Sodba I Ips 382/2008

Jedro

Prostovoljni odstop je pravno pomemben le, če do njega pride v fazi poskusa kaznivega dejanja. Odstop pri nedokončanem poskusu pomeni prenehanje izvrševanja kaznivega dejanja, ki ni povzročeno s tujim ravnanjem ali višjo silo. Biti mora definitiven, ne zgolj začasen in mora tudi v subjektivnem pogledu pomeniti dokončno opustitev storilčevega naklepa za dokončanje kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega M.Š. spremeni tako, da se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e,

a) ker je 1948. leta v Pragi v pogovoru z B., R. in drugimi privolil, da bo delal za tujo obveščevalno službo, podpisal izjavo, da o tem ne bo nikomur govoril in po njihovih navodilih med jugoslovanskimi učenci v gospodarstvu v ČSR: D.R., P.D., N.J., K. in drugimi, agitiral, da se ne vrnejo v domovino, temveč, da ostanejo v ČSR, ker Jugoslavija ne vodi pravilne politike; prav tako je privolil, da bo te obveščal o razpoloženju učencev v gospodarstvu glede njihovega povratka v domovino; s tem je vstopil v službo tuje obveščevalne službe in ji pomagal pri njenem delu;

b) ker je po svoji vrnitvi v domovino leta 1950 in 1951 v svoji okolici in še posebej pred pripadniki NM N.A., L.F., P.M. in drugimi, na postaji NM v Gornji Radgoni govoril, da samo ZSSR vodi pravilno politiko v zvezi z interesi delavskega razreda, da je Jugoslavija vojaška baza ZDA, da je Jugoslavija prestopila v imperialistični tabor, da bi nas ZSSR v primeru vojne lahko poteptala, da se mora stanje pri nas spremeniti, da naši voditelji sklepajo tajne pogodbe z imperialisti, da neki naši višji oficirji zaradi nezadovoljstva do oblasti nočejo prejeti odlikovanj, da so kmečke delavske zadruge brez kakršnegakoli pomena, ker kmetje v njih slabo živijo ter da bodo le-te razpadle; torej je z namenom rušenja oblasti delavskega naroda s svojim govorom propagiral zoper državni in družbeni sistem v FNRJ in politične ter gospodarske ukrepe naše narodne oblasti;

c) ker je kot policist na postaji NM Gornja Radgona dne 16.1.1951 pomagal zaporniku L.I., ker mu je v zapor prinesel 20 cigaret in februarja 1951 na prošnjo zapornika A.M. večkrat odšel k njemu domov, od tam prinesel hrano in vino, skupaj z njim v zaporu pil, torej kot miličnik – vojaška oseba postopal zoper stražarsko službo,

s čimer naj bi storil pod točko 1.a) kaznivo dejanje špijonaže po členu 105/2 KZ, pod točko 1.b) kaznivo dejanje sovražne propagande po členu 118/1 KZ in pod točko 1.c) kaznivo dejanje zlorabe stražarske službe po členu 334/1 KZ.

II. Stroški oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

III. Obsojenemu M.Š. se ob upoštevanju nespremenjene kazni tri mesece zapora za kaznivo dejanje zlorabe stražarske službe po prvem odstavku 334. člena KZ ter kazni štiri leta strogega zapora z omejitvijo državljanskih pravic za dobo enega leta za kaznivo dejanje poskusa bega iz vojske po členu 342/2 KZ v zvezi s 16. členom KZ izreče kazen štiri leta strogega zapora in omejitev državljanskih pravic za dobo enega leta.

IV. Obsojenemu se v izrečeno kazen všteje čas preiskovalnega zapora in prestane kazni.

V. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti glede obsojenih M.Š. in D.Š. zavrne.

