Sodba I Ips 121/2009

Jedro

Iz opisa obsojenčevega dejanja, da je „odsvetoval, da bi B. prišel v celjsko okolico“, ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F.L. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da se je dne 10.1.1948 na svojem stanovanju v Ž. razgovarjal in posvetoval z M.S. o možnosti pridobitve skrivališča v celjski okolici za B.M., za katerega je po razgovoru z M.S. zvedel, da se skriva v L., kjer snuje ilegalno organizacijo in da namerava tudi v celjski okolici organizirati protidržavno organizacijo, pri čemer je M.S. odsvetoval, da bi B.M. prišel v to svrho v celjsko okolico, češ da bi bilo zanj to nevarno glede na to, da B.M. kot bivšega profesorja in politika ljudje v celjski okolici predobro poznajo, torej podpiral aktivnega člana protidržavne organizacije in osebo, ki je pobegnila pred oblastmi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 6/49 z dne 9.2.1949 obsojenega F.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 8. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD) ter ga obsodilo na dve leti poboljševalnega dela in na plačilo izterljivih stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila povprečnine. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 22.12.1948 dalje, s tem, da je en dan pripora štelo za tri dni poboljševalnega dela v smislu 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-47).

2. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo Kž 59/49 z dne 30.3.1949 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazni ter na novo razsodilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD ter ga obsodilo po četrtem odstavku 4. člena ZKLD z uporabo drugega odstavka 12. člena istega zakona na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic iz točke a – c 37. člena KZ-47 za dobo enega leta. V izrečeno kazen mu je vštelo po 65. členu KZ-47 pripor in preiskovalni zapor od 22.12.1948 dalje ter ga oprostilo povrnitve stroškov, ki so nastali pri sodišču druge stopnje. Spremenilo je tudi sklep o obsojenčevi izpustitvi iz pripora in izreklo, da ostane še nadalje v priporu.

3. Pooblaščenec A.A., a. nadškofa in metropolita, odvetnik M.P. iz M., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in primarno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbi obeh nižjih sodišč razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da za A.A. ni izkazano, da je zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti Nadškofije A., kar je po ZKP pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za (umrle) duhovnike.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. Slednji je v izjavi pojasnil stališče do odgovora vrhovnega državnega tožilca in navedel razloge, zaradi katerih je po njegovem stališču A.A. zakoniti zastopnik Nadškofije A. Izjavi je priložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006 in izpisek iz poslovnega registra na dan 10.3.2009.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:

bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

iz 5. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je obtožnica neveljavna zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti, ki se nanašajo na nezadosten opis kaznivega dejanja in ker iz listinskih dokazil spisa ne izhaja, da je obtožnica bila vročena obsojencu, zaradi česar ni imel možnosti ugovora in s tem možnosti obrambe;

iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je Vrhovno sodišče LRS prekoračilo obtožnico in tako kršilo drugi odstavek 244. člena tedaj veljavnega ZKP;

iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, saj v njem ni navedbe o obsojenčevem naklepu, prav tako ni konkretizirano, da je oseba, ki je pobegnila pred oblastmi, imela za cilj izvršitev kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD;

iz 7., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče spremenilo obtožnico v bistvenem delu in ker je nasprotje med vsebino listin v spisu in sodbo, sodišče pa je z obrazložitvijo, v kateri navaja, da je obsojenec sodeloval z zločinsko združbo, medtem ko se mu v izreku očita sodelovanje s „protidržavno organizacijo“, zašlo tudi v nasprotje z vsebino izreka:

kršitev kazenskega zakona (očitno iz 1. točke 372. člena ZKP), ker v izreku napadene sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Po oceni vložnika zahteve obsojencu očitano dejanje ne more biti protipravno, saj ne gre za aktivno ravnanje v smislu zagotovitve pomoči, ampak za zavrnitev zaprošene pomoči, ureditev stanovanja ali skrivališča, kar pomeni, da B. in njegova združba, če je sploh obstajala, zaradi obsojenčevega ravnanja ni bila prav nič na boljšem kot pred inkriminiranim razgovorom s S.M.

7. Po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prvega odstavka tega člena zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Iz podatkov, ki jih je Vrhovnemu sodišču predložil vložnik zahteve, je razvidno, da je Nadškofija A. sestavni del rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91) status civilnopravne osebe in da sta njena zakonita zastopnika A.A. in A.S. Iz teh razlogov in ker je spisu priloženo pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije A., so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za njeno obravnavanje.

8. Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni sledilo obtožbi, ki je obsojenca bremenila storitve kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, temveč ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 8. členu navedenega zakona z očitkom, da je opustil obvestilo državnim organom o tem, da ga je 10.1.1948 v Ž. na stanovanju obiskal profesor S.M. s predlogom, naj bi preskrbel skrivno stanovanje M.B., kateri se je ilegalno zadrževal v L. in je nameraval priti v celjsko okolico zaradi svojega ilegalnega protidržavnega snovanja in delovanja. Takšno odločitev je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo na podlagi obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče S.M.

9. Pritožbeno sodišče je glede na pritožbo javnega tožilca prvostopenjsko sodbo spremenilo in obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Bistvo očitka je v navedbi, da se je obsojenec razgovarjal in posvetoval s S.M. o možnosti pridobitve skrivališča v celjski okolici za M.B., za katerega je izvedel, da se skriva v L., kjer snuje ilegalno organizacijo in da namerava v celjski okolici organizirati protidržavno organizacijo, pri tem pa S.M. odsvetoval, da bi B. v to svrho prišel v celjsko okolico in da bi bilo zanj to nevarno glede na to, da ga v celjski okolici predobro poznajo. Sodišče druge stopnje je sklepalo, da takšno obsojenčevo opozorilo, ki ga je posredno dal B. in ki je „imelo očividno tudi za posledico, da B. ni tvegal priti osebno v celjsko okolico“, pomeni podpiranje aktivnega člana protidržavne organizacije in osebe, ki se je skrivala pred oblastmi, tedaj podpiranje, ki ga ima v mislih določba 14. točke 3. člena ZKLD.

10. V navedeni zakonski določbi je bilo predpisano, da velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD tudi, kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Glede na takšno zakonsko določbo se je podpiranje v tej določbi opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih aktivnih članov moralo manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so v določbi 14. točke 3. člena ZKLD tudi primeroma naštete.

11. V obravnavani zadevi že glede na opis dejanja, ki ga vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, ni mogoče sklepati na obsojenčevo aktivno ravnanje, ki je pomenilo podpiranje M.B. kot aktivnega člana protidržavne organizacije in kot osebe, ki je pobegnila pred oblastmi. Pravnomočna sodba namreč ugotavlja, da je obsojenec odklonil pomoč pri iskanju primernega prebivališča za B. Tak dejanski položaj v povezavi z opisom obsojenčevega dejanja, s katerim mu je očitano, da je „odsvetoval, da bi M.B. prišel v celjsko okolico“, nasprotuje zaključku, da gre pri tem ravnanju za aktivno podpiranje slednjega in da je obsojenec s tem storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Za presojo obstoja tega zakonskega znaka tudi niso odločilna ostala dejstva, na katera se je oprlo sodišče in ki se nanašajo na obsojenčevo vèdenje glede vloge B. žene in na zgolj domnevno sklepanje o vplivu obsojenčevega opozorila na opustitev B. delovanja v celjski okolici.

12. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da v izreku napadene sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Zato se ni ukvarjalo z ostalimi z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami, temveč je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 79/2013-14
• Sodba I Ips 64/2009
• Sodba I Ips 54/2009