Sodba VIII Ips 75/2008

Jedro

Podatek o mesečni višini izplačane pokojnine oziroma o morebitnem neizplačilu pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja je nujen podatek za odmero in izplačilo dodatka v smislu določb 3. oziroma 4. člena ZZSV. Zakon ne določa, kdo mora ta podatek v postopku odmere dodatka preskrbeti oziroma v sodnem postopku dokazati navedena dejstva. Vsekakor s podatki o višini izplačane pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja razpolaga zavarovanec, ki mu je pokojnina izplačevana. V sodnem sporu pride v poštev splošno pravilo o dokaznem bremenu, ki izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Dejstva, na katera opira svoje zahtevke, mora navesti in dokazati stranka, ki dejstva zatrjuje. Pri tem se lahko upoštevajo vsi dokazi, ki so primerni za dokazovanje pravno pomembnega dejstva (v tožničinem primeru bi lahko bili pomembni tudi podatki o nakazilih na njen bančni račun pri Poštni hranilnici v Beogradu, pa morebiti tudi dokaz z njenim zaslišanjem).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 9898896 z dne 23. 1. 2004, potrjeno z odločbo P-9898896 z dne 21. 4. 2004, tožnici za čas od 14. 10. 1997 dalje odmerila višino dodatka k starostni pokojnini, ki jo tožnica od leta 1991 dalje prejema s strani nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji. Pri tem je upoštevalo, da je znašala tožničina starostna pokojnina za september 1991 7.843,40 takratnih din, da je znašala ob upoštevanju valorizacij pokojnin pri toženi stranki njena pokojnina na dan 14. 10. 1997 v smislu osnove pokojnine iz 2. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV – Ur. l. RS, št. 45/92 s kasnejšimi spremembami) 65.328,19 takratnih SIT in določilo mesečne zneske dodatkov v višini razlike med višino valorizirane osnove za posamezni mesec in višino za ta mesec izplačane pokojnine s strani nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji, ki jo je le-ta nakazoval na tožničin bančni račun pri Poštni hranilnici v Beogradu. V II. točki izreka prvostopne odločbe pa je tožena stranka odmero (in izplačilo) dodatka k pokojnini iz Srbije za čas od 1. 1. do 31. 1. 1999, od 1. 5. do 31. 7. 1999 in za čas od 1. 4. 2003 dalje pogojevala s predložitvijo ustreznih potrdil o višini s strani nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji izplačane pokojnine, ker teh podatkov tožnica doslej ni posredovala.

2. V zvezi z navedenima odločbama tožene stranke je tožnica pred zaključkom obravnave pri sodišču prve stopnje uveljavljala naslednji tožbeni zahtevek:

„- Tožeči stranki B. T. se prizna pravica do odmere akontacije (dodatka k tuji pokojnini obračunanega na podlagi zneska pripadajoče pokojnine izplačane za mesec september 1991 od nosilca zavarovanja PIO Srbija, ki je usklajen v skladu z členom 2 zakona na dan 1. 10. 1997 in znaša 65.328 SIT.

- Tožena stranka se zavezuje obračunati in izplačati tožeči stranki, ki ji je priznana odmera po členu 4 zakona od osnove, od 14. 10. 1999 pa do začetka uradnega mesečnega izplačevanja.

- Tožena stranka je odmerila z odločbo 9898886 – 23. 1. 2004 in določila usklajene zneske akontacije od osnove v delu obrazložitve od 14. 10. 1999 do 31. 3. 2003 in jo tudi izplačala, zato se mora to upoštevati kot akontacija končnega obračuna akontacije pokojnine po členu 4 zakona.

- Tožeči stranki se prizna razlika od izplačane nove odmerjene akontacije od osnove po členu 4 zakona za čas od 14. 10. 1997 do 1. 3. 2003.

- Tožeči stranki se priznajo zamudne obresti za razliko iz točke 4. v polnem znesku od 14. 10. 1997 do končnega izplačila.

- Tožeči stranki se prizna odmera akontacije dodatka k tuji pokojnini, ki ni odmerjena po členu 4 zakona od 14. 10. 1997 do končnega rednega mesečnega izplačevanja.

- Stroški pravdnega postopka so v breme tožene stranke.

- Tožena stranka se zavezuje izplačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka 24. 10. 1997 do začetka rednega izplačevanja.

- Tožena stranka se zavezuje plačati tožeči stranki zamudne obresti, ki ji pripadajo na neizplačani del pokojnine od 14. 10. 1997.