Obrazložitev

1. S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani Sud 506/51 z dne 7.11.1951 sta bila M.Š. in D.Š. spoznana za kriva, in sicer: M.Š. pod točko 1.a) kaznivega dejanja špijonaže po členu 105/2 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ/51), pod točko 1.b) kaznivega dejanja sovražne propagande po členu 118/1 KZ/51, pod točko 1.c) kaznivega dejanja zlorabe stražarske službe po členu 334/1 KZ/51, pod točko 1.d) kaznivega dejanja neresničnega poročanja po členu 336/1 KZ/51 in pod točko 1.e) kaznivega dejanja poskusa bega iz vojske v tujino po členu 342/2 KZ/51 v zvezi s 16. členom KZ/51. D.Š. pa je bil pod točko 2. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa izogibanja vojaške službe po členu 339/2 KZ/51 v zvezi s 16. členom KZ/51. M.Š. je bila za vsa navedena kazniva dejanja izrečena kazen strogega zapora v trajanju šest let in šest mesecev in omejitev državljanskih pravic za dobo enega leta. Obsojenemu D.Š. pa je bila izrečena kazen strogega zapora v trajanju dveh let. Obema je bil v izrečeni kazni vštet čas prestajanja preiskovalnega zapora, in sicer M.Š. od 14. avgusta 1951, D.Š. pa od 13. avgusta 1951 dalje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb na način iz 1. oziroma 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in M.Š. ter D.Š. oprosti obtožbe.

3. O vloženi zahtevi so podali izjavo zagovorniki obsojenega M.Š., odvetniki Odvetniške družbe Č. iz G., ki se v celoti pridružujejo razlogom zahteve in predlogu za izrek oprostilne sodbe, pri čemer obširneje navajajo še dodatna dejstva in argumente, ki podrobneje utemeljujejo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Časovna veljavnost in uporaba predpisov

5. Zahteva glede večine obravnavanih kaznivih dejanj (razen glede dejanj pod točkama 1.e) in 2. ugotavlja, da so bila storjena pred 1. julijem 1951, torej še pred uveljavitvijo KZ/51, ki je bil uporabljen v postopku in ki je prepovedoval retroaktivno uporabo zakona, razen če je bil ta za storilca milejši. Do uveljavitve KZ/51 pa kazniva dejanja, za katera je bil M.Š. obsojen, po navedbah zahteve niso bila kazniva.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bila omenjena kazniva dejanja storjena v letih od 1948 do 1951 (prva polovica). KZ/51 (Ur. l. FLRJ, št. 13/51 z dne 9.3.1951), na podlagi katerega je bila sodba izrečena, pa je začel veljati 1.7.1951. Ta zakon je tudi izrecno določal, da se odgovornost za kaznivo dejanje določi po kazenskem zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, novi kazenski zakon pa za prej storjena dejanja le, če je milejši za storilca (90. člen v zvezi z 2. členom KZ/51). V tem obsegu (glede časa storitve in časovne veljavnosti zakona) so torej ugotovitve vložnika zahteve pravilne.

7. Ni pa (v celoti) sprejemljiva posplošena trditev zahteve, da navedena kazniva dejanja pred uveljavitvijo KZ/51 niso bila kazniva, kot tudi ne predlog, da naj Vrhovno sodišče iz tega razloga za vsa navedena kazniva dejanja izreče oprostilno sodbo. Nobenega dvoma ni, da pri presoji časovne veljavnosti zakona v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev zakoni „stare Jugoslavije“. Vez s prejšnjim pravnim sistemom je bila namreč prekinjena z Zakonom o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941, in med sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46). V navedenem obdobju pa sta vse do uveljavitvi KZ/51 veljala kazenskopravna predpisa, ki sta določala kazniva dejanja, in sicer Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND, Ur. l. FLRJ, št. 59/46) in Zakon o vojaških kaznivih dejanjih (ZVKD, Ur. l. FLRJ, št. 107/48), ki je določal kazniva dejanja, ki so jih storile vojaške osebe.

8. Za presojo utemeljenosti zahteve je zato Vrhovno sodišče moralo opraviti primerjavo med določbami omenjenih dveh zakonov in KZ/51 in ugotoviti, ali je opisana dejanja mogoče podrediti pod zakonske določbe katerega od kaznivih dejanj po določbah navedenih dveh predpisov, ki sta veljala v času storitve kaznivih dejanj, in nato presoditi, kateri zakon je za obsojenca milejši.

