Sodba I Ips 65/2009

Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 169. člena KZ-51 je bilo potrebno, da je trditev glede določenih dejstev bila posredovana tretji osebi ali javnosti. Če je bila posredovana v pismu, naslovljenem na osebo, na katero se trditev nanaša, to kaznivo dejanje ni bilo podano.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F.O. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

1. da je dne 20.2.1955 kot rimokatoliški duhovnik v rimokatoliški cerkvi v S., okraj P., ob priliki verske pridige, katero je poslušalo večje število državljanov, izjavljal, da mora spregovoriti nekaj besed o civilnem, to je necerkvenem pogrebu pokojnega K.J., ki je bil pokopan na občinskem pokopališču v S., češ da ni pravilno, da je bil ž. pokopan na s. pokopališču, nadalje ni pravilno, da je K. kot komunist pokopan na sredini pokopališča, kjer je najlepši prostor, da pokop v blagoslovljeni zemlji ni tako enostavna stvar in da bo moral vso zadevo javiti Škofiji v A., kar vse je vzbudilo pri poslušalcih negodovanje zaradi K. necerkvenega pokopa, tako da je bilo po tej pridigi izven cerkve izrečenih več versko nestrpnost vzbujajočih pripomb in je nastalo razburjanje na vasi,

je tedaj z žalitvijo državljanov ali kako drugače zbujal versko nestrpnost.

2. da je neugotovljenega dne meseca marca 1955 pisal učiteljstvu Osnovne šole v S. pismo, nanašajoče se na njihovo službeno delovanje v šoli, v katerem trdi: „Otroci so zbegani, ker jih zaradi obiskovanja verouka baje celo tepete, zapirate, slabo redujete in šikanirate. Ko smo slišali o komunizmu v preteklih letih, se je vedno govorilo o proletarcih in buržujih – delavci proletarci, bogati buržuji. Vi nastopate po besedah kot proletarci, po dejanjih kot buržuji. Niste s. in ni vam potrebno zaničevati duhovnika, čeprav on krmi krave. S tem vi nič ne trpite, jaz pa trpim. Smešno je to, nekoga sovražiti do kraja, ker je pač duhovnik, ali ne misli popolnoma enako z vami. Zaradi mene lahko naprej tako delate z otroci, bom že moral preboleti“,

tedaj o učiteljstvu Osnovne šole v S. trdil nekaj neresničnega v zvezi z njihovim uradnim delovanjem, kar utegne škodovati njihovi časti in njihovemu dobremu imenu,

s čimer naj bi storil kaznivi dejanji zbujanja narodnostne, plemenske ali verske nestrpnosti, sovraštva ali razdora po tretjem odstavku 119. člena in obrekovanja po prvem odstavku 169. člena v zvezi s tretjim odstavkom 177. člena KZ-51.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 775/55 z dne 9.12.1955 obsojenega F.O. spoznalo za krivega kaznivih dejanj zbujanja narodnostne, plemenske ali verske nestrpnosti, sovraštva ali razdora po tretjem odstavku 119. člena in obrekovanja po prvem odstavku 169. člena v zvezi s tretjim odstavkom 177. člena KZ-51 ter mu določilo posamezni kazni štiri mesece in pet mesecev zapora, nato pa mu po 46. členu KZ-51 izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 90. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 2.000 din.

2. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo Kž 122/56 z dne 30.3.1956 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 1.000 din.

3. Dr. A.A., a. nadškof in metropolit, je kot predstojnik verske skupnosti Nadškofije A. po pooblaščencu odvetniku M.P. iz M. vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in primarno sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 122/56 z dne 30.3.1956 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 775/55 z dne 9.12.1955 spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja, da v spisu Okrožnega sodišča v Mariboru III Kr 20/2009 ni pooblastila nadškofa in metropolita A.A., predstojnika verske skupnosti Nadškofije A., odvetniku M.P., da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-G, ki določa, da zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki za kazniva dejanja, določena v drugem odstavku 20. člena istega zakona, zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti, lahko vloži tudi zakoniti zastopnik njihovih registriranih verskih skupnosti. Za duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice katoliške vere je v Republiki Sloveniji registrirana verska skupnost – Katoliška cerkev s sedežem C.-M. trg, L., katere zakoniti zastopnik je A.U., ki pa odvetnika M.P., kot izhaja iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ni pooblastil za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. Slednji se je izjavil o navedbah odgovora vrhovne državne tožilke ter obrazložil stališče, povezano z upravičenostjo dr. A.A. za zastopanje Nadškofije in metropolije A., ter izjavi priložil potrdilo Urada za verske skupnosti in izpisek iz poslovnega registra. Na poziv Vrhovnega sodišča je predložil tudi pooblastilo za zastopanje vložnika zahteve.

