Sodba I Ips 493/2008

Jedro

Če je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo pričo in ji ob tem predočilo njen zagovor iz drugega kazenskega postopka, to ne pomeni, da se sodba opira na dokaz iz drugega kazenskega postopka, ki v obravnavanem postopku ni bil izveden.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni R.O. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo kazen štiri mesece zapora, oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da stroški postavljenega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne uporabe kazenskega zakona“ in predlagal, da Vrhovno sodišče obtožbo zoper obsojenca zavrne, podrejeno pa, da mu izreče pogojno obsodbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni prebralo zagovora, ki ga je B.Š. podal v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 170/2006, v kateri je bil pravnomočno obsojen (tudi) za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Sodišče tudi ni ugodilo predlogu pomočnice okrožnega državnega tožilca, da naj se zagovor Š. prebere, ampak je odločilo, da se kot priča neposredno zasliši na glavni obravnavi. Kljub temu, da zagovor Š. sploh ni bil prebran, je sodišče svojo sodbo oprlo na ta zagovor. Tudi dejstvo, da je sodišče prebralo sodbo K 170/2006 ter sodbo pritožbenega sodišča, ne more predstavljati pravno relevantnega dokaza, saj iz izreka sodb ni moč ugotoviti obdolženčevega zagovora. Opisano ravnanje sodišča po navedbah zahteve pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in tudi kršitev načel kontradiktornosti in neposrednosti, saj zagovora, ki je bil podan v nekem drugem kazenskem postopku, ni mogoče upoštevati kot pravno relevanten dokaz. Obsojenec namreč ni bil prisoten, ko je B.Š. (v drugem kazenskem postopku) podal svoj zagovor, saj ga sodišče o zaslišanju ni obvestilo in zato Š. tudi ni mogel postavljati vprašanj in dajati pripomb na njegov zagovor. Končno sodišče tudi ne more ocenjevati (ne)verodostojnosti zagovora iz drugega kazenskega postopka.

6. V obravnavanem primeru je pomočnica okrožnega državnega tožilca na glavni obravnavi dne 16.4.2008 predlagala, da sodišče v dokazne namene prebere tudi zagovor B.Š., dan v fazi preiskovalnih dejanj, ki se nahaja v spisu Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 170/2006. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo in odločilo, da bo B.Š. kot pričo neposredno zaslišalo. Med zaslišanjem je pomočnica okrožnega državnega tožilca Š. predočila njegov (drugačen) zagovor iz preiskave in z glavne obravnave v kazenski zadevi K 170/2006. Sodišče je nato v obrazložitvi sodbe navedlo, da delno sledi izpovedbi priče Š., v delu, ko je izpovedoval drugače kot v predočenem mu zagovoru, pa sodišče njegovi izpovedbi ni verjelo. Zaključilo je, da je priča Š. govoril resnico v svojem zagovoru iz drugega kazenskega postopka, ko je obsojenega O. obremenil in povedal, da je O. izročil ves ukraden nakit in mu tudi povedal za njegov nezakonit izvor, ne pa v tem postopku, ko je vse to zanikal (sodba, stran 3).

7. Zagovornik po navedenem smiselno uveljavlja kršitev pravice do učinkovite obrambe, kot mu jo zagotavljata prvi odstavek 355. člena ZKP in točka d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Sodišče mora za podlago sodbe vzeti (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi, ko je izvajalo in ocenjevalo izvirne dokaze. S tem je sodišču omogočeno, da si neposredno ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. S tako procesno določbo pa se obtožencu tudi zagotavlja pravica do učinkovite obrambe. Izvajanje slednje bi mu bilo onemogočeno, če bi sodba lahko temeljila na dejstvih, ki se niso obravnavala v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi, ali na dokazih, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi, tako da bi se obtoženec lahko z njimi soočil. Po določbi 22. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta zagotavlja (tudi) pravico do izjave, ki obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Namen načela kontradiktornosti je v tem, da se stranki pod enakimi pogoji seznanita in opredelita glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Obdolženec pa mora imeti tudi zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pa pozneje. V primerih, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se po ustaljeni ustavnosodni praksi obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič. Tako je Ustavno sodišče odločilo na primer v odločbah Up-719/03 z dne 9.3.2006 in Up-849/05 z dne 18.10.2007.

