Sodba VIII Ips 17/2008

Jedro

Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej.

Kljub temu, če se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih (npr. daljša bolniška odsotnost) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost izredne odpovedi. V takšnih primerih bi zato lahko govorili o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma, da datum že določenega zagovora preloži.

Zagovor je zadnji možni čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel ničesar novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodba nima.

Za postopek izredne odpovedi in za postopek pred odpovedjo (zagovor) ZDR ne predvideva posebnega varstva delavca, ki je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2005. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da jo je dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati in plačati vse pravice iz dela, in sicer obračunati in izplačati zapadle mesečne plače, ki bi jih prejela, če bi delala, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki je določen v drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka je napačno štela, da se je z razlogom za odpoved seznanila šele dne 2. 12. 2005, ko je tožečo stranko zadnjič vabila na zagovor. Do tega zagovora ni prišlo, zato navedenega dne tožena stranka ni izvedela nič novega. Z razlogom za odpoved se je seznanila najkasneje 25. 7. 2005, ko je tožeči stranki poslala pisno obdolžitev in vabilo na prvi zagovor, oziroma kot je izpovedal predsednik uprave „je za to zvedel par dni prej, preden je tožena stranka reagirala s tem, da je tožeči stranki vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor“. Ker tožeča stranka zaradi nezakonite odpovedi ni mogla koristiti dopusta, je sodišče ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2005 v višini 5.797,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2005 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je tožeča stranka za čas, za katerega zahteva odškodnino, že upravičena do polnega nadomestila plače. V preostalem (glede zakonitosti izredne odpovedi) se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožeča stranka upravičeno ni udeležila zagovora zaradi slabega zdravstvenega stanja, glede katerega je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje zdravnice. Izpodbijana sodba se o teh okoliščinah ni izrekla, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti, izrek pa je v nasprotju z listinami v spisu. Izjava predsednika uprave je v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Izpodbijana sodba nima navedb o pritožbenih razlogih glede tega, da sodišče ni upoštevalo nemožnost zaposlitve tožeče stranke, o čemer je izpovedala priča. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti, odločitev pa je tudi v nasprotju z 118. členom ZDR. Tožena stranka je bila dolžna spoštovati zdravstveno stanje tožeče stranke, saj je bila ta od pravega (pravilno: prvega) roka za zagovor pa do zadnjega roka za zagovor (2. 12. 2005) glede na veljavno zakonodajo in konvencije MOD zaščitena pred odpovedjo. Subjektivni rok za odpoved ni začel teči od dneva izdaje pisne obdolžitve, saj tožena stranka takrat še ni bila seznanjena z vsemi okoliščinami, ki bi narekovale odpoved. Glede na sodno prakso pritožbenega sodišča je ta rok pričel teči en dan po datumu, za katerega je bila tožeča stranka zadnjič vabljena na zagovor (torej od 3. 12. 2005 dalje). Tedaj je bila tožena stranka oproščena dolžnosti omogočiti zagovor, saj bi sicer zamudila objektivni rok za odpoved. Sicer pa se tožena stranka vse do danes ni seznanila z okoliščinami, ki bi narekovale odpoved. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (v obravnavani zadevi ima tožena stranka pravni interes za izpodbijanje ugodilnega dela odločitve), in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zmoten je očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Drugostopenjsko sodišče se je ustrezno opredelilo do zatrjevanja tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče kot pomembno okoliščino pri presoji trenutka seznanitve z razlogom za odpoved upoštevati, da se tožeča stranka zagovorov ni udeležila zaradi slabega zdravstvenega stanja. Obrazložilo je, da je vprašanje seznanitve z razlogom za odpoved dejansko vprašanje, bolniška odsotnost delavca pa ni nujno opravičljiv razlog za izostanek od zagovora. Navajanje, da izpodbijana sodba „izven konteksta citira izjavo priče predsednika uprave...“ in da je ta izjava v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, prav tako ne predstavlja v reviziji uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Usmerjena je v izpodbijanje dokazne ocene, ki jo je sodišče druge stopnje napravilo o izjavi te priče, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zmoten je tudi očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o obstoju pogojev za odločitev po 118. členu ZDR. Sodišče druge stopnje je ustrezno pojasnilo, da tožeča stranka predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR) ni podala, podlaga, da bi sodišče o razvezi odločilo samo (drugi odstavek citiranega člena), pa glede na izvedeni postopek ni bila podana.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Jedro spora je vprašanje, ali je tožena stranka zamudila subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo (subjektivni rok), in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).