6. Po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/05) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prvega odstavka tega člena zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Iz podatkov, ki jih je Vrhovnemu sodišču predložil vložnik zahteve, je razvidno, da je Nadškofija A. sestavni del rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91) status civilnopravne osebe in da sta njena zakonita zastopnika A.A. in A.S. Zato, in ker je vložnik zahteve predložil pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije A., so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za odločanje o njej.

7. V zvezi s kaznivim dejanjem zbujanja narodnostne, plemenske ali verske nestrpnosti, sovraštva ali razdora, so obsojencu očitane izjave, ki jih je izrekel ob priliki verske pridige in ki se nanašajo na necerkveni pogreb J.K. Bistvo očitka je v navedbi, da ni pravilno, da je bil ž. pokopan na s. pokopališču, da je K. kot komunist pokopan na sredini pokopališča, kjer je najlepši prostor, da pokop v blagoslovljeni zemlji ni tako enostavna stvar in da bo moral vso zadevo javiti Škofiji A., kar vse je vzbudilo pri poslušalcih negodovanje zaradi K. necerkvenega pokopa, tako da je bilo po tej pridigi izven cerkve izrečenih več versko nestrpnost vzbujajočih pripomb in je nastalo razburjenje na vasi.

8. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 119. člena KZ-51 je storil, kdor je z žalitvijo državljanov ali kako drugače zbujal narodnostno, plemensko ali versko nestrpnost. Glede na razlago, sprejeto v pravni teoriji (dr. Janko Đ. Tahović, Krivićno pravo, Posebni deo, Beograd 1955), je izvršitveno dejanje vsebovalo žalitve ali ravnanja oziroma postopke, ki so bili podobni razžalitvam, posledica pa se je odražala v nastali nestrpnosti.

9. Sodišče prve stopnje je po eni strani presodilo, da obsojenčeve besede niso imele narave propagande v smeri zbujanja ali razpihovanja verskega sovraštva in razdora (prvi in drugi odstavek 119. člena KZ-51), temveč je obsojenec dejanje storil izhajajoč iz svojega napačnega prepričanja, da je pokopališče še vedno cerkvena last ter da mu zaradi tega kot župniku še vedno pripada pravica, če ne soodločati, pa vsaj kritizirati ukrepe občinskega LO, ki mu je poverjena uprava pokopališča. Po drugi strani pa je sklepalo, da je govoril žaljivo o pokojnem J.K., ki mu je kot osebi, ki se ne priznava k obsojenčevi veroizpovedi, odrekal pravico do pokopa na določenem prostoru. Obsojenčev govor je povzročil pri ljudeh razburjenost in pri pripadnikih rimskokatoliške cerkve tudi izjave ter pripombe, ki kažejo na versko nestrpnost teh ljudi do oseb, ki se ne priznavajo k nobeni veroizpovedi. Sodišče druge stopnje je soglašalo s tako prvostopenjsko presojo in poudarilo, da je obsojenec s svojo kritiko dosegel „tiste protipravne posledice, ki so imele izvor v njegovi verski nestrpnosti“.

10. Obsojenčevo ravnanje je treba presojati iz dveh vidikov. Prvi se nanaša na vsebino njegovega govora oziroma besed, ki so bile nedvomno izrečene, drugi pa na vprašanje, ali je zaradi njih dejansko nastala verska nestrpnost. Pri tem mora presoja danih izjav izhajati iz opisa, navedenega v izreku prvostopenjske sodbe. Gre za očitke, povezane z okoliščinami pokopa (neverujočega) J.K. in za obsojenčevo izjavo glede nameravanega obveščanja predpostavljenega škofa. Zato se v prvi vrsti zastavlja vprašanje, ali takšne obsojenčeve izjave, ki jih je vsekakor mogoče ocenjevati z vidika primernosti oziroma neprimernosti, že po naravi pomenijo vzbujanje verske nestrpnosti. Glede na razloge, ki so pri tem vodili obsojenca in ob upoštevanju vsebine govora, je utemeljeno sklepati, da je izrazil svoje stališče in odnos do vprašanj, povezanih s krajem in prostorom pokopa pokojnega K. Na tak zaključek kažejo tudi navedbe v izreku pravnomočne sodbe „češ da ni pravilno, da je bil ...“ in nadalje „ni pravilno, da je ...“. Navedena presoja že sama po sebi nasprotuje zaključku, da je obsojenčevo ravnanje povzročilo versko nestrpnost med poslušalci verske pridige, pa tudi sicer odziv vernikov na obsojenčev govor, ki je ugotovljen s pravnomočno sodbo, ne daje zanesljive podlage za sklepanje, da je prišlo do nastanka verske nestrpnosti. Zato je treba pritrditi nakazovanju zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojenčevo dejanje nima znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 119. člena KZ-51.