K posameznim kaznivim dejanjem

K točki 1.a)

9. Kaznivo dejanje vohunstva, za katero je bil M.Š. obsojen na podlagi drugega odstavka 105. člena KZ/51, je bilo kaznivo dejanje tudi po 10. točki 3. člena ZKND, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Po tej določbi to dejanje stori, kdor „vrši vohunstvo, t.j. kdor podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, izroči tuji državi ali katerikoli organizaciji, društvu ali katerikoli nepoklicani osebi, ali kdor z namero, da jih tem izroči, take podatke krade ali zbira“. M.Š. je bil spoznan za krivega, da je v letu 1948 v Pragi (v pogovoru z imenovanimi osebami) privolil, da bo delal za tujo obveščevalno službo, da je vstopil v tujo obveščevalno službo in ji pomagal pri njenem delu (obveščal naj bi o „razpoloženju učencev v gospodarstvu glede njihovega povratka v domovino in agitiral, da ostanejo v ČSR“).

10. Izvršitev kaznivega dejanja vohunstva na način, kot se očita obsojenemu M.Š., v ZKND, ki je veljal v času storitve, ni bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje vohunstva (in tudi ne kot kakšno drugo kaznivo dejanje iz tega zakona), bilo pa je kaznivo po določbi drugega odstavka 105. člena KZ/51. Ta za obsojenca torej ni milejši, zato v tej situaciji velja prepoved njegove retroaktivne uporabe. V tem delu torej vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker je bil obsojenec spoznan za krivega na podlagi kasnejšega zakona, ki zanj ni milejši, po zakonu, veljavnem v času storitve dejanja pa opisano dejanje ni bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih navedb zahteve v smeri nezadostne konkretizacije in določnosti opisanega ravnanja, kot tudi ne kritičnih pripomb zagovornikov glede neustavnosti obravnavane inkriminacije.

K točki 1.b)

11. Bistvo kazenskopravnega očitka (v okviru kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ/51) je v tem, da naj bi obsojeni „z namenom rušenja oblasti delavskega naroda s svojim govorom propagiral zoper državni in družbeni sistem v FNRJ in politične ter gospodarske ukrepe narodne oblasti“. V opisu dejanja pa je povzeta tudi vsebina njegovih izjav, izrečenih na postaji NM v Gornji Radgoni, in sicer: da ZSSR vodi pravilno politiko v zvezi z interesi delavskega razreda, da je Jugoslavija vojaška baza ZDA, da je Jugoslavija prestopila v imperialistični tabor, da bi nas ZSSR v primeru vojne lahko poteptala, da se mora stanje pri nas spremeniti, da naši voditelji sklepajo tajne pogodbe z imperialisti, da neki naši višji oficirji zaradi nezadovoljstva do oblasti nočejo prejeti odlikovanj, da so kmečke delavske zadruge brez kakršnegakoli pomena, ker kmetje v njih slabo živijo, ter da bodo le-te razpadle.

12. Navedena inkriminacija je po vsebini primerljiva s kaznivim dejanjem, opisanim v 9. členu ZKND, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki inkriminira „propagando ali agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve“. Splošni elementi tega kaznivega dejanja pa so obseženi tudi v 2. členu ZKND. Podrobnejša vsebinska primerjava obeh inkriminacij zaradi vrednotenja, kateri zakon je milejši, pa v tem primeru niti ni potrebna iz razlogov, na katere opozarjata zahteva za varstvo zakonitosti kot tudi zagovorniki v izjavi o zahtevi. Četudi bi obsojeni res storil dejanje, kot se mu očita, ob spoštovanju že takrat veljavnih temeljih pravnih načel in pravil kazenskopravne stroke, za očitano kaznivo dejanje ne bi smel biti obsojen.

13. Opredelitev kaznivega dejanja kot historičnega in dokazljivega dogodka med drugim terja določno opredelitev izvršitvenega dejanja (posamezne zakonske inkriminacije ali kazenskopravnega očitka) z navedbo konkretnih okoliščin in (včasih) tudi posledic takšnega ravnanja. Le tako je v okviru načela zakonitosti, ki zavezuje tako zakonodajalca kot tudi uporabnika zakona, zadoščeno zahtevi po določni opredelitvi kaznivega dejanja.

