Sodba I Ips 114/2009

Jedro

Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, v katerem ni konkretno opredeljeno, kdo in katero društvo z namenom izvrševanja zločinov iz 2. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) ali s fašističnimi cilji je ustanovil in prav tako ni navedena trditev, da je obsojenec postal član takega društva ali da ga je na določen način podpiral, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena ZKLD.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni A.T. po 1. točki 358. člena ZKP

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je:

1) oktobra 1945 po naročilu svojega predstojnika že obsojenega superiorja lazaristov Č.M. prepeljal iz L. do P. vojnega zločinca bogoslovca Z.J., ki je pobegnil iz taborišča v T., ga v P. predal zvezniku, ki ga je odvedel preko državne meje, da bi se tam pridružil protidržavni organizaciji ter o vsem po povratku poročal že omenjenemu Č.;

2) po naročilu lazarista S.F. junija 1946 iskal zveze z oboroženimi bandami na P. planinah, da bi preko teh organiziral pobeg zločinca obsojenega bogoslovca J., ki se je skrival v samostanu lazaristov v L., da bi v inozemstvu deloval v organizaciji proti FLRJ;

3) v svojih pridigah in osebnih razgovorih v času 1946 do 1948 vršil propagando, ki je imela za cilj, da bi se z nasiljem zrušila obstoječa državna ureditev s tem, da je govoril proti ukrepom ljudskih oblasti, proti priborjeni ženski enakopravnosti ter pripovedoval, da v naši državi ni verske svobode,

s čimer naj bi storil pod točko 1) kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, pod točko 2) pripravljalno dejanje kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD in pod točko 3) kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo K 78/49 z dne 3.4.1949 obsojenega A.T. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena in po 9. členu ZKLD ter mu izreklo kazen 8 (osem) let in 6 (šest) mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom ter izgubo državljanskih pravic za dobo 3 (treh) let iz točk a) do d) 37. člena Kazenskega zakonika (KZ-47). Z isto sodbo je obsojenca oprostilo obtožbe nadaljnjih dveh kaznivih dejanj, ki bi ju naj storil z opustitvijo obdelave orne zemlje in z dopustitvijo okvare večje količine živil ter s prikrivanjem predmetov, ki so bili splošno ljudsko premoženje. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 16.12.1948 dalje, oprostilo pa ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila povprečnine.

2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo Kž 180/49 z dne 23.6.1949 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, nastalih pred sodiščem druge stopnje.

3. Pooblaščenka A.A., predstojnika Slovenske province Misijonske družbe lazaristov L., odvetnica L.G., je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 30. člena Ustave Republike Slovenije in določb 420. ter 421. člena ZKP v zvezi z določbami 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega A.T. spremeni tako, da ga oprosti krivde in kazni ali pa sodbo razveljavi in kazenski postopek ustavi.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Katoliška cerkev je od leta 1976 vpisana v register cerkva in verskih skupnosti pri Uradu Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti s sedežem v L. Njen zakoniti zastopnik je ljubljanski nadškof in metropolit B.B. Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti v predmetni zadevi vložila odvetnica L.G. po pooblastilu A.A., predstojnika Slovenske province Misijonske družbe lazaristov, L., jo je vložila oseba, ki ni zakoniti zastopnik Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Po tretjem odstavku 6. člena Zakona o verski svobodi – ZVS (Ur. l. RS, št. 14/2007) lahko tudi sestavni deli verske skupnosti pridobijo pravno osebnost, vendar pa cerkev in versko skupnost v razmerju do države zastopajo le osebe, ki so po 2. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o registraciji prijavljene Uradu Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščenki. Slednja v izjavi pojasnjuje, da je Slovenska provinca Misijonske družbe lazaristov v L. samostojna redovna verska skupnost, ki ima svojo lastno pravno osebnost v okviru Katoliške cerkve in ne spada pod pristojnost krajevnega škofa. Predstojnik lazaristov je zato upravičeni predstojnik verske skupnosti za predlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zoper kazenske sodbe proti članom Misijonske družbe lazaristov. Res je, da cerkev in versko skupnost v razmerju do države zastopa registrirani predstavnik. V obravnavanem primeru pa ne gre niti za zastopanje cerkve niti za zastopanje verske skupnosti, saj niti ena niti druga nista obsojeni, ampak samo za zastopanje obsojenega lazarista A.T. Za takšno zastopanje pa ne veljajo predpisi Zakona o verski svobodi, ki jih navaja vrhovni državni tožilec, ampak poseben predpis 20. člena ZKP-G. Pristojen je predstojnik verske skupnosti, ki ji pripada obsojenec, ne glede nato, ali je tudi registrirani predstavnik cerkve ali ne. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zato vložil upravičeni predstojnik.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:

1) bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

a) iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je

obsojenčevo dejanje v izreku sodbe opisano očitno drugače od tistega v razlogih sodbe;

sodba nima nobenega razloga o odločilnem dejstvu, in sicer o ugotovitvi, da je obsojenec prepeljal v P. „vojnega zločinca“;

navedba v opisu kaznivega dejanja pod točko II/1 „da bi se s tem pridružil protidržavni organizaciji ter o vsem po povratku poročal že omenjenemu Č.“ povsem nejasna in nerazumljiva;

pri opisu dejanja pod točko II/2 namen poizvedovanja, „da bi preko teh organiziral pobeg zločinca obsojenega bogoslovca J.“ pripisan v breme obsojenega A.T., čeprav sodba za kaj takega ne navaja nobenega razloga, iz obrazložitve sodbe pa se vidi, da so J. pobeg pripravljali drugi, kar pomeni, da gre tudi za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe;

ni razlogov glede obsojenčevega namena J. pobega, „da bi v inozemstvu deloval v organizaciji proti FLRJ“. Gre za golo trditev brez razlogov in dokazov, poleg tega je ta trditev nejasna in

nedoločno opisano dejanje pod točko II/3 izpodbijane sodbe, saj trditvi, da je obsojenec „v svojih pridigah in osebnih razgovorih“ vršil propagando, manjka podatek o kraju in času takega ravnanja, historična opredelitev, ki jo vsebuje sodba, je nedoločna in je onemogočala zagovor;

b) iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker obtožnica in vabilo obsojencu nista bila vročena, zaradi česar zoper obtožnico ni mogel ugovarjati, zagovornik pa mu je bil postavljen šele na glavni obravnavi.

2) kršitev kazenskega zakona (očitno iz 1. točke 372. člena ZKP), ker

dejanje pod točko II/1 nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD niti kakšnega drugega kaznivega dejanja iz tega zakona;

je dejanje pod točko II/2 nezakonito pravno opredeljeno kot pripravljalno dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, nima namreč nobenih posebnih znakov tega kaznivega dejanja in tudi ne splošnih znakov vseh kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD in

dejanje pod točko II/3 je nezakonito opredeljeno kot kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD, saj propaganda, ki jo sodba očita obsojencu, ne vsebuje nobenega poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

7. Po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prvega odstavka tega člena zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Iz podatkov, ki jih je Vrhovnemu sodišču dne 21.9.2009 predložila pooblaščenka vložnika zahteve, je razvidno, da je Misijonska družba – lazaristi Slovenska provinca s sedežem v L., kot verska skupnost sestavni del Katoliške cerkve in ima po 6. členu Zakona o verski svobodi (Ur. l. RS, št. 14/2007) status pravne osebe. Iz izjave in potrdila Nadškofije L. z dne 16.9.2009 pa sledi, da je bil A.A. v času od 24.6.2003 do 24.6.2009, v katerem je bila vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, kot vizitator zakoniti zastopnik navedene verske skupnosti. V skladu s tem je tudi listina z dne 17.3.2003, s katero je glavni predstojnik navedene Misijonske družbe A.A. potrdil za vizitatorja Slovenske province in ga polnopravno pooblastil za opravljanje kanoničnih vizitacij vseh skupnosti v tej provinci in za njeno upravljanje v skladu s konstitucijami in statuti Misijonske družbe. Iz teh razlogov so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za njeno obravnavanje.

