Sklep I Up 532/2008

Jedro

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) dopušča sodno varstvo zoper sklep o preiskavi v postopku sodnega varstva zoper odločbo. Prvotožeči stranki – pravni osebi, na katero se izpodbijani sklepi glasijo, je torej drugo sodno varstvo zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke o glavni stvari.

Ostalim tožečim strankam – fizičnim osebam je varstvo osebnih podatkov oz. komunikacijske zasebnosti zagotovljeno z izdano odločbo informacijskega pooblaščenca, zoper katero imajo sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) in 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo tožnikov zoper sklepe tožene stranke o preiskavi z dne 7.7.2008 in 8.7.2008. Ker je zavrglo tožbo, pa je na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1 ter 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tudi zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Z navedenimi sklepi o preiskavi je tožena stranka naložila prvi tožeči stranki (A. d.o.o.), da mora pooblaščenim osebam omogočiti opravo preiskave na sedežu družbe A.d.o.o. in v drugih prostorih, v katerih družba A. d.o.o. ali drugo podjetje po njenem pooblastilu opravlja posle in dejavnosti povezane z nabavo izdelkov za vsakdanjo rabo, in sicer tako, da po vročitvi sklepa o preiskavi

omogoči pooblaščenim osebam dostop do prostorov ter do poslovnih knjig in druge dokumentacije. Pri tem lahko pooblaščene osebe v skladu z drugim odstavkom 29. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1, Uradni list RS, št. 36/08) opravljajo v sklepu navedena dejanja (med drugim: vstopijo in pregledajo prostore, zemljišča, prevozna sredstva na sedežu podjetja in na drugem kraju, pregledujejo poslovne knjige in drugo dokumentacijo ne glede na nosilec, odvzamejo ali pridobijo kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in druge dokumentacije, zapečatijo poslovne prostore, zasežejo predmete ter poslovne knjige itd.).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da na strani tožeče stranke nastopa šest tožnikov, ena pravna oseba in pet fizičnih oseb. Ker je ugotovilo določene pomanjkljivosti skupne tožbe, je tožečo stranko pozvalo k ustrezni dopolnitvi nepopolne oziroma nerazumljive (skupne) tožbe. Tožeča stranka je prvotno (skupno) tožbo dopolnila, vendar je ta po presoji sodišča prve stopnje ostala nepopolna oziroma nerazumljiva. Glede zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 35. člena (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), 37. člena (varstvo tajnosti pisem in drugih občil) in 38. člena Ustave RS (varstvo osebnih podatkov), ki se nanašajo na prvega tožnika – gospodarsko družbo, ki je po svojem statusu pravna oseba, sodišče prve stopnje meni, da ne more biti titular osebnostnih pravic iz navedenih členov ustave, saj so nosilci teh praviloma fizične in ne pravne osebe. Tožeča stranka pa ni ustrezno dopolnila tožbe niti v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev iz 74. člena Ustave RS (podjetništvo), kolikor se nanaša na tožnike – fizične osebe, ki so zaposlene pri prvem tožniku. Po določbi 74. člena Ustave RS je gospodarska pobuda svobodna, pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij določa zakon, gospodarska dejavnost pa se ne sme izvajati v nasprotju z zakonom. Prepovedano je dejanje nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Po mnenju sodišča prve stopnje pa zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso samoumevne in same po sebi niso take narave, da bi jih bilo že na prvi pogled mogoče šteti za očitne. Sodišče prve stopnje je tako ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je tožba ostala nepopolna oziroma nerazumljiva tudi še po dopolnitvi na podlagi dodatnega poziva sodišča, zato je moralo tožbo zavreči na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1. Dodatno pa je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da v obravnavanem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave RS oziroma 1. odstavka 4. člena ZUS-1. V konkretnem primeru je bilo namreč tožnikom varstvo osebnih podatkov oziroma komunikacijske zasebnosti zagotovljeno že z odločbo informacijskega pooblaščenca z dne 17.7.2008. Kolikor tožniki z njo niso bili zadovoljni oziroma menijo, da z njo njihove pravice niso dovolj zavarovane, imajo možnost to uveljavljati v postopku izdaje odločbe po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07- u.p.b.).