14. Opis kaznivega dejanja (in tudi njegova obrazložitev) sta brez sleherne konkretizacije poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve v tem smislu, kako naj se vedejo osebe, ki so jim bile besede namenjene. Obsojenčeve izjave pa same po sebi tudi sicer ne pomenijo „propagande ali agitacije“, usmerjene k takšnemu cilju, temveč zgolj izražanje nezadovoljstva in kritičnih pripomb na takratne politične in gospodarske razmere. Takšno ravnanje pa ni moglo biti kaznivo niti po tedanji zakonski ureditvi. Kot pravilno navajajo zagovorniki, inkriminiranje in obsojanje takšnih ravnanj pomeni nedopusten poseg v pravico do svobode izražanja. Po navedenem je treba ugotoviti, da je tudi v tem primeru podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, kot jo uveljavlja zahteva.

K točki 1.c)

15. To kaznivo dejanje in obe nadaljnji, opisani pod točkama 1.d) in 1.e) naj bi obsojeni storil kot pripadnik (član) narodne milice (NM), torej kot vojaška oseba v smislu 3. člena ZVKD, to je zakona, po katerem se sodi o vojaških kaznivih dejanjih in izrekajo kazni.

16. Pravnomočna sodba ugotavlja (točka 1.c), da je obsojeni kot policist na postaji NM Gornja Radgona dne 16.1.1951 leta pomagal zaporniku L.I., ker mu je v zapor prinesel 20 cigaret, in februarja 1951 leta na prošnjo zapornika A.M. večkrat odšel k njemu domov, od tam prinesel hrano in vino, skupaj z njim v zaporu pil, torej kot miličnik – vojaška oseba postopal zoper stražarsko službo. S tem naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe stražarske službe po prvem odstavku 334. člena KZ/51.

17. Tudi v tem primeru je bil KZ/51 neutemeljeno uporabljen retroaktivno, saj je bilo v času storitve kaznivega dejanja enako ravnanje vojaške osebe inkriminirano v prvem odstavku 23. člena ZVKD kot kaznivo dejanje kršitve predpisov o stražni ali patruljni službi. Obe navedeni inkriminaciji sta vsebinsko enaki, glede na predpisano kazen (odvzem prostosti do enega leta) pa je ZVKD milejši od KZ/51, v katerem je za enako kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do dveh let. Iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 11) ni razvidno, zakaj obsojenemu za to dejanje ni bila določena nobena kazen.

18. Bistvo obravnavane inkriminacije je kršitev predpisov, ki urejajo stražarsko, patruljno ali spremljevalno službo, ali kršitev povelja, izdanega na podlagi teh predpisov. V okviru načela zakonitosti zahteva po določnosti opredelitve zakonskih znakov kaznivega dejanja v obravnavanem primeru terja navedbo predpisov o stražarski službi, ki so temelj očitka o protipravnosti opisanega ravnanja. Ti predpisi v opisu in tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni. Ker po navedenem v opisu dejanja ni konkretiziran eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče tudi v tem delu ugodilo zahtevi Vrhovnega državnega tožilca (ki dejanje ocenjuje tudi kot dejanje majhnega pomena) in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenega oprostilo tudi obtožbe za to kaznivo dejanje.

K točki 1.d)

19. Kaznivo dejanje neresničnega poročanja po prvem odstavku 336. člena KZ/51 je obsojeni storil s tem, ker je dne 1. maja 1951 kot vodja patrole na sektorju G.R. napisal v patrolni list lažne podatke o legitimaciji petih oseb, čeprav tega ni storil, torej kot vojaška oseba pri opravljanju svoje dolžnosti podal poročilo z neresnično vsebino.

20. Vložnik zahteve v zvezi z navedenim opisom kaznivega dejanja trdi, da ni dovolj konkretiziran, ker ne navaja vsebine lažnih podatkov, ki jih je obsojeni vpisal v patrolni list in tudi ne podatkov o petih osebah, ki naj bi jih legitimiral, zaradi česar naj ne bi bilo jasno, kakšne lažne podatke je obsojenec sploh vpisal, zato izreka tudi ni mogoče preizkusiti.

