Sodba I Ips 51/2009

Jedro

Obsojenčevih stališč in z njimi povezanih izjav glede takratnega delovanja političnih oblasti in stanja v državi, ki ne presegajo okvirov uresničevanja ustavne pravice svobode govora in združevanja, ni mogoče opredeliti kot širjenje „drugih ljudstvu in državi sovražnih idej“ in s tem kot kaznivo dejanje sovražne propagande po drugem odstavku 118. člena KZ-51.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni P.B. po 1. točki 358. člena ZKP

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je od leta 1949 dalje pa vse do leta 1952 kot član jezuitskega reda – superior jezuitskega samostana v A. sprovajal v M. in to zlasti med srednješolskim dijaštvom ljudstvu in državi sovražno miselnost organizacije „Katoliška akcija“ pod imenom ilegalne organizacije „Prijateljstvo“, hoteč pod krinko cerkvenega in verskega udejstvovanja propagirati nazore o preganjanju katoliške cerkve in vere, katoliških duhovnikov in drugih katolikov s strani organov ljudske oblasti, zagovarjal v zvezi z zatrjevanim preganjanjem intervencijo tujih državnih sil proti naši državi, navajajoč, da „oni (Amerikanci) na tem že dolgo delajo“, odločno zavračal in odklanjal politiko našega državnega vodstva, ki stremi k politični neodvisnosti in gospodarski samostojnosti FLRJ, češ „da je smešno, da se še 16 milijonski narod trka na prsih, da ima edino on pravilno stališče, ko pa na zahodu okoli milijarda ljudi, na vzhodu 700 milijonov ljudi trdi nasprotno“, zagovarjal monarhistično državno ureditev na splošno, češ, da ima svoje prednosti pred republikansko, poveličeval državniške sposobnosti vojnega zločinca Paveliča v zvezi z ustaškim gibanjem v okupirani Hrvaški ter tudi zagovarjal v tej zvezi stališče bivšega zagrebškega nadškofa Stepinca napram ustaštvu in Paveliču, obsojal delovanje duhovnikov – članov Ciril-metodijskega društva (SMD)“, ki sodelujejo z ljudsko oblastjo v FLRJ, zatrjeval napram dijakom in njihovim staršem, da se mladina v mladinski organizaciji in pri mladinskih akcijah pokvarja in da naša država ne more dati mladini nič drugega kot spolno svobodo, odobraval zagovarjanje dijakov, ki so bili izključeni iz šole zaradi protidržavnega udejstvovanja ter spodbujal dijaštvo k odporu zoper ukrepe šolske oblasti glede praznovanja 25. decembra kot praznika,

tedaj širil ljudstvu in državi sovražne ideje,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po drugem odstavku 118. člena KZ-51.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 323/52 z dne 7.1.1953 obsojenega P.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja sovražne propagande po drugem odstavku 118. člena KZ-51 ter mu izreklo kazen 4 (štiri) leta zapora. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, v izrečeno kazen pa mu je vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 6.10.1952 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo Kž 49/53 z dne 1.4.1953 sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 3 (tri) leta zapora, v ostalem je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nedotaknjenih delih.

2. Pooblaščenec A.A., a. škofa in metropolita, je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V uvodnem delu ne navaja kršitev zakona, s katerimi izpodbija pravnomočno sodbo. Iz obrazložitve sledi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5., 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka istega člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in primarno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, ker njen vložnik ni zastopnik katoliške cerkve v Sloveniji. Opozarja tudi, da v spisu ni pooblastila odvetnika M.P.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. V izčrpno obrazloženi izjavi pooblaščenec ocenjuje, da je Nadškofija A. sestavni del rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbah 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti status civilnopravne osebe in je vpisana v register verskih skupnosti kot samostojna pravna oseba in del katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Nadškofijo in metropolijo A. pa zastopa nadškof in metropolit dr. A.A.

5. Po določbi drugega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G, Ur. l. RS, št. 101/2005) lahko v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prvega odstavka tega člena zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice registriranih verskih skupnosti zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Iz podatkov, ki jih je Vrhovnemu sodišču predložil vložnik zahteve, je razvidno, da je Nadškofija A. sestavni del rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91) status civilnopravne osebe in da sta njena zakonita zastopnika A.A. in A.S. Iz teh razlogov in ker je pooblaščenec predložil pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije A., so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in njeno obravnavanje.

6. Vložnik zahteve navaja, da je obtožnica zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti, ki zadevajo veljavnost Kazenskega zakonika, nejasnosti glede opisa znakov kaznivega dejanja in odsotnosti navedbe časa ter kraja njegove storitve, neveljavna. Sojenje na podlagi neveljavne obtožnice pa pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Po stališču zahteve v izreku pravnomočne sodbe ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na obsojenčev namen izpodkopati oblast, obrambno moč države ali gospodarske temelje. Iz izjav, navedenih v izreku, ne izhaja, da bi obsojenec z inkriminiranim govorjenjem delal propagando zoper državno ureditev ali proti političnim, gospodarskim in drugim ukrepom ljudske oblasti. Izrazil je zgolj in samo stališče do razmer v tedanjem času. Vložnik zahteve ocenjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker izrek sodbe ne vsebuje bistvenih znakov kaznivega dejanja, je pa tudi nerazumljiv, zaradi česar sta podani tudi bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. V zvezi z obrazložitvijo pravnomočne sodbe zahteva ugotavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom.

9. Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obsojenec bil spoznan za krivega, ker je v inkriminiranem časovnem obdobju v M. sprovajal med srednješolskim dijaštvom ljudstvu in državi sovražno miselnost organizacije „Katoliška akcija“ pod imenom ilegalne organizacije „Prijateljstvo“ s tem, da je:

hotel pod krinko cerkvenega in verskega udejstvovanja propagirati nazore o preganjanju katoliške cerkve in vere, katoliških duhovnikov in drugih katolikov s strani organov ljudske oblasti,

zagovarjal v zvezi s tem intervencijo tujih državnih sil proti državi,

zavračal in odklanjal politiko državnega vodstva, ki stremi k politični neodvisnosti in gospodarski samostojnosti FLRJ,

zagovarjal monarhistično državno ureditev,

poveličeval državniške sposobnosti vojnega zločinca Paveliča in zagovarjal stališče bivšega zagrebškega nadškofa Stepinca napram ustaštvu in Paveliču,

obsojal delovanje duhovnikov Ciril-metodijskega društva,

zatrjeval napram dijakom in njihovim staršem, da se mladina v mladinski organizaciji in mladinskih akcijah pokvarja in da država mladini ne more dati nič drugega kot spolno svobodo in

odobraval zagovarjanje dijakov, ki so bili izključeni iz šole zaradi protidržavnega udejstvovanja ter spodbujal dijaštvo k odporu zoper ukrepe šolske oblasti glede praznovanja 25. decembra kot praznika.

10. Kaznivo dejanje sovražne propagande po drugem odstavku 118. člena KZ-51 je storil, kdor je širil fašistične ali druge ljudstvu in državi sovražne ideje. Že v tedanji sodni praksi in pravni teoriji (dr. Bogdan Zlatarič, Krivični zakonik u praktičnoj primjeni, Narodne novine, Zagreb 1958) je bilo zavzeto stališče, da zakon v primeru določbe drugega odstavka 118. člena glede subjektivne sestavine ne zahteva posebnega namena ter da za navedeno obliko zadostuje naklep, bodisi direktni ali eventualni. Zato izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti, ki problematizirajo vprašanje posebnega namena, ki se zahteva za storitev kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ, niso utemeljena.

11. Ne glede na navedeno pa ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, ko nakazuje, da obsojenčevo ravnanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki mu je očitano v pravnomočni sodbi. Čeprav se ob navedeni zakonski določbi lahko zastavi tudi vprašanje njene ustreznosti z vidika določnosti in s tem zakonitosti, pa obsojenčevih stališč in z njimi povezanih izjav glede takratnega delovanja političnih oblasti in stanja v državi, ni mogoče opredeliti kot širjenje „drugih ljudstvu in državi sovražnih idej“. Že v inkriminiranem času veljavne ustavne določbe (27. člen Ustave FLRJ, 1946) so vsem državljanom zagotavljale svobodo tiska, govora, združevanja, zborovanja, javnih shodov in manifestacij.

12. Opisana ravnanja, s katerimi se obsojencu očita, da je pod krinko cerkvenega in verskega udejstvovanja hotel propagirati nazore o preganjanju katoliške vere, katoliških duhovnikov in drugih katolikov s strani organov ljudske oblasti, niso konkretizirana v smislu sovražnih idej. Za širjenje takšnih idej tudi ne gre pri ostalih očitkih, ki se nanašajo na obsojenčevo vèdenje o ameriškem delovanju, o njegovem odnosu do politike državnega vodstva, o stališčih do monarhistične državne ureditve, državniških sposobnosti Paveliča in do stališč zagrebškega nadškofa Stepinca. Enako velja za obsojencu očitan odnos do delovanja duhovnikov – članov Ciril-metodijskega društva, njegovo pojmovanje mladinske organizacije in mladinskih akcij ter ostalih očitkov, povezanih z izključitvijo dijakov iz šole in s praznovanjem 25. decembra kot praznika.

13. Ni mogoče sklepati, da navedene obsojenčeve oblike ravnanja pomenijo propagandno delovanje po drugem odstavku 118. člena KZ-51. Ne presegajo namreč okvirov uresničevanja ustavne pravice svobode govora in združevanja, ker po eni strani ostajajo v mejah mnenj glede posameznih vprašanj politične narave, po drugi strani pa je obsojenec z njimi izrekel vrednostne sodbe in izrazil kritični odnos do ureditve države in delovanja oblasti. Zato obsojenčevo dejanje nima znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po drugem odstavku 118. člena KZ-51.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), se ni ukvarjalo z ostalimi z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami, vključno s kršitvijo, s katero zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da pred 1.3.1951 obravnavano kaznivo dejanje ni bilo inkriminirano, temveč je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 68/2009
• Sodba I Ips 69/2009
• Sodba I Ips 119/2009