Sodba I Ips 62/2009

Jedro

S tem, ko je sodišče druge stopnje v opisu kaznivega dejanja v sodbi dodalo čas in kraj storitve kaznivega dejanja, ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba kljub tej spremembi nanaša na isti dogodek, kot je bil opisan v obtožnici, in je ostalo dejanje obsojenca nespremenjeno.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega B.B. spremeni tako, da se

obt. B.B., sin L., roj. 27.11.1911 v G., duhovnik, umrl 28.11.1974,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti

obtožbe, da je v točneje neugotovljenem času poleti oziroma jeseni 1946 v J. podpiral M. križarsko bando s tem, da je kurirko soobtoženo Ž.M. poslal po vino za križarje k P.M. ter da kljub temu, da je vedel, kje se M. tolpa skriva in s kakšnimi cilji se na našem ozemlju nahaja, tega ni prijavil varnostnim organom, s tem je pomagal oboroženi tolpi pri vpadanju na ozemlje naše države z namenom izvrševati kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD,

s tem naj bi storil kaznivo dejanje po 7. točki tretjega odstavka ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 484/47 z dne 26.9.1947 je bil obsojeni B.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 8. členu Zakona o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države, (dejanje opisano pod točko VI/1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja po 8. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (dejanje opisano pod VI/2 izreka sodbe) ter obsojen na petnajst mesecev odvzema prostosti in izgon iz prebivališča za dobo dveh let.

Z isto sodbo so bili spoznani za krive tudi:

- obsojeni L.V., zaradi storitve kaznivih dejanj po 7. točki 3. člena ZKLD, po členu 8. ZVLP, poskusa kaznivega dejanja po 12. točki 3. člena ZKLD in po 12. členu ZKLD in kaznivega dejanja zoper javni red (dejanja opisana pod točko I/1-8) ter obsojen na dvanajst let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih pravic za štiri leta in izgon iz bivališča za dobo pet let;

- obsojena A.B. zaradi storitve kaznivih dejanj po 7. točki 3. člena ZKLD in kaznivega dejanja zoper javni red (dejanje opisano pod točko II/1-7) ter obsojena na osem let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za tri leta in izgon iz bivališča za dobo petih let;

- obsojeni S.P. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko III/1-5) ter obsojen na osem let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za tri leta in izgon iz bivališča za dobo petih let;

- obsojena M.Ž. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko IV/1-3) in obsojena na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za dve leti in izgon iz bivališča za tri leta;

- obsojena Š.K. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko V/1 in 2) in obsojena na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za eno leto in izgon iz bivališča za eno leto;

- obsojeni R.D. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko VII/1-3) in obsojen na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za eno leto, izgon iz prebivališča za eno leto in zaplembo celotnega premoženja z zakonitimi omejitvami;

- obsojeni M.V. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD in kaznivega dejanja zoper čast (dejanja opisana pod točko VIII/1-3 izreka) in obsojen na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za eno leto, izgon iz prebivališča za eno leto in zaplembo celotnega premoženja z zakonitimi omejitvami;

- obsojeni J.Ž. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD (dejanje opisano pod točko IX izreka) in obsojen na tri leta in šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za eno leto, izgon iz prebivališča za eno leto in zaplembo celotnega premoženja z zakonitimi omejitvami;

- obsojeni F.V. zaradi kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD (dejanje opisano pod točko X izreka) in obsojen na eno leto prisilnega dela brez odvzema prostosti;

- obsojeni A.V. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD in po 8. členu ZKLD (dejanji opisani pod točko XI/1-2 izreka) in obsojen na eno leto odvzema prostosti s prisilnim delom;

- obsojeni F.M. zaradi kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD (dejanje opisano pod točko XII izreka) in obsojen na eno leto prisilnega dela brez odvzema prostosti;

- obsojena E.M. zaradi kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD (dejanje opisano pod točko XIII izreka) in obsojena na šest mesecev prisilnega dela brez odvzema prostosti.

Z isto sodbo je sodišče obtoženega M.V. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD (storjenega neugotovljenega dne oktobra 1946).

Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 813/47 z dne 27.11.1947 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pod točko:

I. glede obtoženega L.V. ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo v odločbi o krivdi pod točko I/8 ter v odločbi o kazni in vštetju pripora ter v tem obsegu spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ter ga zaradi tega kaznivega dejanja in pa kaznivih dejanj pod točko I/1-7 odločbe o krivdi obsodilnega dela izpodbijane sodbe, ki v tem pogledu ostane nespremenjena v veljavi, obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo štirinajst let, na izgubo političnih pravic za dobo pet let in na izgon iz prebivališča za dobo pet let;

II. glede obtožene A.B. ugodilo pritožbi javnega tožilca in obsojenki kazen odvzema prostosti zvišalo na deset let;

III. glede obtoženega B.B. ugodilo pritožbi javnega tožilca, izpodbijano sodbo glede tega obtoženca v celoti razveljavilo in v tem obsegu na novo razsodilo in ga spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ter ga obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo treh let, izgubo političnih pravic za dobo dveh let ter izgon iz bivališča za dobo dveh let; pritožbo obsojenca pa zavrnilo;

