Sodba I Ips 64/2009

Jedro

Bistveni znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba za dejanje pod točko XIV tako spremeni, da se

I.O., sin J. in M., roj. H., roj. 12.7.1880 v G., duhovnik,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe, da je:

1) v svojih pridigah odvračal ljudi predvsem pa mladino od sodelovanja z ljudsko oblastjo;

2) širil propagando proti današnji ljudski oblasti s tem, da je kritiziral obstoječi red, hvalil pa bandite, ki bodo edini prinesli pravo svobodo in razširjal alarmantne vesti o prihodu gojencev GPU v M. iz Rusije,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca, ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni O.I. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD), soobsojeni P.I., K.I., K.L., Č.J., Č.J., V.S., V.M., V.J., H.A., H.T., M.L., K.M. in G.M. pa so bili spoznani za krive kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 8. točki 3. člena ZKLD, K.I. pa tudi kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD. Obsojenemu I.O. je bila izrečena kazen 7 (sedem) let odvzema prostosti s prisilnim delom ter izguba političnih in posameznih državljanskih pravic za dobo 3 (treh) let. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas, prebit v priporu od 16.7.1947 dalje. Z isto sodbo je bil obsojenec oproščen obtožbe za kaznivo dejanje po 3. točki 14. člena ZKLD.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti a. nadškofije zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe za obsojenega O.I., umrlega 14.7.1977, zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je bila zahteva vložena na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZKP-G, po kateri sme za pokojne duhovnike registriranih verskih skupnosti vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopnik njihove registrirane verske skupnosti. Ocenjuje, da zahteva v formalnem pogledu ne ustreza zakonitemu določilu, na podlagi katerega je bila vložena.

4. O odgovoru državnega tožilca se je vlagatelj zahteve opredelil v pisni izjavi.

5. Pomisleki državnega tožilca, da ni razvidno, da je A.A. zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, niso utemeljeni. Položaj cerkva in verskih skupnosti sedaj ureja Zakon o verski svobodi (ZVS – Ur. l. RS, št. 14/2007), ki je začel veljati dne 3.3.2007, uporablja pa se od 3.6.2007 dalje. V 1. členu navaja vsebino zakona, in sicer, da ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa pristojnega za verske skupnosti. V 19. členu zakon uvaja javni register, to je register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga vodi pristojni organ in ki evidentira vse v Sloveniji registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Ta člen določa temeljno zgradbo registra, ki je sestavljen iz temeljnih podatkov o cerkvah in verskih skupnostih (ime, sedež, naslov in zastopniki verske skupnosti, datum registracije ter zaporedna številka) in zbirke listin kot prilog. Zakon v prvem odstavku 33. člena določa, da cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti. 34. člen istega zakona pa določa, da pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnostih, s katerimi razpolaga. Po podatkih registra cerkva in drugih verskih skupnosti je v register vpisana Katoliška cerkev s sedežem v Ljubljani, ki je bila vpisana v evidenco verskih skupnosti, ki jo je Urad za verske skupnosti Vlade RS pred vzpostavitvijo registra vodil na podlagi 3. člena sklepa Vlade o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 72/93 – Katoliška cerkev je bila vpisana v evidenco leta 1976). V javni register cerkva so tako vpisane cerkve in druge verske skupnosti. To pa ne pomeni, da sestavni deli Katoliške cerkve, ki je po uradni dolžnosti vpisana v register in ohrani status pravne osebe, ne ohranijo pravne subjektivitete, ki so jo že imeli po prejšnjih predpisih.

6. Pred uveljavitvijo ZVS je položaj verskih skupnosti je urejal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS – Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91 ter 59/02-ZJZ in 60/05 ZJZ-A), ki je v 7. členu določal, da so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Verske skupnosti so pravno subjektiviteto pridobile po 6. členu citiranega zakona s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco. Prej veljavni ZPPVS je omogočil pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom (tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZVS navaja, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava ter da imajo pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti tudi njihovi sestavni deli). Do uveljavitve ZVS je Urad za verske skupnosti vodil pisno evidenco prijavljenih verskih skupnosti. V evidenci Urada so bile registrirane Rimskokatoliška cerkev, njene škofije (delne cerkve), nekatere župnije, upoštevaje upravno razdelitev Katoliške cerkve, njeni notranji sestavni deli. Tudi iz določbe drugega odstavka Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (VHSPV, Ur. l. RS-MP, št. 4/2004) izhaja, da Republika Slovenija Katoliški cerkvi in njenim organizacijam priznava pravno osebnost zasebnega prava. Navedeni člen določa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve in tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij, ki imajo to osebnost po normah Kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.