Tožniki vlagajo pritožbo zoper navedeni sklep iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da se sprejme tožba v obravnavanje pri sodišču prve stopnje kot popolna in sposobna za meritorno odločanje in se izda začasna odredba v predlagani vsebini oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške te pritožbe. V pritožbi navajajo, da je stališče sodišča prve stopnje glede kršitev temeljnih človekovih pravic iz 35., 37. in 38. člena Ustave RS povsem napačno. Tožniki so že v prvotni tožbi vse svoje navedbe podali v skladu z določbo 30. člena ZUS-1. Ob tem opozarjajo, da je sodišče prve stopnje brez takih ali podobnih ugotovitev sprejelo v obravnavo tožbo drugih tožečih strank v postopku pod opr. št. U 2068/2008, kjer je celo izdalo začasno odredbo. Tožniki so jasno navedli, da je tožena stranka tožnikom – fizičnim osebam posegla v njihove osebnostne pravice iz 35., 37. in 38. člena Ustave RS, šele s temi posegi pa je bilo nato poseženo tudi dalje v ustavno pravico prve tožeče stranke iz 74. člena Ustave RS. Po mnenju tožnikov izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za odločitev, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bila tožba nepopolna in nerazumljiva. Kot argument je navedlo le, da naj bi bila nepopolna in nerazumljiva v delu, ki se nanaša na potencialno kršitev osebnostnih pravic za prvega tožnika – pravno osebo, medtem ko se o nepopolnosti in nerazumljivosti glede kršitev osebnostnih pravic za ostale tožnike – fizične osebe sploh ni opredelilo. Enako velja tudi za očitano kršitev določbe 74. člena Ustave RS, saj je popolnost in razumljivost presojalo zgolj z vidika razmerja in navedb tožnikov – fizičnih oseb, ni pa presojalo razmerja med kršitvijo te pravice ter prvim tožnikom kot pravno osebo. Po mnenju tožnikov so namreč navedbe tožbe razumljive in popolne, dokazujejo nezakonite in protiustavne posege tožene stranke v njihove ustavne pravice. Izkazani so tudi vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, saj je/bo zaradi posega nastala težko popravljiva oziroma nenadomestljiva škoda. Tožniki se tudi ne strinjajo z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo informacijskega pooblaščenca. Varstvo zasebnosti in dostop tožene stranke do osebnih podatkov tožnikov – fizičnih oseb ni zagotovljeno s to odločbo. Tožniki so jasno navedli, da se odločba nanaša zgolj na vsebino elektronskih komunikacij oziroma datotek, ki se nahajajo na kopiranih računalniških diskih v zvezi s poštnimi predali. Pojasnili so, da se na teh diskih nahajajo tudi druge datoteke z osebnimi podatki in zasebno komunikacijo, do katerih bo imela tožena stranka dostop pod pogoji odločbe informacijskega pooblaščenca. S tem torej poseg v ustavne pravice ne bo preprečen oziroma onemogočen, ampak bo do njega nedvomno prišlo. Dodatno tožniki poudarjajo, da je v zvezi z varovanjem osebnih podatkov odločba informacijskega pooblaščenca po njihovem mnenju pravilna. Zasebna komunikacija in osebnostne pravice ter potencialni posegi vanje pa so širši od zakonskih okvirov, ki jih določa ZVOP-1 in v zvezi z nadzorom, za katerega ima določene pristojnosti informacijski pooblaščenec. Nedvomno osebnostne pravice tožnikov niso zreducirane na določbe ZVOP-1. Glede na to, da drugo pravno varstvo pravic, kot predmetna tožba, ni omogočeno, imajo tako tožniki pravni interes ter pravno podlago za ta postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je sklicevanje tožnikov na odločitev v zadevi opr. št. U 2068/2008 neprimerno, saj v tej zadevi sodišče prve stopnje ni preverilo procesnih predpostavk za odločanje o tožbi, preden je odločilo o začasni odredbi. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožba ne izpolnjuje procesnih predpostavk za obravnavo ter meni, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je vložena tožba nepopolna oziroma nerazumljiva in ne izpolnjuje pogojev iz 3. odstavka 30. člena ZUS-1 ter ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva. Glede pritožbenih ugovorov, da je sodišče prve stopnje očitno vsebinsko presojalo tožbo zgolj v manj pomembnem delu, pa meni, da je to irelevantno, saj je bilo ugotovljeno, da je tožba nepopolna oziroma nerazumljiva v določenem delu. Tožba bi morala namreč biti v celoti jasna in razumljiva, kar pa ni. Strinja se tudi z ugotovitvijo, da imajo tožniki – fizične osebe zagotovljeno drugo sodno varstvo v skladu z ZVOP-1, vendar te možnosti niso uporabili. Ponovno pa poudarja tudi, čeprav se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, da je podano tudi drugo sodno varstvo zoper sklep o preiskavi za pravno osebo, in sicer na podlagi 3. odstavka 55. člena ZPOmK-1. Glede predlagane začasne odredbe pa poudarja, da tožniki v svojem predlogu niso izkazali nastanka težko popravljive škode. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V danem primeru bi izdaja predlagane začasne odredbe pomenila, da tožena stranka ne more učinkovito voditi postopka in posledično bi bila ovirana v izvrševanju funkcije, ki jo ima po določbah ZPOmK-1.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožniki so tožbo vložili na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz citirane določbe je razvidno, da gre za sodno varstvo ustavnih pravic posameznikov, ki je subsidiarno, torej so procesne predpostavke zanj zagotovljene le v primeru, če stranke nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo in predlagali izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepi o preiskavi, ki so bili izdani na podlagi ZPOmK-1. Po presoji vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Kot je vrhovno sodišče poudarilo že v sklepu z dne 25.9.2008, ZPOmK-1 v 4. odstavku 28. člena izrecno določa, da zoper sklep o preiskavi, ki ga izda Urad RS za varstvo konkurence, ni sodnega varstva. V 55. členu pa navedeni zakon določa, da je zoper odločbe urada dopustno začeti postopek sodnega varstva, zoper sklepe pa je dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen. Ne glede na to pa se lahko v postopku sodnega varstva zoper odločbo izpodbija tudi sklep, zoper katerega je izključen postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom, in sicer izrecno tudi sklep o preiskavi (3. odstavek 55. člena ZPOmK-1). Iz citiranih določb izhaja, da zakon dopušča sodno varstvo zoper sklepe o preiskavi v postopku sodnega varstva zoper odločbo. Prvotožeči stranki – pravni osebi, na katero se izpodbijani sklepi glasijo, je torej drugo sodno varstvo zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke o glavni stvari.

Sodišče prve stopnje pa je glede zatrjevanih kršitev tudi pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi tožnikom varstvo osebnih podatkov oziroma komunikacijske zasebnosti zagotovljeno že z odločbo Informacijskega pooblaščenca z dne 17.7.2008, ter pravilno pojasnilo, da kolikor z odločitvijo niso bili zadovoljni ali so menili, da s to odločbo njihove pravice niso dovolj zavarovane, imajo možnost to uveljavljati v postopku izdaje odločbe po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1-UPB, Uradni list RS, št. 94/07), zoper katero imajo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe drugega odstavka 31. člena ZUS-1 in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 31. člena ZUS-1 ni pravilna podlaga za odločitev, saj tožba ni nepopolna ali nerazumljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče obravnavati. Vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je za zavrženje navedlo tudi pravilno podlago, to je določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, je pravilna tudi odločitev sodišča o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 376/2004
• Sklep I Up 402/2008
• Sklep I Upr 5/2008