Sodba I Ips 119/2009

Jedro

Izražanje kritike razmer v državi še ne predstavlja kaznivega dejanja sovražne propagande.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obtoženi I.I., sin I. in E. roj. V., roj. 27.3.1920 v G.B.,

na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti,

da je, neposredno preden je 17.9.1954 nastopil kazen 15 dni zapora, na katero je bil obsojen z odločbo sodnika za prekrške pri OLO Celje z dne 12.8.1954, opr. št. UK 3114/54 zaradi prekrška po členu 5 odstavek prvi in drugi Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, odposlal prepis te odločbe in svoje pritožbe zoper to odločbo na Državni sekretariat za notranje zadeve po pošti v inozemstvu na najmanj 3 naslove in sicer: K.A. v Clevelandu, B.R. v Chicagu in J.S. v Mačkovljah pri Trstu, vse to s pripombami: „... Danes vam pošiljam samo tele priloge in prepise ... Vem, da vas zanima eno in drugo ... da boste vedeli, kako se mi godi ... vem sicer, da z glavo v zid ni pametno ... Nimam upanja, da bo stvar pozitivno rešena, čeprav so podatki v odločbi izmišljeni, ampak dobesedno izmišljeni ...“, s katerimi pripombami je ustvaril videz, da se v Jugoslaviji preganja nedolžne duhovnike, da je bil ob osvoboditvi strahoten pokol protikomunistov, da se vrši lov za duhovniki, da sodišča časovno prestavljajo dogodke in da se sodi na podlagi krivih pričevanj in da je s tem „ameriška domovina“ že dne 5. oktobra 1954 priobčil članek „Verska svoboda – pa taka“, ki med drugim obravnava tudi primer njega, to je I.I. z najbolj strupenim napadom zoper državno in politično vodstvo in zoper družbeno ureditev v Jugoslaviji, da bi izpodkopal oblast delavnega ljudstva, delal propagando proti državni in družbeni ureditvi v FLRJ, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ.

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil I.I. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen enega leta strogega zapora. V plačilo so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil pooblaščenec predstojnika verske skupnosti Nadškofije Maribor zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Dejanje za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega namreč ne vsebuje elementov kaznivega dejanja, niti po tedaj veljavni zakonodaji niti po splošnih civilizacijskih načelih, ki so veljala že v času izreka sodbe in ki se nanašajo na svobodo izražanja misli.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Po stališču obrambe v obtožnici (torej tudi v sodbi) niso navedeni znaki, iz katerih bi lahko sklepali, katero kaznivo dejanje naj bi storil obsojenec. Prav tako niso razvidne posledice in druge okoliščine, ki so potrebne, da je dejanje čim jasneje označeno. I.I. je namreč izražal le kritiko razmer v državi, kar pa ni kaznivo dejanje sovražne propagande.

6. Kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe sodišče ugotavlja, da je obsojeni I.I.:

poslal prepis svoje pritožbe in prepis odločbe sodnika za prekrške na tri različne naslove ter

da je navedeno pisanje opremil s pripombami: „... Danes vam pošiljam samo tele priloge in prepise ... Vem, da vas zanima eno in drugo ... da boste vedeli, kako se mi godi ... vem sicer, da z glavo v zid ni pametno ... nimam upanja, da bo stvar pozitivno rešena, čeprav so podatki v odločbi izmišljeni, ampak dobesedno izmišljeni ...“

7. Kaznivo dejanje sovražne propagande po 118. členu KZ je storil kdor je z namenom, da bi izpodkopaval oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov FLRJ, s sliko, pisano besedo, govorom, na shodu ali kako drugače delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti. Dejanje je moralo biti torej storjeno z namenom izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva, obrambne moči države, gospodarskih temeljev ali bratstva in enotnosti narodov. Storilcu je moral biti dokazan motiviran naklep, torej se je moral zavedati svojega ravnanja in hoteti uresničitev tega naklepa. Imeti je moral predstavo o tem, kaj želi doseči s storitvijo kaznivega dejanja, slednje pa je bilo potrebno ocenjevati glede na okoliščine obravnavanega primera. Navedeno pomeni, da ni bilo mogoče vsake kritične izjave, ki jo je lahko kdo izrazil, upravičeno ali neupravičeno, proti nekemu konkretnemu ravnanju državnega organa, uvrstiti med inkriminirana ravnanja po tem členu, temveč je morala biti vsebina izjave takšna, da je bila sploh sposobna doseči v zakonu določen cilj. Tako tudi dejstvo, da je obsojeni I. v konkretni kazenski zadevi poslal odločbo in svojo pritožbo svojim prijateljem in sorodnici nikakor ne more pomeniti izvrševanja zakonskih znakov kaznivega dejanja po členu 118 KZ, (vsaj kolikor je bil postopek voden v skladu z zakonom in pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi), kakor tudi ne obsojenčeve trditve v pripombah, kjer je kot tedanji obdolženec navajal, da dejanja ni storil, boji pa se, da bo kljub temu obsojen. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, saj je podana kršitev in 1. točke 372. člena ZKP ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena tega zakona spremenilo tako, da je obdolženca obtožbe oprostilo.

8. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 65988/2012-19
• Sodba I Ips 69/2009
• Sodba I Ips 68/2009