10. Vrhovno sodišče je že v večjem številu odločb zavzelo stališče, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej (1). V zvezi s tem izhaja iz izpodbijane sodbe naslednja dejanska ugotovitev, ki je bistvenega pomena za presojo pravočasnosti odpovedi, in na katero je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka se je z razlogi za odpoved seznanila najkasneje dne 25. 7. 2005, ko je tožeči stranki izdala pisno obdolžitev, oziroma se je glede na izpoved predsednika uprave tožene stranke z razlogi seznanila nekaj dni pred navedenim datumom. Ker je tožena stranka podala tožeči stranki odpoved šele dne 5. 12. 2005, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je zamudila subjektivni 15-dnevni rok za odpoved. Sodišče je zato izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno razveljavilo in ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku.

11. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da z dnem izdaje pisne obdolžitve tožena stranka še ni bila seznanjena z vsemi okoliščinami za podajo izredne odpovedi. S takšno navedbo tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča o trenutku seznanitve z odpovednim razlogom, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZDR). Revizijsko sklicevanje, da se sicer tožena stranka vse do danes ni seznanila z okoliščinami, ki bi narekovale odpoved, dodatno potrjuje pravilnost odločitve o nezakonitosti odpovedi. Kot je drugostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, tožena stranka ne bi smela podati izredne odpovedi, če za to ni obstajal razlog (prvi odstavek 110. člena ZDR).

12. Neutemeljeno je revizijsko navajanje, da bi glede ugotavljanja začetka teka roka za podajo izredne odpovedi sodišče moralo upoštevati, da se tožeča stranka zagovorov opravičeno ni udeležila zaradi zdravstvenih razlogov. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006 zavzelo stališče, da kljub temu, če se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih (npr. daljša bolniška odsotnost) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost izredne odpovedi. V takšnih primerih bi zato lahko govorili o obstoju okoliščin (drugi odstavek 83. člena ZDR), zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Ker je bila v obravnavani zadevi tožeča stranka bolniško odsotna vse od 28. 7. 2005 do 3. 1. 2006 (četudi opravičeno), stališče iz zadeve VIII Ips 153/2006 velja tudi za predmetni spor.

13. Zmotna sta revizijska predloga o tem, kdaj naj bi začel teči subjektivni rok za izredno odpoved. Tožena stranka tako navaja, da bi ta rok lahko pričel teči šele tisti dan, ko bi tožeča stranka dejansko podala zagovor, pri čemer pojasnjuje, da je tožeča stranka odsotnost na zagovoru zaradi slabega zdravstvenega stanja vedno utemeljeno opravičila. Alternativno predlaga, da bi ta rok lahko pričel teči šele od takrat dalje, ko so pri toženi stranki obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki omogoči zagovor (t. j. 3. 12. 2005, en dan po datumu neuspelega zadnjega zagovora). Tožena stranka se v podkrepitev teh navedb sklicuje na odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, vendar Vrhovno sodišče na drugostopenjsko prakso pri svojem odločanju ni vezano. V drugem odstavku 83. člena ZDR je za delodajalca predpisana dolžnost, da pred izredno odpovedjo delavcu omogoči zagovor. Kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo v odločbi VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, je zagovor zadnji možni čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel ničesar novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodba nima. Na takšno stališče je pravilno oprta tudi odločitev v izpodbijani sodbi.

14. Revizija zmotno zatrjuje, da je bila tožeča stranka zaradi zdravstvenega stanja v obdobju od prvega določenega datuma za zagovor do zadnjega datuma za zagovor zaščitena pred odpovedjo. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je ob upoštevanju tretjega odstavka 116. člena ZDR delavcem zagotovljeno varstvo zaradi bolezni le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti: če je ob poteku odpovednega roka delavec bolniško odsoten, mu delovno razmerje preneha z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Za postopek izredne odpovedi in za postopek pred odpovedjo (zagovor) ZDR ne predvideva posebnega varstva delavca, ki je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca takšnega varstva tudi ne predpisuje. V 7. členu le določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Zakaj obravnavana odpoved kljub neopravljenemu zagovoru ni nezakonita, je bilo pojasnjeno v točki 12. te odločbe.

15. Revizija neutemeljeno očita, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z določilom 118. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Kot je ugotovilo drugostopenjsko sodišče, tožeča stranka ni podala predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato ni bilo podlage za sprejem odločitve po prvem odstavku 118. člena ZDR. Ker tudi tožena stranka ni podala izrecnega predloga za sodno razvezo pogodbe, oziroma njenih navedb ni mogoče razlagati v tem smislu, ni bilo podlage niti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne glede na predlog delavca (drugi odstavek 118. člena ZDR).

16. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Npr. sodba VIII Ips 345/2006 z dne 29. 5. 2007, sodba VIII Ips 96/2008 z dne 21. 4. 2009, sodba VIII Ips 130/2008 z dne 8. 6. 2009, idr.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 93/2006
• Sodba VIII Ips 114/2009
• Sodba VIII Ips 424/2007