Sklep I Ips 107/2009

Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče na podlagi 20. člena ZKP-G vložiti le zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna do 2.7.1990, ne pa tudi zoper upravno odločbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Vložnici sta dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z začasno odredbo Ministrstva trgovine in oskrbe – oddelek za upravo narodne imovine z dne 27.7.1945 je bilo vse premično in nepremično premoženje družbe (tvrdke) „E.“, v lasti I., A.F. in P.P., postavljeno pod začasno državno upravo. Z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 11.9.1945 pa je vse premoženje F.P., nahajajoče se v L., J. ali kjerkoli na območju Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ), prešlo v državno last. Odrejen je bil tudi vpis zaplembe v prid države v javnih knjigah.

2. Pooblaščenka A.L. in E.P. (nečakinj pokojnega F.P.), odvetnica B.O. je zoper navedeni odločbi na podlagi 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G) vložila dne 29.10.2007 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je bilo F.P. leta 1945 zaplenjeno premoženje. V začasni odredbi, s katero je bil pod začasno upravo postavljen njegov delež v podjetju E., je bil F.P. naveden kot oseba, ki je sumljiva, da je vojni zločinec oziroma pomagač – sumljiv kaznivega dejanja po zakonu o narodni časti. Začasni odredbi je sledila kasnejša odločba o zaplembi Mestne zaplembene komisije, s katero je bilo zaplenjeno celotno njegovo premoženje. Zatrjuje, da je bila pravna podlaga za zaplembo kazenska obtožba vojnega zločinstva, zato je potrebno to zaplembo obravnavati kot kazensko obsodbo. Ob ugotovitvi, da je F.P. oseba nemške narodnosti zanj niso bilo upoštevane izjeme, ki so veljale za 2. točko prvega člena Odloka AVNOJ-a po „Tolmačenju“ (očitno mišljeno po Razlagi točke 2. čl. 1. odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944, objavljena v Uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije št. 39 z dne 8.6.1945), ker zanj ni bilo upoštevano, da je bil poročen s Slovenko M. roj. G., od katere se je leta 1933 ločil od mize in postelje, niti, da je pozneje živel s Slovenko A.P. Po stališču zahteve v obravnavanem primeru zaplemba predstavlja kazensko sankcijo, pri čemer za obtožbo vojnega zločinstva ni bil izpeljan noben postopek, F.P. ni bila vročena obtožnica in mu ni bila zagotovljena obramba, s tem pa so bila kršena pravila postopka po določbi 3., 5., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pooblaščenka vlagateljic Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in začasno odredbo Ministrstva trgovine in oskrbe z dne 27.7.1945, odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 11.9.1945 in potrdilo MOOF z dne 5.9.1945 razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da nečakinji pokojnega F.P. ne spadata v krog oseb iz prvega odstavka 421. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZKP, ki lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti. Poleg tega zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna, saj zoper F.P. ni tekel kazenski postopek in mu ni bila izrečena pravnomočna sodba, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen vložnicama zahteve in njuni pooblaščenki. Vložnici se o njem nista izjavili, njuna pooblaščenka pa je v obsežni izjavi izrazila nasprotovanje mnenju vrhovnega državnega tožilca, opozorila na določbo 20. člena ZKP-G, po kateri lahko krvni sorodniki do vključno tretjega kolena vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti za določena kazniva dejanja zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna do 2.7.1990 in na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-249/96 z dne 12.3.1998 ter ponovila stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je v obravnavanem primeru zaplembo potrebno obravnavati kot kazensko sodbo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

B.

6. Med drugo svetovno vojno in po njej je bilo premoženje razlaščeno v korist države na različnih pravnih podlagah. Eno izmed njih predstavlja tudi Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupacijske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št 2/45, z dne 6.2.1945 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a), katerega namen je bil ekonomska in politična osvoboditev od tujega kapitala (zagotovitev materialne osnove za izvedbo socialistične revolucije), pa tudi reparacija vojne škode, ki je bila povzročena z nemško okupacijo Jugoslavije. Odlok AVNOJ-a je v prvem odstavku 1. člena določal, da z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo (21.11.1944), preide v državno svojino:

- vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije;

- vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;

- vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo in, ne glede na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.

