Sodba in sklep III Ips 36/2008

Jedro

Zahtevki, s katerimi se zahteva abstraktna prepoved glede „drugih izdelkov,“ glede „drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke“ in glede „drugega načina uporabe“ ter abstraktna odstranitev „vseh izdelkov“ in izdelkov označenih „z znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke“ že zaradi nekonkretiziranosti samih tožbenih predlogov ne omogočajo presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja in zato ne morejo biti utemeljeni.

Tožeča stranka ne more „v naprej in na zalogo“ doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, tudi tistih, ki se v določeni pojavni obliki (še nikoli) niso zgodile.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se 2.4. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavita v delu, v katerem se nanašata na odstranitev oblačil, modnih dodatkov in embalaže za te izdelke, ki so označeni z znakoma „B. B.“ in „B.“ iz trgovinskih tokov ter se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot imetnica serij znamk „Boss“ in „Hugo Boss“ vložila tožbo, v kateri uveljavlja zahtevek za izbris znamke, sestavljene iz besed Big Boss in figurativnih elementov, iz registra Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino in zahtevke zaradi kršitve svojih znamk. Med drugim je zahtevala, da se toženi stranki:

- prepove proizvodnjo, prodajo, oglaševanje ter ponujanje na trgu oblačil, modnih dodatkov ter drugih izdelkov, vključno z embalažo za navedene izdelke, ki so označeni z znakom „Big Boss“, znakom „Boss“ ali z drugimi znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke „Boss“ oziroma „Hugo Boss“ tožeče stranke ter vsakršno drugo uporabo navedenih znakov v gospodarskem prometu, vključno z uporabo teh znakov na prodajalnah ter proizvodnih mestih tožene stranke, ki ni odobrena s strani tožeče stranke,

- naloži, da iz trgovinskih tokov odstrani vse izdelke, vključno z oblačili, modnimi dodatki ter embalažo za te izdelke (predmete kršitve), ki so v njeni posesti in ki so označeni z znakom „Big Boss,“ znakom „Boss,“ ali z drugimi znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke „Boss“ oziroma „Hugo Boss“ tožeče stranke.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugodeno vsem tožbenim zahtevkom tožeče stranke, je tožena stranka vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v (pretežnem) delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu, ki bo povzet v nadaljevanju, pa spremenilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh revizijskih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred sodišče prve oziroma druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Obravnavani postopek je bil ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-C) že v teku, zato se po njegovem 23. členu nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1, Ur. l. RS št. 102/2004-UPB2). Ker se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

7. Zahtevki, o katerih je bilo v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno (sodba o njih pa je predmet preizkusa tega revizijskega postopka), so:

- prepovedni zahtevek glede drugih izdelkov razen oblačil in modnih dodatkov (toženi stranki se prepove proizvodnja, prodaja, oglaševanje ter ponujanje na trgu drugih izdelkov, vključno z embalažo za druge izdelke, ki so označeni z znakoma Big Boss in Boss),

- prepovedni zahtevek glede drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke Boss in Hugo Boss. (toženi stranki se prepove proizvodnja, prodaja, oglaševanje ter ponujanje na trgu oblačil in modnih dodatkov ter drugih izdelkov, ki so označeni z drugimi znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke Boss oziroma Hugo Boss tožeče stranke),

- prepovedni zahtevek glede drugega načina uporabe znakov razen proizvodnje, prodaje, oglaševanja ter ponujanja na trgu (toženi stranki se prepove vsakršno drugo uporabo navedenih znakov v gospodarskem prometu, vključno z uporabo teh znakov na prodajalnah ter proizvodnih mestih tožene stranke, ki ni odobrena s strani tožeče stranke),

- odstranitveni zahtevek glede vseh izdelkov (tožena stranka mora odstraniti iz trgovinskih tokov vse izdelke, vključno z oblačili, modnimi dodatki ter embalažo za te izdelke (predmete kršitve), ki so v njeni posesti in ki so označeni z znakom „Big Boss“ znakom „Boss“ ali posnemajo določene znamke „Boss“ oziroma „Hugo Boss“ tožeče stranke).

