Sklep III Ips 23/2007

Jedro

Kršitev konkurenčne prepovedi je treba v izhodišču imeti za utemeljen razlog za izključitev družbenika. Ravnanje posameznega družbenika, ki takšni trditvi ustreza, je namreč s stališča prizadevanja družbenikov za doseganje skupnega cilja družbe praviloma razdiralno. Vendar pa je za izključitev na tej podlagi treba ugotoviti, ali si družbi, ki sta domnevno v konkurenčnem razmerju, dejansko konkurirata (neposredno ali posredno). Sama ustanovitev potencialno konkurenčne družbe še ne pomeni dejanske konkurence.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta edina družbenika družbe O., toženec pa je poleg tega njen poslovodja. Toženec je po oceni sodišč nižjih stopenj s tem, ko je 6. 11. 2002 ustanovil družbo V., v kateri nastopa kot družbenik in prokurist ter katere registrirane dejavnosti so podobne, v veliki meri pa iste kot pri družbi O., d.o.o., kršil konkurenčno prepoved, določeno v družbeni pogodbi slednje. K temu zaključku sta prispevali še ugotovitvi, da sta družbi sklenili več asignacijskih pogodb, z družbo O. kot asignantko in družbo V. kot asignatarko, ter da je bila slednja tudi sicer delujoča družba (sodeč po obrazcih iBON za leti 2003 in 2004).

2. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje razsodilo, da se toženec izključi iz družbe O., medtem ko je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo toženčeve pritožbe to sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo. Uveljavlja „vse razloge“ iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita in se odredi novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Spremembe in dopolnitve ZPP, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Tretji odstavek 436. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami; ZGD), ki ga je v tej zadevi treba uporabiti glede na čas, iz katerega izvirajo odločilna dejstva, določa, da sme vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali izvrševanje pravic drugih družbenikov, in če sicer grobo krši določbe (kot to izhaja iz prvega odstavka tega člena: družbene) pogodbe. Izključitveni razlog torej utemeljijo kršitve, ki so dovolj resne („grobe“), da (kot je Vrhovno sodišče obrazložilo že v svoji odločbi III Ips 60/2000 z dne 6. 7. 2000) omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.

8. Kršitev konkurenčne prepovedi je treba v izhodišču imeti za utemeljen razlog za izključitev. Ravnanje posameznega družbenika, ki takšni kršitvi ustreza, je namreč s stališča prizadevanja družbenikov za doseganje skupnega cilja družbe praviloma razdiralno (v odsotnosti njihovega drugačnega dogovora, o čemer primerjaj tretji odstavek 41. člena ZGD). Vendar pa je za izključitev na tej podlagi treba ugotoviti, ali si družbi, ki sta domnevno v konkurenčnem razmerju, dejansko konkurirata (neposredno ali posredno). Sama ustanovitev potencialno konkurenčne družbe še ne pomeni dejanske konkurence. V nasprotju s stališčem sodišč nižjih stopenj konkurenčno razmerje družb O. in V. zato ni obstajalo že zaradi prekrivanja njunih registriranih dejavnosti. Nenazadnje pa „dejavnosti“, o katerih govorijo ustrezne zakonske in pogodbene določbe o konkurenčni prepovedi (41. člen ZGD, 35. člen družbene pogodbe družbe O.), niti ne pomenijo istega kot dejavnosti, ki jih je bilo treba po nekdanjih predpisih vpisovati v sodni register. Prve so namreč dejavnosti, ki jih družba dejansko izvršuje; z drugimi pa so bila opredeljena področja, na katerih družba namerava potencialno delovati.

9. V ugotovljenem dejanskem stanju, kot je uvodoma povzeto, potemtakem zaenkrat ni dovolj opore za zaključek, da je toženec kršil konkurenčno prepoved; zato pa tudi ne za iz njega izvedeni zaključek, da je podan razlog za toženčevo izključitev iz družbe O. Tega ne spremenita ugotovitvi, da je bila družba V. nekaj let po ustanovitvi še vedno delujoča družba in da je družba O. sklenila asignacijske pogodbe v korist družbe V., kajti ne ena ne druga ugotovitev ne razkriva, s čim sta se zadevni družbi v resnici ukvarjali.

10. Zaradi prenaglega zaključka o toženčevem ravnanju v nasprotju s konkurenčno prepovedjo v dosedanjem sojenju ni bila preverjena resničnosti pravno odločilnih tožničinih trditev, da naj bi toženec na družbo V. prenesel celotno poslovanje, zaradi česar naj bi družba O. ostala brez substance za obstoj, ter da naj bi družba V., ustanovljena koncem leta 2002, leta 2003 še ne imela zaposlenih niti veliko sredstev in prihodkov, medtem ko naj bi leta 2004 imela že 13 zaposlenih, 200 milijonov sredstev in ogromno prometa. Kot je še treba opozoriti, bi v primeru, da bi se izkazalo, da so pravkar navedena dejstva resnična, toženec, če naj bi se pred tožbenim zahtevkom ubranil, moral trditi in dokazati, da so posli družbe V. takšni, s katerimi se družba O. ne ukvarja. Kaj se odvija v njegovi sferi, je namreč najbolje poznano njemu.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa so bile puščene ob strani še druge trditve, na podlagi katerih je tožnica tudi zasnovala svojo tožbo. Toženec naj bi bil namreč kot večinski družbenik in direktor družbe O. kršil tožničine pravice v tej družbi in ravnal zoper interese te družbe, si izplačeval velike zneske posojil in potnih stroškov, ter ne želel sklicati skupščine. Tožnica naj bi bila šele s sodno intervencijo prišla do osnovnih podatkov o poslovanju in stanju družbe, pri čemer naj bi revizorska hiša, kateri je naročila pregledati družbino poslovno dokumentacijo, ugotovila, da dokumentacija ne odraža resničnega stanja. Ta dejstva so pravno pomembna za utemeljitev izključitvenega razloga, toda to pot na podlagi trditev o toženčevem povzročanju škode tožnici. Sodišči nižjih stopenj nista ravnali prav, ko sta dejanja toženca, čigar delež v družbi je bil 51-odstoten, razmejevali glede na njegovi vlogi družbenika in poslovodje. Če bi se namreč izkazalo, da je res, kar trdi tožnica, ni izključena presoja o zlorabi položaja poslovodje s precej očitnim namenom škodovati tožnici kot drugemu družbeniku ter zato o zgolj navideznem izvrševanju pravic poslovodje. Pri zatrjevanem gre namreč za ravnanja, ki so v nasprotju z zavezo po prizadevanju za uresničevanje skupnega namena družbe, pa čeprav so bila opravljena pod plaščem avtoritete poslovodje. Toženec namreč z zaupano vlogo poslovodje ni izgubil vloge družbenika.

12. Sodišči nižjih stopenj zaradi razložene zmotne uporabe materialnega prava navedenih dejstev nista ugotavljali. Zato (zaradi neizčrpane tožbe) je bilo treba reviziji ugoditi, razveljaviti sodbi sodišč obeh nižjih stopenj in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 120/2008
• VSRS Sodba in sklep III Ips 42/2018
• VSK sklep Cpg 192/2009