7. Glede na takšne določbe Odloka AVNOJ-a se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje, ali je prešlo premoženje pokojnega F.P. v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a ali na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena tega odloka. V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6.2.1945 po samem Odloku AVNOJ-a, v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe.

8. Pokojnemu F.P. je bilo premoženje zaseženo z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 11.9.1945, ki je bila upravni organ in je delovala po upravnem postopku (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VI Ips 5/2004), ker je bilo zanj na podlagi uradno zbranih podatkov ugotovljeno, da je oseba nemške narodnosti, torej mu je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 275/2003 z dne 8.1.2004 pojasnilo, da odločbe o zaplembi premoženja, ki so jih izdajale navedene komisije, niso imele podlage v kazenski sodbi, zato tudi ni mogoče sklepati, da je bila zaplemba premoženja kazenska sankcija. Da bi šlo pri obravnavani odločbi o zaplembi premoženja za kazensko obsodbo oziroma sankcijo tudi ni mogoče sklepati iz same narave oziroma vsebine odločbe, v kateri je izrecno navedeno, da predstavlja podlago za zaplembo, v skladu s 1. oziroma 2. točko prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, ugotovitev, da je F.P. oseba nemške narodnosti.

9. Pritrditi gre pooblaščenki vložnic, da je bil del premoženja pokojnega F.P. (njegov delež v podjetju E.), še pred izdajo odločbe Mestne zaplembene komisije, s katero je bilo podržavljeno vse njegovo premoženje na območju Demokratične federativne Jugoslavije, z začasno odločbo Ministrstva trgovine in oskrbe – odsek za upravo narodne imovine z dne 27.7.1945, postavljeno pod začasno državno upravo. Iz obrazložitve te odredbe izhaja, da je bilo na podlagi zbranih podatkov ugotovljeno, da je lastnik v izreku navedenega premoženja nemške narodnosti, da je pobegnil, poleg tega pa je tudi „sumljiv, da je vojni zločinec, odnosno pomagač – sumljiv kaznivega dejanja po zakonu o narodni časti“. Enako kot odločba o zaplembi premoženja Mestne zaplembene komisije, tudi obravnavana začasna odredba ne predstavlja pravnomočne sodne odločbe, zoper katero bi bilo dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ministrstvo trgovine in oskrbe je bilo, tako kot zaplembena komisija, upravni organ, ki je deloval po pravilih upravnega postopka. Okoliščina, da so bili lastniki premoženja sumljivi vojnega zločinstva oziroma kaznivega dejanja po Zakonu o narodni časti, kar izhaja iz obrazložitve začasne odredbe, ne predstavlja kazenske obsodbe, kot skuša prikazati zahteva za varstvo zakonitosti. Obstoj suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, predstavlja najnižji dokazni standard in pomeni najnižjo stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja, ki ga v nobenem primeru ni mogoče enačiti z dokaznim standardom „prepričanja sodišča“, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

10. Glede na navedeno zaplembe premoženja F.P. ne v formalnem (o izdaji začasne odredbe in odločbe o zaplembi sta odločala upravna organa), ne v materialnem (pravno podlago za podržavljenje premoženja je predstavljalo v postopku ugotovljeno dejstvo, da je bil F.P. oseba nemške narodnosti) pogledu ni mogoče obravnavati kot kazenski ukrep, temveč kot ukrep upravne narave. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče na podlagi 20. člena ZKP-G vložiti le zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna do 2.7.1990, ne pa tudi zoper upravno odločbo, zato je Vrhovno sodišče nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno, ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijane začasne odredbe in odločbe o zasegu premoženja.

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pri katerem je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Ips 364/2004
• Sklep I Ips 62/2005
• Sklep I Ips 375/2003