Sodba I Ips 252/2008

Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ko gre za položaje iz 237. člena ZKP) ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza (ko sodišče t.i. privilegirane priče ne pouči v skladu z 236. členom ZKP ali ko pouka in izjave priče ne zapiše v zapisnik), temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo.

Dokaz, ki sploh ni vir dejstev (čeprav je bil v dokaznem postopku izveden), ne predstavlja opore sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni R.T., D.T. in D.Z. so bili z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznani za krive storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obsojeni D.Z. je bila izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora, obsojenima D.T. in R.T. pa kazen tri leta in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1355/2007 z dne 18.3.2008 delno ugodilo pritožbi zagovornikov obsojene D.Z. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je tej obsojenki izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora, sicer pa je pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP vlagajo zagovorniki obsojenega D.T. iz Odvetniške družbe T.M. in partnerji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovna državna tožilka N.F. meni, da ni utemeljena.

B.

4. Zagovorniki obsojenega D.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno navajajo, da H.T., to je brat obsojenih D. in R.T., na glavni obravnavi dne 8.5.2007 ni bil poučen v skladu z določbo 236. člena ZKP, ki se po prvem odstavku 331. člena ZKP smiselno uporablja pri zasliševanju prič na glavni obravnavi. Kot je na podlagi navedenega zapisnika pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, je bila ta priča poučena, da ji glede na razmerje do obdolženih ni treba pričati in da bo sodišče lahko oprlo sodno odločbo na njeno izpovedbo, četudi bi se pričanju kasneje odpovedala. Zahteva sicer pravilno povzema, da je bil H.T. (pred tem) v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZKP opozorjen tudi, da je dolžan govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje in da mu ni treba odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi z odgovori spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v kazenski pregon, hudo sramoto ali v znatno materialno škodo. Pravila, na katera se nanašajo ti pouki, sicer pridejo v poštev le, če se privilegirana priča odpove pravici iz drugega odstavka 236. člena ZKP oziroma če se odloči v postopku izpovedovati, vendar pa sodišče ni ravnalo nezakonito, ko je pričo istočasno (ob zgoraj povzetem pouku po drugem odstavku 236. člena ZKP) poučilo tudi o položaju, ki bi nastopil, če se odloči pričati. V obravnavani zadevi je sodišče H.T. glede na navedeno sicer popolno poučilo o njegovem položaju in pravicah v postopku, ni pa (kot pravilno navaja zahteva) v zapisnik o glavni obravnavi vneslo njegove izjave o odpovedi pravici iz 236. člena ZKP. Ne gre torej za položaj, ko bi bil pouk priči nepopoln (kot je v izpodbijani sodbi zapisalo sodišče druge stopnje), temveč je bil na opisani način nepopolno (drugi odstavek 236. člena ZKP) sestavljen zapisnik o glavni obravnavi.

5. Zahteva v zvezi s tem pravilno opozarja na določbo 237. člena ZKP, ki določa, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti (med drugim) na izpovedbo priče, ki ni bila dolžna pričati (236. člen), pa o tem ni bila poučena ali se ni izrecno odpovedala tej pravici, ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik. Ta določba predpisuje enako procesno sankcijo tako zaradi napak pri podajanju pouka priči kot zaradi napak pri zapisu pouka in odgovora priče v zapisnik. Glede na ugotovitev, da izjava priče H.T. o tem, da se odpoveduje pravici odkloniti pričanje (in da torej po podanem pouku bo pričal), v zapisniku o glavni obravnavi z dne 8.5.2007 ni zapisana, se sodba v tej zadevi v skladu s povzeto določbo na njegovo izpovedbo ne sme opirati.

6. Zahteva ob tem navaja, da je bila izpovedba H.T., ki je bila pridobljena na nezakonit način, v izpodbijani sodbi povzeta ter da sta se sodišči prve in druge stopnje do tega dokaza vsebinsko opredeljevali. Navaja, da je sodišče prve stopnje to pričo v sodbi „popolnoma diskreditiralo“ in to uporabilo kot okoliščino v škodo obsojenih, to pa dokazuje, da jih priča ni razbremenila. Pri tem zahteva izpodbija stališče sodišča druge stopnje, ki je enak pritožbeni očitek zavrnilo, opirajoč se na drugi odstavek 392. člena ZKP. V skladu s to določbo se sodba sodišča prve stopnje (če je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca.

7. Vrhovno sodišče je povzete navedbe (enako kot sodišče druge stopnje) štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav obramba tega očitka niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pravno opredelila na ta način. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Glede na besedilo določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka (ko gre za položaje iz 237. člena ZKP) ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, ko sodišče t.i. privilegirane priče ne pouči v skladu z 236. členom ZKP ali ko pouka in izjave priče glede pravice odkloniti pričanje ne zapiše v zapisnik o glavni obravnavi. V takšnem primeru sodišče prekrši drugi odstavek 236. člena ZKP in povzroči položaj, v katerem na dokaz (izpovedbo priče) ne sme opreti sodbe. Bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa sodišče stori šele tedaj, ko na takšno izpovedbo opre sodbo. Pri presoji utemeljenosti obravnavane zahteve je zato treba odgovoriti na vprašanje, kdaj se na določen dokaz opira sodba oziroma kdaj se na dokaz, ki je bil izveden, sodba ne opira.