21. Obravnavano kaznivo dejanje je v KZ/51 opredeljeno kot kaznivo dejanje lažnivega raporta in lažnivega poročila po prvem odstavku 336. člena, v ZVKD pa je po prvem odstavku 26. člena opredeljeno kot kaznivo dejanje neresničnega raporta ali poročila. V obeh primerih je opisan enak način izvršitve kaznivega dejanja. Ne glede na to, po katerem zakonu se presoja popolnost opisa kaznivega dejanja, se v tem primeru ni mogoče strinjati z zahtevo, da naj bi bil opis dejanja tako nejasen, da ga ni mogoče preizkusiti, s čimer pravzaprav vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne pa kršitev kazenskega zakona. Iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da se lažnost podatkov, ki jih je obsojeni kot vodja patrole vpisal v patrolni list, kaže v tem, da je v patrolni list vpisal podatek, da je legitimiral pet oseb, čeprav tega ni storil. Tudi v zagovoru je priznal, da je želel na ta način zgolj prikazati predanost svoji službi. Izvršitveno dejanje je po mnenju Vrhovnega sodišča s tem dovolj določno opisano, poimenovanje legitimiranih oseb pa ne sodi med bistvene prvine kaznivega dejanja in zato na jasnost izreka v ničemer ne vpliva. Po navedenem zahtevi glede na kršitev zakona, ki jo neutemeljeno uveljavlja, ni bilo mogoče ugoditi.

K točki 1.e)

22. Z izpodbijano sodbo je bil M.Š. spoznan za krivega tudi poskusa kaznivega dejanja bega iz vojske v tujino po drugem odstavku 342. člena KZ/51 v zvezi s 16. členom KZ/51. Opis dejanja navaja, da je 8. maja 1951 samovoljno zapustil svojo enoto in se ni javil na prestajanje disciplinske kazni v Litiji, temveč se je 10. avgusta 1951 skupaj s Š.D. in N.I. odpravil proti državni meji z namenom, da prebegne v Avstrijo, vendar se je iz obmejnega dela vrnil v Ljubljano, torej je kot vojaška oseba samovoljno zapustil enoto in poskušal pobegniti v tujino. Iz opisa dejanja izhaja, da je bilo storjeno v času veljavnosti KZ/51.

23. Vložnik zahteve navaja, da obsojeni tega kaznivega dejanja ni storil, ker naj bi opis dejanja („se je odpravil proti državni meji z namenom, da prebegne v tujino, vendar se je iz obmejnega dela vrnil v Ljubljano“) kazal na prostovoljni odstop po prvem odstavku 18. člena KZ/51, ne pa na poskus. Tudi zagovorniki v izjavi so mnenja, da opisano dejanje ne more predstavljati poskusa kaznivega dejanja, temveč naj bi šlo kvečjemu za pripravljalna dejanja, ki pa niso bila kazniva. Poudarjajo, da se izpodbijana sodba opira zgolj na subjektivni kriterij razmejitve med poskusom in pripravljalnimi dejanji in se pri tem sklicuje na domnevno izražen namen M.Š., da pobegne preko državne meje v Avstrijo, vendar pa subjektivni kriterij ne sme prevladati nad objektivnim, saj je lahko predmet analize šele tedaj, kadar se že po objektivnem kriteriju izkaže, da je storilec pričel izvrševati znake kaznivega dejanja.

24. Izpodbijana sodba, ki zavrača stališče obrambe, da naj bi šlo za prostovoljni odstop, ugotavlja, da je med M.Š., ki je kot pripadnik NM služboval na meji in poznal razmere, ter soobsojenima prišlo do spora glede smeri prehoda meje, zaradi česar je M.Š. začasno odstopil od bega in ga, kot navaja sodba, odložil na kasnejši datum in ugodnejše pogoje ter se vrnil v Ljubljano, kjer je bil prijet. Soobsojena D.Š. in I.N. pa sta se po ugotovitvah izpodbijane sodbe „znašla v tako nevarnem in nejasnem položaju, da se njuna vrnitev v Maribor, kjer sta bila prijeta, ne more tolmačiti kot prostovoljni odstop od nameravanega prestopa državne meje“.