8. Obsojenemu A.T. je očitano, da je storil kazniva dejanja po 8. točki 3. člena in po 9. členu ZKLD. V primeru prvega dejanja je glede na pravnomočno obsodilno sodbo prepeljal iz L. do P. vojnega zločinca J.Z., ga tam predal drugi osebi, ki ga je odvedla preko državne meje, da bi se tam (v tujini) pridružil protidržavni organizaciji. Drugo pripravljalno dejanje je bilo izvršeno s tem, da je junija 1946 iskal zveze z oboroženimi bandami na P. planinah, da bi organiziral pobeg zločinca bogoslovca J., ki se je skrival v samostanu lazaristov v L., da bi v inozemstvu deloval v organizaciji proti FLRJ.

9. Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je bil cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red FLRJ, ali kdor je postal član takega društva ali ga je na kakršenkoli način podpiral.

10. V opisu kaznivih dejanj (izrek sodbe sodišča prve stopnje pod II/1 in II/2) ni konkretno opredeljeno, kdo in katero društvo z namenom izvrševanja zločinov iz 2. člena ZKLD ali s fašističnimi cilji je ustanovil in prav tako ni navedena trditev, da je obsojenec postal član takega društva ali da ga je na določen način podpiral. Ni mogoče sklepati, da za določnost opisa zakonskih znakov tega kaznivega dejanja zadostujeta navedbi o namenu J.Z., da bi se v tujini pridružil protidržavni organizaciji in bogoslovca J., da bi v inozemstvu deloval v organizaciji proti FLRJ ter da je obsojenec z inkriminiranim ravnanjem podpiral sicer neopredeljeno društvo z nameni, predpisanimi v tej zakonski določbi. Tudi sodba sodišča prve stopnje v obrazložitvi, ki se nanaša na kaznivi dejanji iz 8. točke 3. člena ZKLD, ugotavlja le, da je obsojencu dokazano, da je vršil propagando v cilju nasilne zrušitve obstoječe državne ureditve, pri čemer tak zaključek utemeljuje z vodenjem pobega vojnega zločinca do državne meje ter z iskanjem oborožene bande v planinah z namenom omogočiti obsojenemu zločincu pobeg. Enako sklepanje je razvidno tudi iz razlogov drugostopenjske sodbe. Zato je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da kaznivi dejanji, opisani v točki I/1 in I/2 izreka prvostopenjske sodbe glede na navedene pomanjkljivosti nimata vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena ZKLD.

11. V zvezi s kaznivim dejanjem iz 9. člena ZKLD je obsojencu očitano, da je v inkriminiranem časovnem obdobju v pridigah in osebnih razgovorih vršil propagando, katere cilj je bil nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, in sicer z govorjenjem proti ukrepom ljudskih oblasti, proti priborjeni ženski enakopravnosti in s pripovedjo, da v državi ni verske svobode.

12. Že glede na opis in tudi s pravnomočno sodbo ugotovljeno vsebino obsojenčevega zagovora ni mogoče sklepati, da je z njim pozival k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. Nasprotno, njegovo govorjenje in pripovedovanje je ostalo v okviru uresničevanja pravice govora. Svoboda govora pa je bila zagotovljena tudi v 27. členu Ustave FLRJ iz leta 1946. Z inkriminiranim ravnanjem je obsojenec le izrazil kritični odnos do razmer v družbi in do delovanja takratne oblasti. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi to obsojenčevo dejanje nima znakov kaznivega dejanja propagande ali agitacije po prvem odstavku 9. člena ZKLD.

13. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisana obsojenčeva dejanja niso kazniva dejanja (1. točka 372. člena ZKP), se ni ukvarjalo z ostalimi z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami, temveč je po 1. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe in po prvem odstavku 96. člena istega zakona odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep I Ips 29771/2010-182
• Sodba I Ips 69/2009
• Sodba I Ips 139/2009