11. V zvezi s kaznivim dejanjem obrekovanja po prvem odstavku 169. člena v zvezi s tretjim odstavkom 177. člena KZ zahteva utemeljeno opozarja, da naslovitev pisma na upravo šole v S. ne pomeni obrekovanja, ker gre pri tem kaznivem dejanju za raznašanje (trditve) neresničnih dejstev o drugi osebi v javnosti. Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 169. člena KZ-51 je storil, kdor je o kom trdil ali raznašal kaj neresničnega, kar utegne škodovati njegovi časti in dobremu imenu. Gre za dve izvršitveni obliki, prva se nanaša na izražanje lastno zaznanih dejstev o določeni osebi, druga pa raznašanje dejstev, ki so jih zaznale druge osebe. Že po tedanji razlagi tega kaznivega dejanja (dr. Bogdan Zlatarić, Krivićni zakonik u praktičnoj primjeni, Posebni deo, Narodne novine, Zagreb 1958 in dr. Janko Đ. Tahović, Krivićno pravo, Posebni deo, Naučna knjiga, Beograd 1955) je bilo potrebno, da je trditev posredovana tretji osebi ali javnosti. Zato kaznivo dejanje obrekovanja ni podano, če je trditev glede določenih dejstev bila posredovana bodisi neposredno ali posredno, na primer v pismu, naslovljenem na osebo, na katero se nanaša.

12. V tej zadevi je bilo obsojencu očitano, da je pisal učiteljstvu Osnovne šole v S. pismo, nanašajoče se na njihovo službeno delovanje v šoli in v njem zapisal trditve, vsebovane v izreku pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je sklepalo, da je vsebina pisma za učitelje šole v S. brez dvoma žaljiva in pomeni njihovo obrekovanje. Obrazložilo je tudi, da pismo sicer ni bilo namenjeno javnosti, da pa kljub temu pomeni obrekovanje vseh učiteljev, saj so vsi iz pisma zaznali, da trdi obsojenec o vseh nekaj neresničnega. Pritožbeno sodišče je presodilo, da obsojenec ni imel nobenega dokaza za obrekljive trditve, ki jih je navedel v pismu, da „opaženje“ čudnega obnašanja otrok do njega kot župnika še ni opravičljiva podlaga za obrekovanje celotnega učiteljskega zbora in da bi obdolžitve hudih nepravilnosti utegnile ne le škodovati prizadetim na časti, temveč jim povzročiti nepopravljivo materialno škodo.

13. Iz navedenega sledi, da obsojenčevo pismo, v katerem je zapisal inkriminirane besede, ni bilo namenjeno tretjim osebam ali javnosti, temveč učiteljstvu Osnovne šole v S. V takem dejanskem položaju in glede na prikazano razlago določbe prvega odstavka 169. člena KZ-51 ni mogoče sklepati, da so v obsojenčevem ravnanju podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Ne glede na obrazloženo, pa tudi sicer obsojenčeve navedbe v pismu, ne pomenijo katerega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime (kot razžalitev po prvem odstavku 170. člena KZ-51). Ustava FLRJ je državljanom zagotavljala svobodo tiska, govora, združevanja, zborovanja, javnih shodov in manifestacij (27. člen). Iz tega je izhajala pravica do izražanja kritike delovanja oblastnih in drugih organov ter javnih ustanov. Ob upoštevanju obsojencu očitanega ravnanja, opisanega v izreku sodbe, v povezavi s celotno vsebino pisma, so njegove navedbe ostale v mejah kritike, ki se je nanašala na delovanje učiteljev v navedeni osnovni šoli.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe opisani dejanji, nista kaznivi dejanji (1. točka 372. člena ZKP). Zato se ni ukvarjalo z ostalimi z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami, temveč je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 124/2009
• Sodba I Ips 59/2009
• Sodba I Ips 139/2007