8. Vrhovno sodišče ocenjuje, da se v obravnavani zadevi sodba ne opira na dokaz iz drugega kazenskega postopka oziroma na dokaz, ki v obravnavanem postopku ni bil izveden. Pojem dokaza je večplasten, za potrebe obravnavanega primera gre dokaz razlagati kot vir spoznanja o kakšnem pomembnem dejstvu, pri čemer se ta pomembna dejstva ugotavljajo v dokaznem postopku. Poleg odločilnih dejstev, ki so bistvena za odločitev v kazenski zadevi, in poleg indicev se v kazenskem postopku ugotavljajo tudi dejstva, s katerimi se preverja verodostojnost dokazov. Gre za tako imenovana pomožna ali kontrolna dejstva, ki posredno kažejo na obstoj pravno odločilnih dejstev. Z izvedbo dokaza se stranke kazenskega postopka seznanijo z njegovo vsebino, na primer z zaslišanjem obdolženca, priče ali izvedenca, izvedbo ogleda ali rekonstrukcije, branjem listin, poslušanjem zvočnih zapisov in podobno. Sodišče sme sodbo opreti le na veljavne dokaze, torej take, ki so bili zakonito pridobljeni. Nasprotno so po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP nedovoljeni dokazi tisti, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba ne sme opreti nanje; ki so bili pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje vpogledalo v kazenski spis K 170/2006 in prebralo (pravnomočno) sodbo, del katere je tudi zagovor obsojenega B.Š. Njegov zagovor je na glavni obravnavi prebrala tudi pomočnica okrožnega državnega tožilca in mu ga predočila, ko je bil v obravnavani zadevi zaslišan kot priča. Š. je kot priča ponovil oziroma potrdil, da je res podal izjavo z zgoraj omenjeno vsebino v svojem zagovoru v prejšnjem kazenskem postopku, hkrati pa izjavil, da njegova takratna izjava ni bila resnična. Na tak način je bil dokaz z zaslišanjem Š. kot priče pravilno izveden. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov Š. izpovedbo temeljito in podrobno pretehtalo ter obrazložilo, zakaj mu verjame le deloma, oziroma zakaj ocenjuje, da je bila resnična njegova izjava v prejšnjem, ne pa v tem postopku (sodba, stran 3, 4). Poleg tega, da je Okrožno državno tožilstvo že v obtožnem predlogu predlagalo branje spisa K 170/2006, je obsojenčev zagovornik imel možnost postavljati vprašanja Š., ko je bil ta zaslišan kot priča in po tem, ko mu je bil predočen njegov zagovor iz drugega kazenskega postopka. Tako je moč zaključiti, da je imela obramba na glavni obravnavi vse možnosti seznaniti se s Š. zagovorom, prav tako je imela možnost soočiti se z avtorjem za O. obremenilnih izjav. Na tak način je bila zagotovljena tudi kontradiktornost postopka iz prvega odstavka 355. člena ZKP, obsojencu je bila dana možnost soočenja z obremenilnimi izjavami priče, danimi v drugem kazenskem postopku. Zato je zatrjevanje, da se izpodbijana sodba opira na dokaz iz drugega kazenskega postopka, neutemeljeno in uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.

10. Zagovornik z zatrjevanjem, da je zaključek sodišča, da je Š. na zaslišanju želel zaščititi obsojenca, nepravilen, s podajanjem ocene izpovedb B.Š. in K.K., da obsojencu niso bile znane Š. premoženjske razmere ter da obsojencu ni bil dokazan direktni naklep, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Nadalje je obsojenčev zagovornik navedel, da opiranje sodbe na cenilni zapisnik Zlatarstva M. predstavlja nedovoljen dokaz, saj lahko vrednost predmetov ocenjuje le zaprisežen sodni izvedenec, ki ima potrebno strokovno znanje. Vrhovno sodišče je že zgoraj pojasnilo (točka 8), kdaj se dokaz šteje za nezakonit. Zakon o kazenskem postopku ne vsebuje zapovedi, da je potrebno vrednost predmetov ugotoviti s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, zato ugotavljanje vrednosti zlatnine na podlagi cenilnega zapisnika zlatarja, ki ni izvedenec, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Ob tem zagovornik niti ni opredelil, za kršitev katere določbe kazenskega postopka naj bi šlo in kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

12. Obsojenčev zagovornik z zatrjevanjem, da v izreku sodbe zlatnina ni dovolj konkretno opredeljena in opisana, uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so predmeti, kot so opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe (uhana iz belega zlata, obeska iz belega zlata, prstan iz belega zlata, poročni prstan iz rumenega zlata ipd.), dovolj določno opisani, podrobneje je opisana vrsta zlata, iz katerega so posamezni predmeti, navedeno je točno število posameznih predmetov in njihove posamične značilnosti (na primer obesek za verižico iz rumenega zlata z zelenim kamnom). Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

13. Zagovornikovo nestrinjanje z izrečeno obsodilno sodbo in navajanje, da bi prišel v poštev le izrek pogojne obsodbe, po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne predstavljata dovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Obsojenec je brez zaposlitve in vira preživljanja ter je dolžan skrbeti za svoje mladoletne otroke, izrečena pa mu je bila tudi kazen zapora, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 13887/2014-115
• Sodba IV Ips 66/2009
• Sodba I Ips 486/2008