25. Določbe KZ/51 glede prostovoljnega odstopa (18. člen) so vsebinsko enake kot v sedaj veljavnem KZ-1 (36. člen). Kazenska doktrina in sodna praksa sta enotni, da prostovoljni odstop pomeni odstop od dokončanja kaznivega dejanja in da je pravno pomemben le, če do njega pride v fazi poskusa kaznivega dejanja (kot v obravnavanem primeru). Odstop pri nedokončanem poskusu pomeni prenehanje izvrševanja kaznivega dejanja, ki ni povzročeno s tujim ravnanjem ali višjo silo. Relevanten je le, če je definitiven in ne zgolj začasen in če tudi v subjektivnem pogledu pomeni dokončno opustitev storilčevega naklepa za dokončanje kaznivega dejanja.

26. V konkretnem primeru prihod storilca v bližino državne meje v okviru obravnavane inkriminacije (kjer meja ni varstveni objekt kot denimo pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda preko državne meje po prvem odstavku 303. člena KZ/51) že pomeni začetek izvrševanja kaznivega dejanja in ne zgolj pripravljalno dejanje, kot navajajo zagovorniki. Glede na navedeno pa tudi namera M.Š., da svoj pobeg iz vojske v tujino zgolj začasno odloži na ugodnejši trenutek (zaradi spremenjenih okoliščin, na katere ni računal in zaradi česar dejanja ni mogel dokončati tako, kot je bilo zamišljeno, skupaj s soobsojenima), kvalitativno ne zmanjšuje nevarnosti storilca in zato tudi ne more biti podlaga za odpustitev kazni. Zato Vrhovno sodišče tudi v tem delu zahtevi ni ugodilo, saj glede na ugotovljene okoliščine in pravni okvir odločanja uporaba instituta prostovoljnega odstopa ne pride v poštev, na tej podlagi (četudi bi bila podana) pa storilcu tudi ni mogoče izreči oprostilne sodbe, za kar se zavzema zahteva, temveč zgolj odpustiti kazen.

27. Ugotovljene kršitve zakona glede obsojenega M.Š. po 1. točki 372. člena ZKP, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP tega obsojenca oprostilo obtožbe kaznivih dejanj, opisanih pod točkami 1.a), 1.b) in 1.c) prvostopenjske sodbe. V ostalem pa je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo in ob upoštevanju nespremenjenih posameznih kazni tri mesece zapora za dejanje pod točko 1.d) ter štiri leta strogega zapora in eno leto omejitve državljanskih pravic za dejanje, opisano pod točko 1.e), obsojenemu na podlagi tretjega odstavka 66. člena Splošnega dela kazenskega zakonika (Ur. l. FLRJ, št. 106/47) izreklo kazen štiri leta strogega zapora in eno leto omejitev državljanskih pravic. Po navedeni določbi namreč sme sodišče, če spozna, da stek kaznivih dejanj ne kaže na večjo nevarnost storilca, izreči za vsa kazniva dejanja, ki so v steku, samo kazen, ki jo je odmerilo za najhujše kaznivo dejanje. Skladno z določbo prvega odstavka 65. člena tega zakona je obsojenemu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v preiskovalnem zaporu.

28. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 96. člena ZKP glede obsojenega M.Š. v zvezi z oprostilnim delom sodbe odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca, proračun.

K točki 2.

29. Z izpodbijano sodbo je bil D.Š. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja izogibanja vojaške službe po drugem odstavku 339. člena KZ/51 v zvezi s 16. členom ZK/51, dejanje pa je storil skupaj z obsojenima M.Š. in I.N. v enakih krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so bile opisane pod točko 1.e), pri čemer je bil njegov namen pobega v tujino, da bi se izognil služenju vojaškega roka.

30. Zahtevi, ki se tudi v tem primeru sklicuje na prostovoljni odstop (glede na to, da se je z bližine meje že vrnil v Maribor, kupil karto za povratek in bil potem prijet) ni mogoče ugoditi. Vrhovno sodišče je svoje stališče do uporabe instituta prostovoljnega odstopa že pojasnilo v prejšnji točki (1.e), zato se v tem primeru, ki je enak prejšnjemu, v celoti sklicuje na tam navedene razloge.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 53/2009
• Sodba I Ips 39865/2010-510
• Sodba I Ips 9179/2010-93