8. Osnova, na kateri sodišče gradi odločitev o glavni stvari, je ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavljanje dejstev, ki glede na posamezno določbo materialnega prava tvorijo dejansko stanje (materialnopravno relevantna, odločilna dejstva), poteka neposredno ali s pomočjo indicev, na podlagi katerih lahko sodišče z logičnim sklepanjem sprejme sklep o (ne)obstoju pravno relevantnih dejstev. Sodišče poleg tega ugotavlja še tretjo vrsto dejstev, to je pomožna (kontrolna) dejstva, s katerimi se praviloma preverja zanesljivost spoznavnih virov o pravno relevantnih dejstvih ali indicih.

9. Ugotavljanje dejanskega stanja v postopku se deli na dve fazi: (i) izvajanje dokazov in (ii) fazo dokazne ocene. Pri dokazovanju gre za miselni proces, ki pri pravnem odločanju poteka od negotovosti o obstoju dejstva do (določene stopnje) prepričanja sodišča, ki zagotavlja podlago za sprejem odločitve. Dejstva, ki se dokazujejo, so vselej povezana z dogodkom oziroma stanjem v preteklosti, zato ne morejo biti predmet neposredne zaznave sodišča. V prvi fazi dokazovanja, to je pri izvajanju dokazov, se zato dejstva rekonstruirajo za sodišče in pred sodiščem – zlasti neposredno na ustni in javni glavni obravnavi. Takšna rekonstrukcija dejstev pa še ni dovolj za odločitev. Da bi jo sodišče lahko sprejelo, mora sprejeti določen dokaz, enega izmed več različnih (tudi nasprotujočih) dokazov ali kombinacijo (delov) dokazov kot verodostojne odraze izvirnih dejstev. Ta druga faza je dokazna ocena, ki se poda po načelu proste presoje dokazov in se sprejema tako, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov (tako da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi – drugi odstavek 355. člena ZKP) iz njihove vsebine napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne.

10. Ob načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) zakon tudi zahteva, da sodišče svojo odločitev obrazloži. V skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov; pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (...). Tako ugotovljeno dejansko stanje oziroma obrazložitev sklepanja o obstoju posameznih dejstev in kombinacije ugotovljenih dejstev, ki tvorijo dejansko stanje, je tisto, kar omogoča (i) pritožbi zatrjevanje kršitev pravil logike in izkustva (ter zakona) in (ii) sodišču preizkus takšnega zatrjevanja; tudi tega, ali se sodba opira na dokaz, ki ni dovoljen. Povedano drugače, na ta način je mogoče ugotoviti, ali je sodišče kako dejstvo (pravno relevantno, indic, pomožno) ugotovilo na podlagi ali s pomočjo nedovoljenega dokaza.

11. Pri tem je treba upoštevati, da mora obrazložitev sodbe v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP obsegati ne le ugotovljena dejstva, pač pa tudi nedokazana dejstva, to je tista, ki jih je sodišče ugotavljalo, pa jih ni ugotovilo. Ugotavljanje dejstev (postopek) je zato treba razlikovati od njihove ugotovitve (rezultat dokazovanja). Postopek dokazovanja obsega odločitev sodišča, da bo določen dokaz izvedlo, izvedbo dokaza in nato dokazno oceno. Pri tem sodišče lahko izvede posamezen dokaz, ga oceni in na tej podlagi ugotovi (ne)obstoj določenega dejstva, lahko pa tudi ugotovi, da dokaz kot vir dejstev ni primeren za ugotovitev kateregakoli dejstva. V takšnem primeru ugotavljanje vsebuje tudi dokazno oceno, ki pa z vidika drugega odstavka 355. člena ZKP ni celostna. Kadar sodišče v zvezi s posameznim dokazom napravi zaključek, da dokaz ni sposoben za ugotovitev kateregakoli dejstva, ki bi bilo pomembno za kazenski postopek, takega dokaza ne ocenjuje več v zvezi z ostalimi dokazi in obratno, ostalih dokazov ne ocenjuje v zvezi s tem dokazom. To pomeni, da v takem primeru relevantno dejansko stanje v nobenem pogledu oziroma nobeno dejstvo ni bilo ugotovljeno na podlagi (s pomočjo) takega dokaza. To nadalje pomeni, da se na dokaz, na podlagi (s pomočjo katerega) ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, sodba ne opira oziroma se niti pojmovno ne more opirati. Povedano drugače, dokaz,ki sploh ni vir dejstev (čeprav je bil v dokaznem postopku izveden), ne predstavlja opore sodbe.

12. V obravnavani zadevi so bili obsojeni R.T., D.T. in D.Z. spoznani za krive kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZKP. Dne 21.4.2004 (med 21.50 in 22.05 uro) so na Š. ulici v K. obstopili oškodovanca M.B., R.T. ter D.T. sta ga prijela za vrat in obe roki ter ga držala v takšnem položaju, da je D.Z. neovirano z roko segla v notranji žep njegove jakne in iz njega vzela belo kuverto z najmanj 200.000 SIT in denarnico.

13. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo zagovore obsojenih, ki so storitev kaznivega dejanja zanikali, nato pa zaključek o dokazanosti očitka gradilo „na podlagi ocene izjav oškodovanca M.B., presoje izvedenih dokazov in ob analizi zagovorov“ (5. stran sodbe). Poleg dejstva, da so bili obsojeni in oškodovanec skupaj v lokalu (to dejstvo sodišče oceni za nesporno, a ga vseeno preverja), sodba odločilna dejstva črpa iz izpovedbe oškodovanca. Sodišče je ta dokaz izrecno (7. stran sodbe) presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Gre za izpovedbe Z.V., natakarice v lokalu T. ter policista Š., kateremu je oškodovanec istega dne ob 22.10 podal prijavo. Zagovora obsojenih R.T. in D.Z., da sta se po odhodu iz lokala, v katerem so pili skupaj z oškodovancem, napotila do motela k S.M., je zavrnilo, pri čemer je upoštevalo tudi izpovedbo S.M.

14. Priči H.T. je sodišče namenilo tretji odstavek na 11. strani sodbe. Povzelo je njegovo izpovedbo, v kateri je potrdil zagovor obsojenih R.T. in D.Z. glede stikov z S.M. (z zagovorom obsojenega D.T. izpovedba niti ni v neposredni zvezi), kakor tudi okoliščine v zvezi z izpovedbo zaslišanja na glavni obravnavi. Zapisalo je, da ga je takrat opozorilo na nelogičnosti njegove izpovedbe, da je na to odgovoril, da so ga z vprašanjem zmešali ter v obrazložitvi sodbe zaključilo, da kolikor bi priča izpovedovala po lastnem vedenju in zaznavanju, do pomešanja dejstev ne bi moglo priti. Glede na navedeno sodišče izpovedbe H.T. ni ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi niti v povezavi z zagovori, temveč jo je presodilo izolirano in ocenilo za nelogično. Gre torej za položaj, ko je sodišče ta dokaz izločilo kot vir dejstev sploh oziroma iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je sodišče na podlagi te izpovedbe ugotovilo kakršnokoli dejstvo, niti da je kakorkoli vplivalo na presojo katerega od drugih dokazov. Ker se glede na navedeno izpodbijana sodba na ta dokaz ne opira, (po vsebini uveljavljana) bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zahteva v zvezi s tem sicer pravilno navaja, da se je sodišče do tega dokaza vsebinsko opredeljevalo oziroma da je pričo „popolnoma diskreditiralo“, vendar pa to (izolirana ocena dokaza), kot je obrazloženo zgoraj, še ne pomeni, da je na izpovedbo H.T. oprlo sodbo. Pri tem zahteva sicer tudi trdi, da je sodišče to uporabilo kot okoliščino v škodo obsojenih, vendar z ničemer ne konkretizira (prvi odstavek 424. člena ZKP), na kakšen način oziroma katero dejstvo je sodišče na tej podlagi oziroma ob pomoči tega dokaza ugotovilo.

15. V obravnavani zadevi torej ne gre za položaj iz drugega odstavka 392. člena ZKP, kot je glede enakega pritožbenega očitka presodilo sodišče druge stopnje. V skladu s to določbo se sodba sodišča prve stopnje iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obdolženca. Pri tem gre za izjemo od pravila, da pri bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka ni pomembno, ali so bile storjene v škodo ali v korist obdolženca in pride v poštev zlasti (ne pa izključno) takrat, ko na nedovoljenem dokazu temelji oprostilna sodba. Ker se v konkretni zadevi izpodbijana sodba na nedovoljen dokaz ne opira in zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke ni podana, presoja, ali bi bila razveljavitev iz tega razloga v škodo, niti ni relevantna oziroma niti ni mogoča.

16. Zagovorniki poleg tega navajajo, da je sodišče prekršilo pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca, ker ni zaslišalo priče B.Z., ki bi glede na podatke v spisu pojasnil okoliščine v korist vseh treh soobdolženih (soobsojenih). Ta očitek je v zahtevi pravno opredeljen kot uveljavljanje kršitve procesnega jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Vendar pa se ta pravica izvršuje s (substanciranim) predlogom za izvedbo posameznega dokaza, zato kršitev ni podana, če obramba izvedbe dokaza v postopku sploh ne predlaga. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.11.2006 izhaja, da se je (takratni) zagovornik obsojenega D.T. zgolj strinjal z dokaznimi predlogi okrožne državne tožilke, medtem ko je dokaz z zaslišanjem B.Z. predlagal zagovornik obsojene D.Z. Ker obramba obsojenega D.T. navedenega dokaza ni predlagala (tega v zahtevi izrecno niti ne trdi), očitek kršitve tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP, kljub obširni obrazložitvi, katera dejstva naj bi se s tem dokazov razčistila, ni utemeljen.

17. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega D.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Obsojeni je zato na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 260/2009
• VSC sklep Prp 110/2010
• Sodba I Ips 180/97