRJ.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca obtožbe oprostilo ter s stroški postopka obremenilo proračun (člen 98.a v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2008
• Sodba I Ips 222/2008
• Sodba I Ips 317/2008