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da navedeni zahtevki ne morejo biti utemeljeni, ker so zaradi neopredelitve predpostavk kršitvenih dejanj tožeče stranke (iz 47. člena ZIL-1) nesklepčni. Vrhovno sodišče je obravnavalo revizijske navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na to presojo in v nadaljevanju podaja odgovor na tiste, ki so bistvene za odločitev o reviziji (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP). Revizijskih razlogov, s katerimi tožeča stranka napada razloge sodišča druge stopnje za razveljavitev dela sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje, pa glede na prvi odstavek 384. člena ZPP ni presojalo.

9. Stališče tožeče stranke, da je zahtevek iz prvega odstavka 121. člena ZIL-1 preventivne narave, namenjen preprečevanju kršitev, ki bi se šele lahko zgodile, je materialnopravno napačno. Pravni položaj imetnikov znamk opredeljuje in (tudi z abstraktnimi prepovedmi) varuje zakon. Funkcija sodnega varstva pa je (zgolj) v odpravi in preprečevanju konkretnih kršitev. Tožeča stranka ne more „v naprej in na zalogo“ doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, tudi tistih, ki se v določeni pojavni obliki (še nikoli) niso zgodile. Niti ne more, kot je to pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, doseči sodne prepovedi ravnanj, ki jih ni mogoče opredeliti kot konkretne kršitve pravic iz 47. člena ZIL-1.

10. Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj (tudi v bodoče) je treba torej najprej izkazati njihov obstoj, kar pa v prvi fazi terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 47. člena ZIL-1 (primerjaj prvi odstavek 121. člena ZIL-1). Tak primer je lahko npr. proizvodnja (konkretizirana uporaba) oblačil (konkretiziran izdelek) označenih z znakom Big Boss (konkretiziran znak). Zahtevki, s katerimi se zahteva abstraktna prepoved glede „drugih izdelkov,“ glede „drugih znakov, ki posnemajo določene registrirane znamke“ in glede „drugega načina uporabe“ ter abstraktna odstranitev „vseh izdelkov“ in izdelkov označenih „z znaki, ki posnemajo določene registrirane znamke Boss oziroma Hugo Boss“ pa, kot je to pravilno presodilo sodišče druge stopnje, že zaradi nekonkretiziranosti samih tožbenih predlogov ne omogočajo presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja in zato ne morejo biti utemeljeni. Smiselno enako to velja tudi za zahtevke na podlagi Zakona o varstvu konkurence (ZVK, Uradni list RS, št. 18/1993). Prepoved (nadaljnjih) dejanj nelojalne konkurence je prav tako mogoča šele po izkazu obstoja vseh elementov dejanja nelojalne konkurence iz drugega odstavka 13. člena ZVK.

11. Drugačen pa je del pravnomočno zavrnjenega zahtevka, ki se glasi na odstranitev „oblačil, modnih dodatkov in embalaže zanje“ označenih „z znakom „Big Boss“ ali znakom „Boss.“ Ta del zahtevka je bil vsebovan v zahtevku za odstranitev predmetov kršitve (četrta točka tožbenega zahtevka). Vrhovno sodišče zanj ugotavlja, da je načeloma dovolj določen, da omogoča presojo o kršitvenem dejanju (enako kot iz enake dejanske podlage izhajajoč del prepovednega zahtevka). Zato sta zaključek o njegovi nesklepčnosti, ki smiselno izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, in njegova posledična zavrnitev (2.4. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje) materialnopravno zmotna. Vrhovno sodišče je zato v tem delu reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo (tudi v tem obsegu) vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo navedeni del odstranitvenega zahtevka po napotkih sodišča druge stopnje obravnavalo skupaj z ostalimi zahtevki zaradi kršitve znamk.

12. V preostalem delu je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo. V njej uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka namreč niso podane, sodba sodišča druge stopnje pa je v zgoraj navedenem nerazveljavljenem delu tudi materialnopravno pravilna (378. člen ZPP).

13. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo o stroških tega revizijskega postopka. Ker tožeča stranka s pretežnim delom revizije ni uspela, po drugem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 92/2001
• Sodba III Ips 26/2001
• VSL Sklep V Cpg 918/2018