Odločbi tožene stranke z dne 23. 1. 2004 in 21. 4. 2004, opr. št. 98988896 se razveljavita v delu, ki se nanaša na točko I. in II. razen dela, ki se nanaša na obračun usklajenega zneska osnove po členu 2.“

3. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je bila tožnici višina dodatka k pokojnini, ki jo prejema s strani nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji, za posamezne mesece pravilno odmerjena, upoštevaje kot osnovo ustrezno valorizirani znesek pokojnine iz septembra 1991 in dejansko izplačani znesek pokojnine v Srbiji. Glede odmere in višine dodatka za obdobja, ko tožnica ni posredovala podatkov o višini izplačane pokojnine v Srbiji, oziroma ni dokazala njenega neizplačila, pa je zavzelo stališče, da zgolj navedbe, da ji v tem obdobju pokojnina ni bila izplačana, ne zadoščajo in da bi morala tožena stranka svoje navedbe dokazati.

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka pri odmeri spornega dodatka ravnala v nasprotju z 2. in 4. členom ZZSV. Graja stališče sodišča, da bi morala toženi stranki mesečno posredovati podatke o izplačilu pokojnine s strani nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji. Že ob podaji vloge za priznanje navedenega dodatka je toženi stranki posredovala vse podatke za odmero njegove višine, ki jih zahteva ZZSV. Zato bi moralo sodišče o pravici do dodatka odločiti ob upoštevanju njenih navedb, da ji nosilec pokojninskega zavarovanja v Srbiji pokojnine za sporno obdobje ni izplačeval.

6. Sodišče je na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

9. ZZSV določa, da imajo državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do ustreznega dodatka k pokojnini (1. člen). Na podlagi 2. in 3. člena se dodatek določi v vsakokratni višini razlike med revaloriziranim zneskom pokojnine, ki je šla upravičencu za september 1991 (osnova) in dejansko višino s strani tujega nosilca zavarovanja izplačane pokojnine, s tem da se pri revalorizaciji upošteva usklajevanje pokojnin pri toženi stranki. Za primer, da nosilec zavarovanja iz republik nekdanje SFRJ upravičencu za določen mesec ne nakaže pokojnine, se mu na podlagi 4. člena ZZSV dodatek prizna oziroma odmeri v višini osnove (v celotni višini valoriziranega zneska pokojnine iz septembra 1991). V skladu z določbami 5. člena ZZSV se pravica do dodatka pridobi na podlagi zahtevka pri toženi stranki, ki mu mora upravičenec predložiti kopijo odločbe o priznanju pravice do pokojnine in dokazilo o državljanstvu.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče pri presoji zakonitosti spornih odločb tožene stranke ni zmotno uporabilo navedenih določb ZZSV. Za obdobja, za katera so bili na voljo ustrezni podatki, je sodišče pri preverjanju odmere dodatka upoštevalo ustrezno valorizirani znesek tožnici za september 1991 izplačane pokojnine in dejanska izplačila pokojnine s strani nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji za posamezne mesece. Z enakimi izhodišči za odmero višine dodatka sta tako tožena stranka kot sodišče utemeljeno soglašala tudi za obdobja, za katera je tožeča stranka navajala, da ji pokojnina s strani nosilcev pokojninskega zavarovanja v Srbiji sploh ni bila izplačana, le da sta odmero pogojevala s predložitvijo ustreznega dokaza o višini izplačane pokojnine oziroma o njenem neizplačilu.

11. Podatek o mesečni višini izplačane pokojnine oziroma o morebitnem neizplačilu pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja je vsekakor nujen podatek za odmero in izplačilo dodatka v smislu določb 3. oziroma 4. člena ZZSV (1). Navedeni zakon ne določa, kdo mora ta podatek v postopku odmere dodatka preskrbeti oziroma v sodnem postopku dokazati navedena dejstva. Vsekakor s podatki o višini izplačane pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja razpolaga zavarovanec, ki mu je pokojnina izplačevana. V sodnem sporu pride v poštev splošno pravilo o dokaznem bremenu, ki izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Dejstva, na katera opira svoje zahtevke, mora navesti in dokazati stranka, ki dejstva zatrjuje. Pri tem se lahko upoštevajo vsi dokazi, ki so primerni za dokazovanje pravno pomembnega dejstva (v tožničinem primeru bi lahko bili pomembni tudi podatki o nakazilih na njen bančni račun pri Poštni hranilnici v Beogradu, pa morebiti tudi dokaz z njenim zaslišanjem). Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ima še dodatne določbe o poudarjenem upoštevanju načela materialne resnice (61. člen) in preiskovalnega načela (62. člen), ki jih mora sodišče po potrebi upoštevati pri odločanju v socialnem sporu. Vendar v zvezi s tem revidentka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker na te kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, z vidika uporabe navedenih določb ZDSS-1 izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

12. Glede na navedeno v reviziji zatrjevani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 116/96 z dne 25. 3. 1997 in iz sodbe VIII Ips 1 /2006 z dne 7. 11. 2006.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 357/2016
• VDSS sodba in sklep Psp 789/2007
• Sodba VIII Ips 408/2008