Sodba I Ips 39/2009

Jedro

Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenemu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca v celoti oprosti obtožbe ali pa sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F. in jo ocenil kot neutemeljeno, ker zelo ekstenzivno pojmuje dejansko stanje kaznivega dejanja in vztraja pri ugotavljanju okoliščin, ki niso relevantne za njegov obstoj. Zlasti višje sodišče je natančno pojasnilo, zakaj pogledov obrambe na dokazovanje v tem postopku ni mogoče sprejeti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vložnik zahteve sodiščema prve in druge stopnje v zvezi z obravnavanjem dokaznih predlogov obrambe na glavni obravnavi očita kršitev pravice do obrambe: najprej na formalni ravni, ker sodišči zavrnitve njenih dokaznih predlogov naj ne bi (ustrezno) utemeljili; v zvezi z posameznimi dokaznimi predlogi pa tudi v vsebinskem pogledu, saj naj bi obramba z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov.

6. Ustavna pravica do izvajanja dokazov (3. alinea 29. člena Ustave RS) pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov in na drugi strani dolžnost sodišča, da te dokaze, če so za to izpolnjeni ustrezni pogoji, izvede. V skladu z merili, izoblikovanimi v ustavno-sodni praksi sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže pravno relevantnost ter obstoj dokaza in da bo ta v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj oziroma neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in (3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obsojenca oziroma zanj uspešen. Obdolženec mora biti seznanjen s stališči sodišča do predlaganih dokazov. Zato je dolžnost sodišča, da se do njih določno in obrazloženo opredeli, bodisi tako, da dokaz izvede, če se s predlogom strinja, ali pa tako, da dokazni predlog obrazloženo zavrne, saj odloča o obdolženčevi pravici in je takšno odločitev dovoljeno izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Če sodišče ni odločalo v dokaznem predlogu ali če ni na predpisan način navedlo razlogov o zavrnitvi (četrti odstavek 299. člena ZKP, sedmi odstavek 364. člena ZKP), gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izkazati vpliv takšnih kršitev na zakonitost sodne odločbe (3. točka drugega odstavka 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče je utemeljenost zahteve presojalo na podlagi navedenih izhodišč in v povezavi s konkretnimi dokaznimi predlogi, kot jih navaja zahteva.

8. Zagovornik navaja, da so z zaslišanjem priče A.Č. (ki se je med zaslišanjem na glavni obravnavi onesvestila in je zagovornik moral v zapisnik narekovati vprašanja, ki bi jih še postavil priči, če bi bila ponovno zaslišana), nastala nasprotja med njeno izpovedbo in nasprotujočimi se izpovedbami „prič tožilstva“, zaradi česar bi „morebitno ponovno zaslišanje A.Č. prikazalo dejansko stanje oziroma dogovora prič tožilstva, kako bodo pričale“. Zagovornik v tem primeru ni zadostil niti formalni zahtevi, da mora v obrazložitvi dokaznega predloga povedati, katero pravno relevantno dejstvo želi ugotoviti s ponovnim zaslišanjem priče. Sklicevanje na okoliščine, pomembne za presojo verodostojnosti prič, je presplošno in ne zadosti zahtevanemu dokaznemu bremenu obrambe, ki bi morala določno navesti, katera nasprotja in med katerimi pričami tožilstva bi bilo mogoče odpraviti s ponovnim zaslišanjem predlagane priče. Zaradi tega se v tem primeru sodišče niti ni bilo dolžno spuščati v vsebinsko presojo, ali bi bil predlagani dokaz za obsojenca uspešen.

9. Iz enakih (formalnih) razlogov Vrhovno sodišče zavrača očitek zahteve o kršitvi pravice do obrambe, ker sodišče ni pribavilo „potnih nalogov“ in zaslišalo „morebitnih dodatnih prič“, ki so prišle na kraj dogodka nekaj minut po dejanju, s čimer bi obramba želela preveriti resničnost oškodovančeve oziroma obsojenčeve verzije dogodka. Tudi ta dokazni predlog ni v zadostni meri konkretiziran, saj zagovornik ne navaja konkretnih dokazov, ki jih predlaga in tudi ne dejstev, ki bi jih sodišče ugotavljalo s pomočjo predlaganih dokazov, torej obramba tudi v tem primeru ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu (tč. 6).

10. Sodišče je zavrnilo tudi predlog zagovornika, da naj pribavi izpisek iz vojaške evidence o razlogih obsojenčeve odpustitve iz vojske in da naj v tej smeri zasliši tudi obsojenčevo ženo. Z navedenim obramba prepričuje, da obsojenec nikoli v življenju ni imel strelnega orožja oziroma, da je bil iz vojske odpuščen, „ker je proti orožju“. Okoliščine, ki jih želi obramba dokazati z navedenimi dokazi so časovno in prostorsko preveč oddaljene, da bi (tudi glede na ostale izvedene dokaze) povečevale verjetnost trditve, da obsojeni oškodovancu ni grozil s pištolo.

11. Sodišči sta kot nepotreben zavrnili tudi dokazni predlog za zaslišanje prič M.C., C.C. ter I.C., ki bi izpovedali o težavah, nesoglasjih in ozadju sporov z oškodovančevo družino, kar naj bi kazalo, da sta oškodovanec in njegova žena „imela interes (motiv), da zgodbo priredita“. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanec zaradi prestrašenosti in ogroženosti podal zoper obsojenca ovadbo oziroma predlog za kazenski pregon, ni izkazana pravna relevantnost dokazov, s katerimi želi obramba dokazati lažnost prijave, zato tudi ti dokazi očitno niso bili pomembni za odločitev sodišča.

12. Sodiščema prve in druge stopnje tudi ni mogoče očitati, da se nista izrecno in ustrezno opredelili do dokaznih predlogov obrambe. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obširno povzelo in jih ocenilo kot nepotrebne, saj je bilo mnenja, da je bilo dejansko stanje v celoti ugotovljeno z zaslišanjem prič, ki so bile navzoče ob kritičnem dogodku, dogajanje po dogodku pa je po mnenju sodišča irelevantno. Višje sodišče pa je bilo mnenja, da je prvostopenjsko sodišče na opisan način zavrnitev dokaznih predlogov „zadostno utemeljilo“, pri čemer je uvodoma na kratko povzelo tudi merila, ki jih sodišče upošteva pri presoji dokaznih predlogov.

13. Glede na že omenjene formalne in vsebinske pomanjkljivosti obrazložitve dokaznih predlogov obrambe ni moč zanikati pravilnosti in primernosti (sicer posplošene) ocene sodišča, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna oziroma, da obramba ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov potrdila obsojenčev zagovor, da ni grozil oškodovancu s pištolo. Zagovornik v zahtevi zgolj ponavlja pritožbene navedbe in ne navaja nobenih novih okoliščin, s katerimi bi izpodbijal takšno odločitev.

14. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 78/2009
• Sodba I Ips 19/2010
• Sodba I Ips 402/2008