IV. pritožbo obtoženega R.D. v celoti zavrnilo;

V. glede obtoženega M.V. ugodilo pritožbi javnega tožilca, izpodbijano sodbo glede tega obsojenca v oprostilnem delu v celoti razveljavilo in v odločbi o kazni ter v tem obsegu na novo razsodilo in obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ter ga zaradi tega kaznivega dejanja in kaznivih dejanj, glede katerih je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo, ki v tem pogledu ostane v veljavi nespremenjena, obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo štiri leta in pol, na izgubo političnih pravic za dobo enega leta, na izgon iz prebivališča za dobo enega leta in na popolno zaplembo premoženja;

VI. pritožbo obtoženega J.Ž. v celoti zavrnilo;

VII. glede obtoženega F.V. ugodilo pritožbi javnega tožilca in prvostopno sodbo glede tega obtoženca v celoti razveljavilo in v tem obsegu na novo razsodilo ter obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ter ga obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo treh let, izgubo političnih pravic za dobo enega leta in izgon iz prebivališča za dobo enega leta;

VIII. v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe je glede obsojenega B.B. zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31.12.2008 po pooblaščencu vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti a. nadškofije glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), ker je pokojni B.B. služboval kot duhovnik v J. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, ker niso izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja iz 7. točke 3. člena ZKLD in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 11.3.2009, navaja, da vlagatelj zahteve ni zakoniti zastopnik katoliške cerkve v Sloveniji ter da v spisu ni pooblastila odvetniku M.P. Z odgovorom državnega tožilca sta bila predlagatelj in njegov pooblaščenec seznanjena ter se je pooblaščenec o odgovoru tudi pisno izjavil z vlogo z dne 20.3.2009.

B.1

4. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in v odgovoru na zahtevo, Vrhovno sodišče ugotavlja:

- da je pooblaščenec na poziv Vrhovnega sodišča z dne 21.4.2009 sodišču dostavil pooblastilo za zastopanje predlagatelja z dne 29.12.2008;

- da je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo drugega odstavka 42. člena ZKP na podlagi ugotovitve, da ni podan razumen dvom v nepristranskost sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov (sklep Su 29/2009-14 z dne 6.5.2009);

- da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah I Ips 68/2009 z dne 9.7.2009 in drugih, že presodilo, da je Nadškofija A. upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost katoliške cerkve na področju a. metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem območju (obsojeni B.B. je po podatkih spisa služboval v J.), ter je nadškof A.A. tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, kot zastopnik registrirane verske skupnosti;

- da je Okrožno sodišče v Mariboru skladno z določbo 257. člena Sodnega reda, na poziv Vrhovnega sodišča zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, obnovilo kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru K 484/47 ter obnovljen spis dne 23.9.2009 predložilo Vrhovnemu sodišču;

- da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22.10.1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKND obravnavati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom; v storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKND kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKND (točka 18. odločbe);

- da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede prekoračitve obtožbe že presodilo (sodba I Ips 366/2002 z dne 10.2.2005) da sme sodišče do določene mere spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, če je to obdolžencu v korist; sicer pa so vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši. Pomik datuma oziroma časovnega obdobja v katerem je dejanje storjeno, sam po sebi ne pomeni prekoračitve obtožbe. Za takšno kršitev bi lahko šlo le, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega dejanja (na primer detomor) ali pa njegovo kvalificirano obliko (na primer kazniva dejanja iz spolne sfere storjena proti mladoletniku), če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca ali pa bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanja alibija in podobno.

B.2

5. Na podlagi vpogleda v kazenski spis Vrhovno sodišče ugotavlja:

- da je Okrožno javno tožilstvo v Mariboru dne 28.8.1947 na Okrožno sodišče v Mariboru vložilo obtožnico, ki je obtoženemu B.B. pod točko VI. očitala storitev kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ker je bil podpornik oboroženih tolp pri vpadanju v naše ozemlje ki jim je bil cilj izvrševanje zločinov iz 2. člena ZKLD, to je da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ in da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske politične in narodnogospodarske pridobitve osvobodilne vojne, s tem da je: 1. podpiral M. križarsko bando s tem, da je kurirko M.Ž. poslal po vino za križarje k P.M. in 2. kljub temu, da je vedel, kje se M. tolpa skriva in s kakšnimi cilji se na našem ozemlju nahaja, tega ni prijavil varnostnim organom;

- da je bila dne 26.9.1947 opravljena javna glavna obravnava, na kateri se je obtoženec zagovarjal v navzočnosti svojega zagovornika (odvetnika dr. F.T. iz M.) ter da javni tožilec glede tega obtoženca do konca glavne obravnave obtožnice ni spremenil;

