Sodba I Ips 448/2008

Jedro

Če sodišče ne sprejme in obrazloži svoje odločitve o dokaznem predlogu, s tem krši določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vendar pa mora obramba ob takšni kršitvi v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni V.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen eno leto in en mesec zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen tri mesece zapora ter nato izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vlagajo obsojenčevi zagovorniki. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP) vrhovni državni tožilec A.P. meni, da ni utemeljena.

B.

4. Obsojeni V.J. je bil z izpodbijano sodbo pravnomočno spoznan za krivega, da je 4.2.2004 v najemniškem stanovanju na naslovu P. neupravičeno hranil skupno 1468,52 g konoplje in 21 g heroina (kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ) ter pištolo z nabojnikom in dvema nabojema (kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ). Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavljajo obsojenčev zagovor, da od decembra 2003 do marca 2004 ni bil v M. in da navedenega najemniškega stanovanja ni uporabljal. Navajajo, da je drugačna ugotovitev sodišča v nasprotju z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, da je najemodajalec D.K. izpovedal, da januarja 2004 obsojenca v stanovanju ni našel, da ga je po telefonu klical v Srbijo in da je opazil, da je takrat stanovanje uporabljalo več oseb. Navajajo tudi, da na zaseženih predmetih niso bile najdene obsojenčeve sledi. Na tej podlagi trdijo, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je nepravilno ugotovilo dejstvo, da je obsojeni V.J. v času, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, stanovanje na P. uporabljal. Vsebinsko enako so te navedbe ponovljene tudi v sklepnem delu zahteve, pri čemer zagovorniki trdijo, da bi zato sodišče moralo v skladu z načelom „in dubio pro reo“ V.J. oprostiti obtožbe. Vendar pa povzeti očitki (kot izrecno trdi tudi zahteva) predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

5. Tudi sicer je sodišče prve stopnje obrazložilo (zlasti 4. stran sodbe), zakaj obsojenčevega zagovora ni sprejelo, tem zaključkom pa je (ob presoji dobesedno enakih pritožbenih očitkov) pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Ob tem je obrazložilo, da v tej zadevi niti ni pomembno, ali je bil obsojeni v kritičnem času v M. oziroma (smiselno) da to dejstvo ne izključuje ugotovitve, da je obsojeni v istem času stanovanje uporabljal tako, da je tam hranil mamila in orožje. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni tudi očitki zahteve, da sta obsojenčevo odsotnost v kritičnem času potrdila tudi obsojenčeva izvenzakonska partnerka N.N. in obsojenčev brat B.S., sodišče pa se je do teh izpovedb opredelilo zgolj pavšalno. Te navedbe so v zahtevi pravno opredeljene kot očitek bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar gre po vsebini za očitek kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP, v skladu s katerim mora sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče prve stopnje je presojo teh izpovedb obrazložilo (5. in 6. stran zgoraj), sodišče druge stopnje pa je z zgoraj povzetimi razlogi razumno odgovorilo na enake pritožbene očitke. Drugačne trditve zahteve zato niso utemeljene, kolikor pa zagovorniki zaključkov izpodbijane sodbe ne sprejemajo v dejanskem pogledu, s tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zahteva pravilno navaja, da je obramba na naroku za glavno obravnavo 16.2.2007 predlagala zaslišanje prič S.P. in V.P. Sodišče si je odločitev o tem dokaznem predlogu pridržalo, vendar je kasneje v postopku ni sprejelo in o tem ni navedlo razlogov v obrazložitvi sodbe, kar mora (med drugim) storiti v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Vendar pa mora obramba ob takšni kršitvi v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP izkazati tudi vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe. Predlagani priči bi po navedbi zahteve potrdili zagovor obsojenca, da se v obdobju, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni nahajal v Sloveniji. Vendar pa ta okoliščina (kot je ob enakem pritožbenem očitku zapisalo že sodišče druge stopnje) v obravnavani zadevi ni odločilna oziroma (glede na očitek hrambe mamil in orožja) ne izključuje ugotovitve, da je obsojeni na ta način stanovanje v M. uporabljal. Očitku zahteve zato ni mogoče pritrditi.

7. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 16.2.2007 ob zaslišanju priče B.S. prebralo prepisa telefonskih pogovorov z dne 4.2.2004 med to pričo in obsojenim V.J. Ta prepisa sta bila na predlog okrožnega državnega tožilstva pridobljena v fazi preiskave od Okrožnega sodišča v Celju. Zahteva v zvezi s tem navaja, da so organi pregona dolžni „opraviti prisluškovanja“ na podlagi odredbe sodišča ter z upoštevanjem vseh zahtev, ki jih za opravo nadzora elektronskih telekomunikacija s prisluškovanjem in snemanjem postavlja 150. in 152. člen ZKP, ter trdi, da iz listin v sodnem spisu ni razvidno, da je bil ta dokaz pridobljen zakonito. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sta bila navedena prepisa telefonskih pogovorov na glavni obravnavi prebrana v soglasju z obrambo, ki vprašanja zakonitosti pridobitve dokaza pri tem ni problematizirala, temveč je ta očitek (dobesedno enako) uveljavljala v fazi pritožbe. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem odgovorilo, da se je ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (prvi odstavek 150. člena ZKP) zoper obsojenega V.J. izvajal na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Celju z dne 11.12.2003, z dne 9.1.2004, z dne 2.2.2004 in z dne 4.4.2004, kar v zahtevi ni izpodbijano. Trditev, da se je ta ukrep izvajal brez odredbe sodišča, glede na navedeno ni utemeljena. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka z 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podan, podrobneje pa trditve zahteve v zvezi z zakonitostjo pridobitve navedenih dokazov niso konkretizirane, zato jih ni mogoče preizkusiti. V skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče povzeto določbo razlaga tako, da ne zadošča, da vložnik zgolj navede, katero kršitev uveljavlja, temveč mora obrazložiti, v čem naj bi bila podana oziroma mora vsak očitek konkretizirati.

8. Zagovorniki v zahtevi povzemajo tudi vsebino telefonskih pogovorov med obsojencem in njegovim bratom B.S. z dne 4.2.2004 in navajajo, da je stavek „vlomi notri pa vzami ono ven“ izrazito abstrakten in da se lahko nanaša na karkoli. Trdijo, da bi sodišče moralo pri presoji tega dokaza gledati celoten kontekst razgovora in tako ugotoviti, da se ne nanaša na tega dne zasežene predmete. Te navedbe po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, to je uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Uveljavljane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega V.J. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Obsojeni je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje nezaposlen in oče enega otroka, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 5/2011
• Sodba I Ips 218/2008
• Sodba I Ips 214/2007