7. Vložnik zahteve je k izjavi o odgovoru državnega tožilca predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006, da je organ z imenom Rimskokatoliška škofija A. spremenil svoje ime in se sedaj glasi Nadškofija A. V potrdilu je še navedeno, da je Nadškofija A. sestavni del Rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena ZPPVS položaj verske skupnosti, status civilnopravne osebe. Vložnik je k izjavi predložil še izpis iz Poslovnega registra z dne 10.3.2009. V Poslovnem registru so med drugim tudi podatki o pravnih osebah zasebnega prava. Iz predloženih podatkov registra izhaja, da je bil subjekt Nadškofija A. vpisan pri registrskem organu – Uradu Vlade RS za verske skupnosti dne 30.4.1997. Nadškofijo zastopa kot zakoniti zastopnik A.A.

8. Po navedenem je mogoče zaključiti, da je bila a. nadškofija kot del Katoliške cerkve registrirana pri Uradu za verske skupnosti RS in da je pravna oseba zasebnega prava, ki nastopa v pravnem prometu, zato velja zanjo tudi po uveljavitvi ZVS enak pravni režim kot za Katoliško cerkev, katere del je in je vpisana v registru cerkva. Glede na predstavljeno pravno ureditev in predstavljen položaj Nadškofije A. kot dela Katoliške cerkve, se je strinjati z navedbami vložnika zahteve v izjavi o odgovoru državnega tožilca, da je Nadškofija A. upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost Katoliške cerkve na področju a. metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju (obsojeni I.O. je po podatkih spisa služboval v L. na P.) in je nadškof A. tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti.

9. Državni tožilec v odgovoru na zahtevo opozarja tudi na odsotnost odvetniškega pooblastila. Vložnik je predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku P. dne 15.5.2009, ki je bilo dano dne 30.12.2008, tako da je tudi pogoju, da odvetnik vlaga zahtevo po pooblastilu zakonitega zastopnika, zadoščeno.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik navaja, da je bil obsojeni I.O. spoznan za krivega tudi kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD. Res je, da je v sodbi sodišča prve stopnje pri pravni opredelitvi dejanj za vse obsojence navedeno, da so storili kazniva dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, za obsojenega I.O. pa je posebej navedeno, da je storil kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD. Zoper obsojenca je bila vložena obtožba zaradi kaznivih dejanj po 9. členu ZKLD (za to dejanje je bil spoznan za krivega) in po 3. točki 14. člena ZKLD (obtožbe za to dejanje je bil oproščen). S sodbo sodišča prve stopnje je bila obsojencu izrečena kazen le na podlagi določbe 9. člena ZKLD. V sodbi Vrhovnega sodišča LRS je določno obrazloženo, da je bil obsojenec spoznan za krivega le za kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD in ne za kakšno drugo kaznivo dejanje. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zato Vrhovno sodišče obravnavalo v zvezi s kaznivim dejanjem po 9. členu ZKLD.

12. Dejanje, za katerega je bil obsojen I.O., je pravno opredeljeno kot dejanje po 9. členu ZKLD. Glede na inkriminacije, ki jih je vseboval 9. člen ZKLD, dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ustreza inkriminaciji po prvem odstavku, ki ga je bilo mogoče storiti s propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

13. V izreku sodbe se obsojencu očita, da je v svojih pridigah odvračal ljudi, predvsem mladino od sodelovanja z ljudsko oblastjo in da je širil propagando proti ljudski oblasti, tako da je kritiziral obstoječi red, hvalil bandite, ki bodo prinesli pravo svobodo in razširjal alarmantne vesti o prihodu gojencev GPU v M. iz Rusije. Citirane navedbe niti niso konkretizirane, saj ni konkretizirano, na kakšen način in kako je obsojenec odvračal ljudi od sodelovanja z ljudsko oblastjo, niti s kakšnimi besedami je kritiziral obstoječi pravni red in na koga so bile te besede naslovljene. Gre za nekonkretizirane očitke, kar utemeljeno navaja vložnik zahteve. Navedbe v izreku izpodbijane sodbe pa tudi ne vsebujejo nobenega poziva na nasilno rušenje državne ureditve, zato v opisu dejanja, za katerega je bil obsojeni I.O. spoznan za krivega, ni bistvenega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 9. člena ZKLD, to je poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Obsodba zato pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, kar utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi določila prvega odstavka 426. člena ZKP za obsojenega O.I. v točki XIV spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

14. Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona in izreklo oprostilno sodbo, zato o uveljavljanih procesnih kršitvah iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP ni odločalo.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 121/2009
• Sodba I Ips 79/2013-14
• Sodba I Ips 72/2006 in I Ips 237/2007