- da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 26.9.1947 spoznalo obtoženca pod točko VI/1 za krivega storitve kaznivega dejanja po 8. členu ZVLP (Zakon o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države – Uradni list FLRJ št. 86/46, 105/46) – ker je neugotovljenih dni leta 1945 in 1946 pridržal in prikril pred ljudskimi oblastmi 103 litre vina last izseljenke P.F. in to vino izročil P.M., čeprav je prešlo v last države in pod točko VI/2 za krivega storitve kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD (Uradni list FLRJ 59/46 in 106/47) – ker je kljub temu, da je vedel, da sta prišla po naročilu od naših oblasti izseljene P.F. dva človeka ilegalno preko državne meje, da bi spravila na varno imovino P., tega ni prijavil organom državne oblasti;

- da je pritožbeno sodišče, Vrhovno sodišče LRS, ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje glede tega obtoženca spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD, ker je v točneje neugotovljenem času poleti oziroma jeseni 1946 v J. podpiral M. križarsko bando s tem, da je kurirko soobtoženo M.Ž. poslal po vino za križarje k P.M. ter da navkljub temu, da je vedel, kje se M. tolpa skriva in s kakšnimi cilji se na našem ozemlju nahaja, tega ni prijavil varnostnim organom, s tem je pomagal oboroženi tolpi pri vpadanju na ozemlje naše države z namenom izvrševati dejanja iz 2. člena ZKLD.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je obtožba prekoračena – prvi odstavek 354. člena ZKP, z navedbo, da obtožnica ni vsebovala časa in kraja storitve dejanja, kar je v opis dejanja samo dodalo pritožbeno sodišče, ki je s tem prekoračilo obtožbo.

7. Pritrditi je navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje v opisu obsojencu očitanega dejanja v sodbi dodalo čas in kraj storitve kaznivega dejanja (poleti oziroma jeseni 1946 v J.). Vendar pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik uveljavlja v zahtevi. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sodba sme nanašati samo na osebo ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Zaradi navedbe datuma in kraja izvršitve dejanja je po presoji sodišča še vedno obstajala objektivna identiteta obtožbe in sodbe, saj se sodba kljub tej spremembi nanaša na isti dogodek kot je bil opisan v obtožnici, pri čemer je ostalo dejanje obsojenca nespremenjeno. Sodišče se je pri tem oprlo na osebne podatke obsojenca v obtožnici (duhovnik – kaplan, stanuje v J.) in na njegov zagovor na glavni obravnavi kdaj in kam je prišla k njemu soobtožena Ž. in zagovor soobtožene Ž. Zato očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

8. Po določbi 2. člena ZKND (Uradni list FLRJ 59/46, 106/47) je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za storilca kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena istega zakona je veljal, kdor organizira oborožen upor ali v njem sodeluje, organizira ali pomaga, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor vstopi v skupino organizirano in oboroženo za izvrševanje takih dejanj.

9. Pravilno je stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da opis dejanj obsojenega J.K. ne pomeni uresničitve vseh znakov kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKND.

10. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe se trdi, da je obsojenec podpiral M. križarsko bando tako, da je soobtoženko poslal po vino za križarje in da tolpe, za katero je vedel kje se skriva, ni prijavil varnostnim organom s čimer je pomagal oboroženi tolpi pri vpadanju na ozemlje naše države z namenom izvrševati dejanja iz 2. člena ZKND, ki v opisu dejanja tudi niso konkretizirana. Vendar pa glede na določbo 7. točke 3. člena ZKND za storilca ni zadoščalo podpiranje že obstoječe skupine (tolpe), ampak pomoč pri organiziranju oborožene skupine (tolpe), torej pri njenem nastajanju oziroma pri vpadanju takšnih tolp na ozemlje države, kar je bil tudi očitek obsojencu. Zato po presoji Vrhovnega sodišča obsojenemu B.B. očitano kaznivo dejanje že po opisu v izreku sodbe sodišča druge stopnje ne izpolnjuje znakov tega kaznivega dejanja, saj niti pri navajanju splošnih zakonskih znakov, ne pri njihovi konkretizaciji ne navaja okoliščine, da je obsojenec pomagal oboroženi tolpi pri njihovem vpadanju na ozemlje države.

11. Dejanje obsojenca pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni moč opredeliti po 14. točki 3. člena ZKND. Storilec tega dejanja je bil, kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Že v tej točki zakona primeroma inkriminirana dejanja (dajanje zavetišča, pošiljanje, skrivanje ali prenašanje stvari, vzdrževanje zvez, oviranje pri odkrivanju in prijetju) povedo, da je bilo kaznivo storilčevo aktivno podpiranje z različnimi dejanji (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 282/96 z dne 1.2.1999). Kot tako, bi se glede na navedbe v opisu obsojencu očitanega dejanja lahko štela le obsojenčeva napotitev M.Ž. po vino za križarje k P.M., kar pa bi moglo glede na enkratnost primera po presoji Vrhovnega sodišča imeti le neznaten prispevek k ohranitvi tolpe, ni moč šteti za kaznivo dejanje.

12. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo glede obtoženega J.K. spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

13. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 43077/2010-59
• Sodba I Ips 30388/2010-105
• Sodba I Ips 136/2011